Robert Waltl je bil leta 1999 soustanovitelj ljubljanskega Mini teatra, nato pa je ostal njegov direktor vse do danes. Če slučajno kdo misli, da je delo v gledališču preprosto in ne preveč naporno, se bo potem, ko bo do konca prebral ta ekskluzivni intervju, najbrž premislil. Pogovor pa je tekel o prejšnji sezoni, o novi gledališki sezoni, ki se pričenja prav v teh dneh, in o zares  številnih različnih projektih, ki se jih v Mini teatru pogumno lotevajo. V Mini teatru so namreč tako zelo aktivni, da bi se najbrž lahko že preimenovali v Maxi teater.

Najprej prisrčen pozdrav. Ste tik pred začetkom nove gledališke sezone, a o tem kasneje. Minula sezona 2022-23 je namreč za Mini teater minila v znamenju izjemne produktivnosti. Uprizorili ste 9 novih gledaliških predstav in kar 197 ponovitev, vaše predstave pa si je skupno ogledalo skoraj 20.000 obiskovalcev. Kje tiči skrivnost teh številk, tega uspeha?

“Res je, gledališka sezona 2022/23 je bila za Mini teater izjemno uspešna, produktivna in kreativna. Najprej nas je razveselilo dejstvo, da se nam je po letih korone publika v še večjem številu vrnila v gledališče in da so bile praviloma vse otroške in postdramske predstave razprodane.

Posebej nas tudi veseli, da smo ponovno gostovali po vseh večjih slovenskih gledališčih in kulturnih domovih, kjer število naših predstav iz leta v leto narašča. Veseli nas, da smo ponovno spet nastopali na mednarodnih gledaliških festivalih in gostovanjih. Predvsem pa smo navdušeni nad gledališkimi ustvarjalci, ki so letos ustvarjali naše predstave.

Kot ste dejali, smo uprizorili kar 9 novih predstav in sicer ‘Kdo se boji Virgine Woolf’ (režiser: Ivica Buljan), ‘Amsterdam’ (režiser: Aljoša Živadinov Zupančič), ‘Norma Jeane Baker Trojanska’ (režiserka: Nina Ramšak Marković), ‘Dnevnik Ane Frank’ (režiser: Vinko Möderndorfer), ‘Krojaček Hlaček’ (režiser: Robert Waltl) in ‘Knjiga o džungli ‘(režiser: Robert Waltl).

Poleg tega smo uprizorili še predstavi ‘Angeli v Ameriki: Tisočletje se bliža’ (režiser: Ivica Buljan), ‘Angeli v Ameriki: Perestrojka’ (režiser: Ivica Buljan) in lutkovno predstavo ‘Obisk pri soncu’ (režiser: Marcin Marzec). Pomembno je tudi poudariti, da smo od 197 ponovitev izvedli kar 47 gostovanj v Sloveniji in v tujini.”

Poleg gledaliških predstav ste bili v Mini teatru zelo aktivni tudi v vašem vizualnem programu, pripravili ste Festival strpnosti, dve različni razstavi ‘Od skice do lutke’, organizirali koncerte, promocije knjig, filmske projekcije in predavanja. Zakaj ste se odločili za tako raznovrstne projekte in kje sploh najdete dovolj energije za vse?

“V okviru vizualnega programa smo v Mini teatru postavili stalne instalacije ‘Amsterdam’, sodobnih likovnih umetnikov Vadima Fishkina in Mirana Moharja in svetlobno instalacijo Marka Požlepa ‘Holly Hell’. Organizirali smo tudi 8. mednarodni festival ‘Hiša strpnosti’. Postavili smo razstavo ‘Od skice do lutke’ (Milica Grbić Komazec in Nikola Komazec v Bežigrajski galeriji) in razstavo ‘Od skice do lutke’ (Ljudmila Skitovič – Hrestač v Bežigrajski galeriji).

Organizirali smo številne koncerte, promocije knjig, filmske projekcije, predavanja. Za nas delo v Mini teatru ni le pisarniško delo od 10. do 17. ure, ampak, kot vidite, delamo vse leto. Tudi gojenje rastlin in rož na Križevniški ulici je dejanje, ki zahteva čas, pozornost in ljubezen.”

