Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Z Markom Stijepićem o kočevskem inkubatorju, festivalu lesa in japonski robotiki

EKSKLUZIVNO: Z Markom Stijepićem o kočevskem inkubatorju, festivalu lesa in japonski robotiki

Avtor: Spletno Uredništvo

Marko Stijepić je direktor Podjetniškega inkubatorja Kočevje, soorganizator Festivala lesa in še marsikaj drugega. Po eni strani mu nikoli ne zmanjka kreativnih idej, po drugi pa tudi ne poslovnih nasvetov. Dela v mestu z doslej enim najvišjih odstotkov brezposelnosti v Sloveniji, kjer pa se zaradi vnovične popularizacije domačega lesa in nedavnega prihoda japonske robotike stvari že spreminjajo na bolje.

EKSKLUZIVNO Z Markom Stijepićem o kočevskem inkubatorju festivalu lesa in japonski robotiki 1

(foto: osebni arhiv MS)

Najprej lepo pozdravljeni. Začniva s Podjetniškim Inkubatorjem Kočevje, katerega vodja ste. Kako deluje inkubator, kakšno je trenutno stanje glede števila ‘inkubirancev’ in čemu se trenutno s sodelavci najbolj posvečate?

“Podjetniški inkubator Kočevje je del širšega poslovnega ekosistema občine Kočevje. Imamo tri stebre delovanja, od katerih je prvi namenjen tistim, ki imajo neko podjetniško idejo in bi radi začeli nek posel. V okviru tega spodbujamo mlade, organiziramo heckatone, pripravljamo podjetniške krožke … torej jih na vsak način spodbujamo, da so podjetni.

Drugi steber je za tiste, ki podjetje že imajo in za njih organiziramo seminarje, dneve odprtih vrat, ter karierne sejme, kjer povezujemo podjetja z novimi potencialnimi delavci. Tretji steber našega delovanja pa predstavljajo investicije, komuniciranje, priprave raznih gradiv, informiranje in delo z birokracijo….”

Glede na stopnjo nezaposlenosti v kočevski občini oziroma v širši regiji, o kakšnih številkah pravzaprav govorimo – koliko je trenutno vseh subjektov, ki (so)delujejo v programih Podjetniškega inkubatorja Kočevje?

“Kočevska regija sicer ni ravno majhna, a je obenem zelo gozdnata in zato je tudi redkeje naseljena. Populacija torej ni velika, vseeno pa je odziv na aktivnosti Podjetniškega inkubatorja Kočevje zelo dober. Že leta nazaj smo namreč začeli načrtno delati z mladimi. Najprej je bila pri njih prisotna predvsem radovednost, češ, kaj je pravzaprav ta inkubator, potem pa so se prve dobre ideje prijele, projekti so bili uspešni in sedaj število sodelujočih raste iz leta v leto.

Trenutno imamo na seznamu okrog 40 posameznikov, podjetnikov oziroma podjetij. Eni šele začenjajo, še nimajo statusne oblike in še eksperimentirajo, oziroma projektirajo. Drugi pa so že kakšno stopnjo naprej in nekaterim od teh na primer pomagamo pri vstopu na azijske trge. V sklopu našega drugega stebra aktivnosti je namreč prav pomoč novim podjetjem pri preboju na tržišča. Vsekakor je pri nas zelo pestro.

Pomemben element je tudi povezovanje teh novih podjetij z industrijo. Zgodi se, da je pri nas industrijski oblikovalec z idejo in načrtom, a sam ne zna oblikovati materiala, zato mu pomagamo najti izkušenega strokovnjaka za to.”

Kaj se obeta novega v kočevskem Podjetniškem inkubatorju v letu 2020?

“Začetek del glede novega inkubatorja, upajmo. Projekt je bil namreč že odobren in sicer gre za evropska sredstva, a je v tem trenutku težko dobiti izvajalca. Sicer smo že dvakrat objavili razpis, a nismo bili uspešni. Od prijave na projekt do odobritve evropskih sredstev običajno mine leto in pol ali celo dve leti. V tem vmesnem času pa so se prav letos cene gradbenih storitev v Sloveniji dvignile za 40 odstotkov in seveda je hitro nastal problem. Povpraševanje je pač trenutno precej večje od ponudbe gradbincev. Ampak mislim, da bomo le našli ustrezen finančni dogovor in nato naj bi končno lahko začeli z deli v industrijski coni. Sicer smo v zamudi, a naj bi se potem leta 2021 le vselili v nove prostore.”

Preidiva na drugo temo pogovora. Kočevski Festival lesa, kjer ste med soorganizatorji, postaja vedno bolj prepoznaven, programsko bogat in priljubljen, očitno ste z njim zadeli v črno. Kako je prišlo do tega, da se je pred petimi leti Festival sploh rodil?

“Zgodba je zanimiva, saj se je začela s požarom Srednje šole Kočevje konec leta 2012. Pri obnovi uničene šole so namreč v sklopu novega modernega objekta postavili tudi sodobno lesarsko delavnico. Vseeno med šolarji za program lesarstva sprva ni bilo preveč zanimanja, pa čeprav je les tu res povsod okrog nas, saj je na Kočevskem kar 90% površine obraščene z gozdom.

Približno istočasno je propadlo tudi lokalno pohištveno podjetje Nolik, ki je bilo znano predvsem po otroških trip-trap stolčkih. Zato je zazvonil alarm, oziroma so v srednji šoli želeli spet poudariti pomen lesa. Idejo o Festivalu lesa so torej prvi dobili v kočevski srednji šoli, mi pa smo se kmalu priključili zraven, saj smo dojeli ves potencial dogodka. Danes na Festivalu lesa sodelujejo zelo različni deležniki, zgodba pa se je že močno zasidrala med ljudmi.

