Lovro Muženič je pravkar zakorakal v 40. delovno leto svoje poklicne kariere in je en redkih v Sloveniji, ki toliko časa vztraja v svojem zelo specifičnem poslu. Lovro cele noči skrbi za zabavo drugih, po poklicu je namreč DJ. In to zelo uspešen DJ, sicer bi že zdavnaj ‘zaprl barako’.

DJ Lovro danes (foto: SJ)

Lovro, najprej lepo pozdravljen. Od kje izvira tvoja ljubezen do glasbe, brez katere danes ne bi imel za seboj takšno poklicno in življenjsko in pot?

»Vse se je začelo že pred osnovno šolo. Tata je bil glasbenik, tako da smo imeli glasbo doma že od malega. Kar pa se tiče vrtenja, mi je brat nekje leta 1973 ali 1974 podaril svoj star gramofon in kakih 20, 30 plošč. Kasneje se je brat začel ukvarjat z elektroniko in je sam doma naredil mikser. Tega imam še zdaj doma – za razstavo. Ta mikser je tudi povezal, ko mi je podaril še drugi gramofon.

Moj prvi gramofon je bil znamke Iskra, drugi pa je bil Phillips, ki je bil že bolj moderen in boljši. Brat je dodal še ojačevalec in pri šestih, sedmih letih sem tako lahko doma že mešal glasbo. Še danes se dobro spominjam teh plošč in pesmi – Beatlesi, Tom Jones, Muddy Blues, Boston, Abba… Pa jugoslovanska skupina Time in pevec Dado Topič, ki sedaj praznuje 60 let kariere.

Prva plošča, ki sem jo kupil, denar mi je dala nona, pa je bila od Abbe, ki je bila za tiste čase tudi vrhunsko posneta. Tata je igral narodno-zabavno glasbo, poslušal pa je bolj jazz – Milesa Davisa, Luisa Armstronga in podobne. Pa tudi žlahto smo imeli v Belgiji in ti sorodniki so bratu nosili plošče. Aja, pa mama je imela strica, ki je bil poročen s Čehinjo iz Prage, tako da smo dobivali celo češke plošče.

Spominjam se čeških rokenrol pesmi in češke priredbe pesmi ‘Buona sera (signorina)’, ki mi je bila zelo všeč, tako da sem malo po svoje po otročje pel besedilo (smeh)… Spominjam pa se tudi hita Hey Joe. Doma smo poslušali Radio Koper in Nedeljske tobogane, ampak Hey Joe je bil pogosto na radiu. Ko sem videl to ploščo Hendrixa pri bratrancu, sem jo od njega in sestrične kar ‘nažical’.

Glasbene vplive sem tako res dobival od povsod in imel sem rock, narodno-zabavne, slovenske, hrvaške plošče… Aja, pa tudi mama je bila član Sveta knjige, kjer si lahko izbral tudi nekaj plošč in smo kot prvo kupili Edith Piaf, nato pa še skupino Silver Convention. Prva plošča, ki sem jo res kupil s svojim denarjem, pa je bila od Village People.«

In vse to se je dogajalo, še pred si začel z osnovno šolo. Predvidevam, da si potem v naslednji fazi prej ali slej presedlal na osnovnošolske plese?

»Niti ne, šele proti koncu osnovne šole. Najprej sem začel peti v pevskem zboru moje OŠ Janka Premrla Vojka in v cerkvenem zboru koprske Stolnice. Potem pa sem v sedem in osem razredu celo posojal opremo za osnovnošolske plese, saj pogosto ‘organizatorji’ niso imeli opreme oz. so imeli le en gramofon. Medtem je moj brat doma naredil tudi light-show, zato so nas prosili še za luči.

Barvne žarnice je brat nabavil v Trstu, zatemnili smo telovadnico naše osnovne šole Janka Premrla Vojka in ples je uspel. V Trstu smo tudi nabavljali nove plošče in sicer jih je brat kupoval v sedmih različnih prodajalnah. Nekje od leta 1976 je imel ‘vse’, saj je popularne pesmi snemal tudi na trakove, imel je tudi magnetofon in najbrž je marsikaj snemal kar z radia.«

Po snovni šoli pride na vrsto srednja šola. Kakšen je bil stik z glasbo v tem najstniškem obdobju, ali si tedaj že naredil prve poklicne korake v svet DJ-jev?