Posebej moramo omeniti vaše znane sprevode za Dedka mraza, pa seveda tudi ves preostali program za otroke. Kako od ‘odraslega gledališča’ ločujete ta otroški segment, je kdo posebej zadolžen zanj ali se izmenjujete ter dopolnjujete?

“Program Mini teatra načrtujeva skupaj z Ivico Buljanom skupaj celovito za publiko od 3 let starosti pa vse do 103 let starosti. Je pa res, da je on bolj odločilen pri izboru programov za odraslo publiki, jaz pa za otroški del programa in vse ostale aktivnosti vezane za delovanje gledališča.”

Poleg vsega že naštetega pa tudi veliko sodelujete s tujino. Kjer vse ste v zadnji sezoni gostovali z Mini teatrom in kdo vse je gostoval pri vas?

“S predstavo ‘Turingov stroj’ smo gostovali na Hrvaškem, na Queer festivalu v Novem Sadu, na Kulturnoj prestolnici Evrope v Srbiji. V ZDA v kultnem avantgardnem gledališču La MaMa v New Yorku smo izvedli kar osem ponovitev in poželi izjemne odzive publike. Z otroškimi predstavami pa smo gostovali tudi v Avstriji.

V Mini teatru so v tej sezoni gostovali Kunst teater iz Hrvaške, beograjsko gledališče Dadov iz Srbije, zamejski Teater Srce iz Avstrije z dvema predstavama, prav tako pa smo sodelovali s festivalom Fabula v gledališkem programu v Mini teatru – ‘Fabula na odru’.”

Sedaj pa ste že tik pred začetkom nove gledališke sezone 2023-24. Prvo dejanje bo gostovanje na Festivalu Ljubljana in zakaj ste se odločili prav za sicer zelo znano delo ‘Kdo se boji Virginie Woolf?’ Morda zaradi dveh letos prejetih Borštnikovih nagrad’?

“Na Festivalu Ljubljana smo predvčerajšnjim (v nedeljo, 27. 8.) v Križevniški cerkvi otvorili gledališko sezono 2023/2024 in to z našo največjo lansko uspešnico, predstavo ‘Kdo se boji Virginie Woolf’ v režiji Ivice Buljana, v kateri igrajo Nataša Barbara Gračner, Branko Šturbej, Klara Kuk in Benjamin Krnetić. Premiero je doživela na začetku minule sezone (septembra 2022) in je bila v prejšnji sezoni uprizorjena kar 28 krat ter bila deležna evforičnih kritik.

Predstava je na 58. festivalu ‘Borštnikovo srečanje’ prejela dve nagradi. Branko Šturbej je prejel Borštnika za igro, Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte (Miha Horvat in Metka Golec) pa nagrado za oblikovanje svetlobe in videa. Je pa za nas blagodejno, da so bile vse predstave od premiere do danes razprodane in deležne izjemnega odziva.

Predvsem zaradi odlične režije in izvrstnih igralcev ter seveda celostnega vizualnega učinka predstave, ki skupaj z glasbo tvori dovršeno umetnino. Publika to prepozna in reklama gre praktično od ust do ust, to je ena tistih predstav, za katero se govori, da jo ‘moraš videti’. Podobno se nam je lani zgodilo še s predstavama ‘Dnevnik Ane Frank’ in ‘Angeli v Ameriki’.”

Potem tik pred koncem meseca avgusta sledita ponovitvi ulične predstave ‘Judovsko življenje v Ljubljani’, ki je nastala po resničnih dogodkih in ima najbrž tudi precej globlji pomen kot druga gledališka dela?

“Scenarij za predstavo je nastal po zbranih materialih, ki sva jih v okviru projekta ‘Spotikavci’ v Ljubljani zbrala Boris Hajdinjak in jaz, materialov za razstavo Holokavst v Ljubljani, ki jo za JKC Ljubljana in Mestni muzej Ljubljana pripravlja dr. Blaž Vurnik, ter na podlagi številnih pričevanj in fotografij, ki jih zbira Judovski kulturni center v Ljubljani.