EKSKLUZIVNO Z Markom Stijepićem o kočevskem inkubatorju festivalu lesa in japonski robotiki 2

(foto: festival-lesa.si)

 

Mi bi radi, da se ljudje spet začnejo ukvarjat z lesom, da prepoznajo visoko-tehnološki vidik lesa. Ugotovili smo na primer, da so bili v nekdanjih pohištvenih tovarnah Lik-u in Nolik-u zelo dobri pri izdelovanju prototipov. Potem smo tudi našli nekaj od teh ljudi, ki so vrhunski mojstri za prototipe in se povezali z njimi, saj je imel marsikateri dizajner težave prav z izdelavo poskusnih modelov.

Na papirju je običajno vse videti povsem idealno, ko pa preidemo v stvarnost in je potrebno kos izdelat, tedaj se lahko pojavi cela vrsta tehnoloških komplikacij. Poleg vseh različnih aktivnosti, ki se dogajajo na Festivalu, podeljujemo tudi posebno nagrado za industrijsko oblikovanje, imenovano natečaj Prastol.Skratka, radi bi vrhunske svetovne dizajnerje pripeljali sem ustvarjat svoje projekte. Od začetka te zgodbe pred pet petimi leti je sodelovalo več kot 50 oblikovalcev iz Mehike, Irske, Hrvaške, Indije, Slovenije, Švedske in Srbije.

Pripravljamo tudi strateški posvet, kjer bomo govorili o strateškemu upravljanju gozdom, del tega upravljanja pa so tudi gospodarske gozdne verige. Radi bi povezali vse strokovnjake z najbolj različnih področij, da se dobijo skupaj na enem mestu, da se hkrati lahko pogovarjajo politiki in gospodarstveniki ter tisti z drugega konca verige uporabniki oziroma kupci. Izdali pa bomo tudi poseben zbornik o festivalu.”

Kaj pa je z govoricami, da pripravljate še drugo javno licitiranje lesa v državi, ki naj bi bilo konkurenčno tistemu iz Slovenj Gradca. Ali to drži?

“Preverjali smo možnosti, a smo idejo hitro opustili. Slovenija je namreč premajhna, da bi bilo smotrno imeti dve licitaciji, oziroma dva kraja za prodajo lesa na debelo. Bolje je tako,da ostane na enem mestu, da ne hodimo v zelje drugim. Iščemo pa drugačen koncept, s katerim bi se povezali, a je trenutno še prezgodaj, da bi lahko povedali kaj bolj konkretnega.”

Kako bi ocenili trenutni gospodarski položaj lesno-predelovalne industrije na Kočevskem. Lahko govorimo o krizi, o stagnaciji ali o rasti?

“Občina Kočevje je tretji največji posamezni lastnik gozdov v Sloveniji. Leta 2014 je ustanovila podjetje Kočevski les, katerega namen je, da se ta lesna veriga upravlja od začetka do konca. Sprva je šlo za posek in predelavo vsaj do faze desk, letos pa je bi storjen korak naprej. Zagnali so namreč še podjetje Koles, ki se nahaja v industrijski coni nekdanjega LIK-a in se ponaša z najnovejšo tehnologijo. Proizvaja pa lepljene lesene nosilce do dolžine 14 metrov.

Poleg podjetja Hoja, ki pa ime že malce starejšo tehnologijo, je to v Kočevju edino tovrstno podjetje v Sloveniji. Govorimo torej o rasti. Sicer je bilo v Sloveniji nekoč 14 regij in 14 večjih podjetij, ki so se ukvarjala z lesno predelovalno industrijo, oziroma z lesno verigo. Potem smo v tranziciji to slabo privatizirali, se odločali za napačne poslovne modele in zato, kljub slovenski tradiciji lesa, danes imamo to, kar pač imamo.”

Ne glede na les pa je največja pridobitev Kočevja prihod Japoncev. Natančneje gre za japonskega giganta Yaskawo, ki je po obratu v Ribnici v Kočevju odprl tovarno robotike. Je imel Podjetniški inkubator Kočevje tudi tu prste zraven?

“Bili smo zelo vpleteni. V sklopu naših treh stebrov, ki sem jih že omenil, smo pomagali predvsem urejati papirje, dovoljenja, poskrbeli smo za komunikacijo in Japoncem nudili vse potrebne informacije o tem, kam prihajajo in kaj naj v Kočevju pričakujejo. Po drugi strani pa smo se začeli tudi učiti robotike in sicer s sodelovanjem učiteljev prvih treh razredov slovenskih osnovnih šol intenzivno pripravljamo tudi nacionalni program o robotiki. Gre za ‘kubo’ robotiko, ki prihaja z Danske.

EKSKLUZIVNO Z Markom Stijepićem o kočevskem inkubatorju festivalu lesa in japonski robotiki 1

(foto:mizs.gov.si)

 

Pri kubo robotiki gre za pricip, da lahko učitelji robotiko uporabljajo tudi za vse druge predmete. Tudi za kočevske šolarje četrtih in petih razredov smo pripravili ure robotike. Odzivi so super, tako med učitelji, kot med otroci. Sicer je tovarna v Kočevju edina tovarna Yaskawe v Evropi za proizvodnjo robotov, obrat v Ribnici je namreč specializiran le za ‘možgane’ robotov. Pravkar pa v Kočevju želimo zagnati še raziskovalni center za robotiko.”

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.