»V Bertokih, kjer sem doma, smo tedaj kot mladina sodelovali pri organizaciji vaške ‘šagre’, postavljali smo tudi oder in tako da sem bil počasi že zraven, a še nikoli prav v ospredju. Drugače pa so mi na kakšnih rojstnih dnevih že zaupali, da sem postavil gramofone, zvočnike in spuščal glasbo. Ampak jaz tega še ne štejem v svojo kariero, čeprav sem se doma zaprl v sobo, prižgal light show in po 3-4 ure na dan miksal zase.

Sošolci so to vedeli in komu sem tudi posnel kakšno kaseto s hiti, nekaj pa sem snemal tudi zase – za kontrolo. Potem je leta 1982 brat umrl in mogoče me je prav glasba rešila, saj sem bil takrat res v šoku. Tedaj sem postopno že začel bolj resno. S sošolci smo poznali in prepevali vse disco-hite, na žurih smo kar improvizirali diskoteko, obiskovati smo začeli matineje v koprskem Circolu, MKC-ju, portoroškem Gianniju…

Moj prvi obisk diska pa je bil v Kopru v Klubu 23 in kot zanimivost lahko povem, da sem najprej zaspal v lokalu, potem pa sta me moja bratranca kar pozabila tam… Leta 1987 pa so me kolegi porinili na oder na enih na teh matinej, ko so imeli tekmovanje za DJ-je v tedanjem disku Amadeus. Nisem bil pripravljen, nisem vadil, vseeno pa sem se znašel med štirimi prijavljenimi.

Tedanji najemnik lokala Bojan Humski je hitro ugotovil, da imam nekaj smisla za mešanje glasbe. Vendar pa takrat sam še nisem vedel, kako to počnejo pravi DJ-ji, kako se miksa na ritem – doma si pač prelival tako, da si enostavno znižal jakost na enem kanalu in dvignil drugega. Potem mi je Bojan naredil en hiter petminutni tečaj, kako gre to.

Še pred tem pa je videl, da ravnam zelo skrbno s ploščami in tudi z iglami, saj so bile na tistih gramofonih Lenco zelo občutljive, pa tudi za hitrost je bilo potrebno imeti občutek. Kakorkoli, naročil mi je, naj naslednji dan pridem kot DJ-vajenec. To je bilo 17. aprila 1987, tako da smo pred dnevi praznovali 39. obletnico.

Tam sem potem v naslednjem letu vrtel glasbo kakih 300 dni, maja 1988 pa sem šel v vojsko. V tem času sem bil Bojanova desna roka in rezidenčni DJ. Na matinejah sem bil ‘rezerva’, potem pa sem od 22. ure do 2. zjutraj, torej v času delovanja nočnega kluba, vrtel jaz.«

No, tedaj so bili drugi časi. Najbrž ti je v spominu ostala nepopisna gneča v lokalu, saj so bila varnostna pravila bolj ohlapna in so skozi edina vrata v disko spravili ogromno preveč mladine. Se spominjaš kakšnih številk?

»Takrat je bila uradna kapaciteta prostora 350 ljudi, rekord lokala pa naj bi bil 720 prodanih vstopnic, mislim, da ob koncertu skupine Agropop. A zagotovo niso bili vsi ti obiskovalci naenkrat notri v lokalu, saj se je tedaj nenehno hodilo ven na zrak. To je bil tudi moj prvi nastop s skupino v živo, vse pa je organiziral manager Čedo Klemenc.

Tako sem se znašel vedno bolj vpet v ta glasbeni posel, spoznal sem se z drugimi DJ-ji in začel sodelovati z drugimi obalnimi diskotekami – Black&White na Belevederju nad Izolo, ankaransko Adrio…«

Prihajamo do osamosvojitve Slovenije. Ali se je s tem zate kaj spremenilo?