V Ljubljani je pred II. svetovno vojno živelo kar nekaj judovskih družin, čeprav je bila skupnost relativno majhna in je štela manj kot 200 ljudi. Imeli so svoje običaje. V Križevniški ulici so živeli ljudje judovskega porekla. Tako kot v mnogih ulicah našega mesta. Tu so živeli od davnih časov. Živeli so mirno.

Bili so zdravniki, študentje, trgovci, čevljarji, bančniki, gradbeniki, advokati. Poročali so se med seboj, pa tudi izven svojih družin in vere. Gojili so svoje običaje. Včasih bolj odkrito včasih bolj zakrito, odvisno od časa, politike in družbenega razpoloženja. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 so se razmere poslabšale tudi za Jude na slovenskih tleh.

Judovsko vero je drugače na ozemlju predvojne Dravske banovine izpovedovalo manj kakor tisoč vernikov, od tega večina v Prekmurju. Jude je najbolj preganjal nemški okupator na svojem zasedenem ozemlju na Štajerskem in na Gorenjskem, medtem ko so italijanski in madžarski okupatorji zavzeli milejše stališče.

Ko so Italijani okupirali Ljubljano, so mnogi mladi Judje sodelovali z Osvobodilno fronto. Bolj kot mnogi Slovenci so se judovske družine zavedale, kakšna nevarnost sta fašizem in nacizem. Zelo kmalu pa so se tudi v Ljubljani pojavile prepovedi za judovske prebivalce. Na udaru so bile družine Pollak, Ebenspanger, Bolaffio, Silberstein, Steinberg, Baumgarten, Moskovič, Kapper, Lorant, Goldstein, Oblat… 

V ulični predstavi-performansu Judovsko življenje v Ljubljani bodo igralci v osmih slikah predstavili delček predvojnega judovskega življenja v Ljubljani z judovskimi običaji in praznovanji, pa okupacijo in obdobje holokavsta v Ljubljani, ko so se domačim Judom najprej pridružili tisoči beguncev, najprej iz Nemčije, Avstrije, Češke, Poljske, po letu 1941 pa predvsem stotine hrvaških Judov, ki jih je preganjala NDH in so v Ljubljani našli začasno varno pribežališče.

Predstava nas bo skozi slike potem vodila skozi preganjanja ljubljanskih Judov in deportacij v uničevalna taborišča, do njihovega sodelovanja v Osvobodilni fronti in partizanskih enotah. Vse skupaj pa bo povezovala judovska glasba, ki jo bodo v živo izvajali glasbeniki Kletzmer tria.”

September se bo pričel z ‘Dnevom križevniškega soseda’, ki ste ga letos premestili na nov datum, sledili pa bosta še ponovitvi vaše zadnje odrske uspešnice ‘Angeli v Ameriki’. Kaj nam lahko poveste o teh dogodkih?”

“Križevniška, ena najstarejših in tudi najlepših ljubljanskih ulic, bo 1. septembra zopet center pestrega kulturnega dogajanja. V izjemno bogatem programu dogodka ‘Dan križevniškega soseda’ sodelujejo vsi, ki se na ulici ukvarjajo z različnimi kulturnimi, storitvenimi in gostinskimi dejavnostmi.

Dan Križevniškega soseda pripravlja Mini teater v sodelovanju s sosedi s Križevniške ulice, Judovskim kulturnim centrom, glasbeno skupino Anbot, celotno dogajanje pa podpira Zavod za turizem Ljubljana. Dogodek se bo pričel ob 17. uri s prvim delom uličnega koncerta zasedbe Pickpocket Swingers, slovenske zasedbe, ki je v času svojega delovanja dodobra popestrila slovensko prizorišče swinga in dixielanda.