»Po osamosvojitvi sem najprej pristal na zavodu za zaposlovanje. Disko Black&White je namreč prišel v medijih na slab glas, baje zaradi ‘legla’ droge. Predvsem pa je za nekaj časa močno upadel obisk na matinejah, najemnikom je potekla pogodba in tudi naslednji najemnik je po kratkem času iz diska raje naredil nočni klub, seveda z drugačno ponudbo. Jaz sem bil mesec ali dva na zavodu, potem pa sem izvedel, da se v Izoli odpira nek nov radio.

In smo šli na ta Radio Morje na avdicijo – jaz, brat od DJ Elvisa iz Adrie – Alen Poniž in DJ Nori Marjan, s katerem se tudi že sodeloval pred tem. Vzeli so nas vse tri, v prvi ekipi Radia Morje pa so bili še Marko Majkič, Boris Bradač, Vlado Krivec, Tjaša je vodila program, pa DJ Mirimino, Valentino Canziani in Tomi DeClercque… vsi smo bili v tistem času tam.

Sicer bi bil Radio Morje prva komercialna oz. privatna radio postaja v Sloveniji, a ni imel vseh potrebnih papirjev in zato so radio vmes tudi zaprli, z uradno registracijo ga je prehitel Radio Hit iz Domžal.«

No, če se ne motim, je tedaj, torej v letu 1992, vsaj poskusno deloval tudi piranski Radio Tartini, ki pa je ostal precej lokalno omejen. Izolski Radio Morje pa je bil prava zgodba o uspehu, ali ne?

»V kratkem času smo zaradi dobre frekvence, mnogih reklam, podpore lokalne skupnosti in celo občinskih struktur ter raznovrstne glasbe in svežih oddaj postali zelo popularni. Imeli smo vse različne glasbene stile – prej nisem omenil Vlada Frankoviča, ki je vrtel country, Vlado Krivec je imel ‘načez’ rock in jazz, Zdravko Urbančič vse živo, celo Enzo Horvatin iz Faraonov je imel svojo oddajo o bluesu ‘Dr. John’, Enco Djurdjević pa nočno oddajo o heavy metalu… Bili smo res dobra ekipa.«

DJ Lovro na delu (foto: FB Lovro Muženič)

Devetdeseta leta pa so bila zadnja zlata leta diskotek, kje vse si bil aktiven tedaj?

»Po zaprtju diska Black&White sem ostal na Belvederju, saj se je prikazala priložnost, da vrtim glasbo ob bazenu pri lokalu Aperitiv. Tam sta bila DJ Niki in Marino Belac, a sta dobila drugo ponudbo in nato so dali priložnost meni. Tako je nastala ideja, da naredimo pravo diskoteko na odprtem. Jaz sem tedaj sodeloval z veliko primorskimi diskotekami, tudi na Goriškem.

Priložnost se je pokazala, ko so iz Italije gostovali DJ Alex Bini, Sandro Sputnik DJ in ostala ekipa Radia Company, ki so želeli, da bi to glasbeno gostovanje ponovili enkrat na mesec. Zgodilo pa se je, da so za ta event dali vstopnino, kar je bilo za tisto lokacijo prvič, zato tega noben ni pričakoval in tudi marsikdo ni želel it noter. Vseeno sem predlagal, da naredimo ta disko ob bazenu, skupaj z Norim Marjanom in Bugijem pa smo našli ime Belva.

Belva se navezuje na Belveder in po italijansko pomeni ‘zver’. Ime se je hitro prijelo – tudi zato, ker smo ga uspeli dobro promovirat. Bili smo prvi, ki smo natiskali ‘milijon’ letakov za diskoteke. Spominjam se, kakšne težave sem imel, da sem tiskarjem sploh poskusil objasniti, kako naj bi ti letaki izgledali. Pri tem mi je nato precej pomagal sošolec Iztok Grižančič.

Za tisk prve večje količine letakov smo šli v Trst, potem pa sva se jaz in DJ Nori Marjan vozila po vsej Primorski in vse do Tolmina, da sva promovirala projekt. Reklamirali smo ga tudi na Radiu Morje, kjer smo potem prišli do ideje, da z Belvederja pričnemo s prvimi radijskimi prenosi iz lokala v živo. Tega prej ni bilo. Sam sem si zamislil, da ves sobotni radijski program Radia Morje preselimo na Belveder.

Od štirih popoldan do desetih zvečer smo se vrstili DJ-ji, običajno je imel vsak po dve uri neposrednega radijskega prenosa, kar pa je bilo tedaj zaradi oddajnikov in vse ostale opreme tehnično kar zahtevno. Mimogrede. Tedaj sem veliko sam nabavljal glasbe hite, ki jih radio še ni imel – poslušalci pa so klicali na radio in zahtevali pesmi, ki jih ni bilo.

Na drugi strani pa so v lokalih obiskovalci začeli zahtevati, da moram kaj povedat po mikrofonu, češ, saj delaš na Radio Morje in tam tudi govoriš. Pred tem sem v mikrofon govoril le par fraz, kot pozdravljeni, lahko noč, nasvidenje in vse najboljše za rojstni dan, potem pa se je moral DJ Lovro prilagodit in postati precej bolj aktiven še kot animator.«

Poleg tega pa v tem obdobju nisi samo začel govoriti, ampak si začel tudi snemati. Drži?

»Že na Radiu Morje sem nenehno snemal reklame in jingle, vsakič nekaj več. Tako sem prišel do glasbene produkcije, ko sem začel snemat nek svoje ideje, pisat tekste in na vsake toliko časa sem izdal kakšno pesem. Veliko se jih spominja mojega rapa ‘Živi mrtveci’, za katerega je bila osnova pesem Mikea Oldfielda ‘Shadow on the wall’. Ker smo uporabili originalni del pesmi, pa se je zapletlo z avtorski pravicami.

Sicer smo ga posneli v studiu York v Dekanih pri Jadranu Ogrinu leta 1996, Roki Petkovič pa je odigral kitare, tako da je bilo res profi in je vse zvenelo super. Potem se posnel še nekaj ‘dance’ pesmi, nekaj v Izoli in nekaj v studiu Trstu. Kasneje sem imel še rock, rockabilly, oz. rock’n’roll bend. Všeč so mi bili namreč tudi npr. Stray cats in Elvis Presley, tako da sem se res v življenju posvečal zelo različnim glasbenim zvrstem.

Bend pa se je imenoval Falusi, v njem so bili še Maurizio Ratoša, Ivo Marc in Denis Scher – basist, ki glasbeno močno zrasel in je danes producent. Bili smo v Cerknici, na Rock Butalah, nastopali smo tudi s Tabuji, to z bendom pa je trajalo nekje leto in pol…«

Če se vrneva k diskotekam. V Ankaranu so v 90. letih delovali vsaj tri disko klubi, v Kopru in Izoli prav tako vsaj po tri, v Piranu in Portorožu pa jih je bilo pet. Od vsega tega danes ni več nič odprtega. Zakaj se je vse tako spremenilo?

»Disko-manija se je sredi sedemdesetih let začela s filmom Saturday Night Fever (Bee Gees, John Travolta), zato je ta glasbena moda pravzaprav trajala še kar dolgo. Za večje lokale je bilo problematično, da brez vstopnine ne morejo preživet. Potrebnega je veliko personala, natakarjev, celo garderoberje so imeli povsod, potem je potrebno plačati DJ-a ali gostujočo glasbeno skupino, sploh kakšne bolj znane zveze iz tujine.

Za Arcadio na Bernardinu se na primer vsi spomnejo, da je tam gostovala italijanska porno zvezda Cicciolina, ne spomnejo pa se DJ Ramireza in DJ Einsteina, pa zvezdnic Colonie in Alexie… Medtem, ko so diskoteke imele vstopnino in visoke cene pijač, pa so se v manjših lokalih po Sloveniji kmalu po osamosvojitvi začeli podaljševati urnik obratovanja.

V časih Jugoslavije so bili po 22. uri lahko odprti le nočni bari, diskoteke in casinoji, potem pa so bile kar naenkrat vsaj do polnoči ali do enih zjutraj odprte vse restavracije, picerije in predvsem vsi bari. Zato se ljudje pogosto niso več premaknili v diskoteke, ostali so tam, kjer so večer začeli. Spremenila pa se je tudi glasba. Postale je po eni strani bolj agresivna, uveljavili so se novi stili plesne glasbe, kot sta house in techno, lokali in Dj-ji pa so se specializirali.

Konec osemdesetih smo v istem večeru vrteli vse od od Madonne do Guns’n’Roses, potem se je to spremenilo. In ne le pri nas, po celem svetu. Večji lokali so vse težje preživeli. Nazadnje pa je po mojem pandemija Covida 19 dokončno uničila vso disko sceno.«

Skočila kar sva kar precej naprej v času, toda, če se vrneva nazaj – ali je bilo po letu 2000 zaradi tehnoloških novosti, kot so bili splet, digitalizacija in novi formati, zate delo DJ-ja kaj lažje?

»Sam sem bil en zadnjih, ki je s klasičnih plošč prešel na CD-je. Veliko glasbe namreč ni v nekem trenutku ni bilo moč več dobit na vinilih, ali pa so bile te plošče kar drage. Marsikdo od DJ-jev se je odločil, da preneha s ploščami tudi zaradi praktičnosti. Mislim, za vrtet ves večer smo DJ-ji s seboj prinašali po 150 -200 plošč, kar je bilo že kar težko za nosit.

Poleg tega smo najprej gostovali na krajih, kjer je ozvočenje že obstajalo, potem pa smo v 90. letih začeli tudi v manjših lokalih, kjer ni bilo ozvočenja, zato smo morali začeti sami nabavljati opremo in jo voziti s seboj. Sam sem svoj velik del opreme odkupil ob zaprtju diskoteke na Belvederju, kjer je imel ozvočenje pokojni Bojan Krkač, pa tudi velik del plošč sem odkupil od tam. Tako mi ni bilo potrebno začeti povsem z ničle.«

Kako pa so se posli DJ Lovrota razširili po vsej Sloveniji?  

»Nazadnje sem bil hišni DJ v rock klubu By Night v Ankaranu. Tam so lastniki začeli mešati stile, nekega dne so celo s table odžagali besedo rock in tam so potem nastopali Oliver Dragojevič, ET, Platana… Tam pa sem spoznal managerja Marka Ipavca, s kateri sva nato sodelovala in zdržala drug z drugim kar 25 let. Takrat sem začel ob torkih delati študentske žure v Portorožu, v sredo v Ljubljani, v četrtek v Kopru, potem sem za vikend vrtel še v lokalih.

Postalo je kar naporno, zato sem zadnjih 10 let zmanjšal ritem. V tem času sem poskusil tudi s svojimi lokali – nekaj časa skupaj z DJ Elvisom (Ponižem) v Adrii, štiri sezone na Blevederju, eno leto smo imeli v najemu slavni Zeleni gaj pri Dronberku in nazadnje sem imel tudi nekaj več kot eno v najemu bivši Black Out v Izoli, ki se je kasneje imenoval Malibu.«

Kje pa se je nabrala največja množica, ko si nastopal oz. mešal glasbo?

»Ko smo mi organizirali, smo imeli do 1700 ljudi na ‘Disko večeru 80’ v Sežani in tudi v Ajdovščini, sicer pa sem vrtel glasbo na dogodku Rock on rock na hrvaškem otoku Krku. Tam so nastopali Simple Minds in Iggy Pop, vmes pa sem vrtel glasbo in napovedoval pred približno 20.000 ljudmi. To je bilo res nekaj posebnega in pravo doživetje. Omenil bi še nekaj posebnih festivalskih nastopov – ‘Mortadelijado’ goriških študentov, ‘Praznik Refoška v Ljubljani’ in ‘Cvičkarjado’.«

Kaj te čaka poleti in nato v bližnji prihodnosti?

»Kot sem že omenil, sedaj delam malce manj kot pred 10 leti. Velikokrat nastopam za podjetja, zadnja leta me velikokrat me najamejo za okrogle rojstne dneve. Predvsem gre za ljudi, ki so zrasli z mojo glasbo. Tudi za kakšno poroko me v poletnem času včasih najamejo in še vedno se najde tudi kakšen lokal, ki me potrebuje. Prihodnje leto pripravljam večji oz. večurni dogodek ob 40. obletnici začetka kariere, za kar bom moral počasi začel iskati pokrovitelje…«

Lovro, najlepša hvala za ta res zanimiv pogovor in srečno.

DJ Lovro na enem od promocijski plakatov (foto: FB Lovro Muženič)