Zasedba izvaja glasbo zgodnjih 20. let prejšnjega stoletja, jazzovske standarde in modernejše pesmi, ki jim je dodala svojo lastno noto vznesenosti in igrivosti. Ob 18. uri bo na Križevniški ulici 3 sledila slavnostna otvoritev prve stalne razstave ‘Holokavst v Ljubljani’. Razstava nastaja v sodelovanju Judovskega kulturnega centra Ljubljana in Mestnega muzeja Ljubljana. Kustos je dr. Blaž Vurnik, za vizualno postavitev pa sta poskrbela umetnika Miran Mohar in Vadim Fiškin.

Slavnostna govornica na otvoritvi bo Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar. Ob 19. uri si bodo najmlajši na Križevniški ulici lahko ogledali lutkovno predstavo ‘Obisk pri soncu’. Zanimiva in prikupna zgodba o dveh piščančkih, ki sta vsak večer pred spanjem rekla ‘lahko noč’ svojemu ljubljenemu sončku. Neke noči, ki sta jo trdno prespala, se sonček zjutraj ni prikazal na nebu.

Piščančka sta se odločila, da bosta poiskala vzrok, zakaj sonček ni vzšel in se podala na pot, da ga obiščeta in vprašata, kaj se je zgodilo. Na svoji poti sta piščančka prepotovala zelo daleč in doživela veliko dogodivščin. Toda ali sta našla sonce in ali jima ga je uspelo zbuditi? Predstavo je režiral poljski lutkar in režiser Marcin Marzec, sceno, lutke in kostume je oblikovala ukrajinska umetnica Evira Bosovych, v predstavi pa igrata in animirata Voranc Boh in Robert Korošec.

Ob 19.45 bo sledil drugi del koncerta zasedbe Pickpocket Swingers, takoj za tem pa ob 20.30 koncert Stiškega kvarteta. Iz stiške pevske tradicije se je leta 1991 rodil sestav štirih ubranih glasov, ki poje slovenske ljudske, nabožne in umetne pesmi. Rad posega po dalmatinski glasbi različnih žanrov.

Na svojstven način pa se loteva tudi interpretacije slovenskih popevk. V četrt stoletja je izdal pet albumov. Slovensko pesem je predstavljal tudi po Evropi, v Italiji, Avstriji, Hrvaškem, Srbiji, Češkem in na Švedskem. Kvartet sestavljajo vodja Dušan Kamnikar, ki poje 2. tenor, Marko Okorn, 1. tenor, Uroš Zorec, bariton in basist Kristian Oven.

Umetniška vodja skupine je Teja Saksida. Po 21.00 se bo dogajanje zaključilo s tradicionalnim koncertom glasbene skupine Anbot, ki se bo pričel ob 21. uri. Anbot združuje glasbenike različnih glasbenih znanj in predvsem pestrih profesionalnih poslanstev, ki z veliko predanostjo in malo glasbenih šol soustvarjajo za današnji čas redko slišano kombinacijo glasbe.

V repertoarju ansambla Anbot najdemo pesmi balkanskih narodov (Makedonija, Bolgarija, Romunija), kletzmerja (židovska tradicionalna glasba), filmske teme (Fellini – Amarcord), irske in francoske ljudske motive, stare latino hite in druge pesmi, ki s svojimi melodičnimi impulzi budijo nostalgijo in slikajo pokrajino časa, v katerem je živa glasba ljudi še povezovala s toplino svoje izraznosti.

Takoj naslednji dan, 2. 9. ob 18.00, pa sledi prva predstava na odru Mini teatra v novi sezoni in sicer izjemna ‘Angeli v Ameriki’ avtorja Tonyja Kushnerja v režiji Ivice Buljana in z odlično igralsko zasebo, v kateri poleg mene igrajo še Timon Šturbej, Saša Pavlin Stošić, Domen Valič, Nejc Cijan Garlatti, Nina Violić, Petja Labović in Barbara Vidovič.

Ponovitev v nedeljo, 3. septembra, pa smo žal morali zaradi tehničnih razlogov odpovedati. Tekom celotnega dogajanja bo ulica postregla tudi z bogato kulinarično ponudbo, vsi dogodki pa so brezplačni. Seveda so dobrodošli prostovoljni prispevki.”

Kaj nato napovedujete za jesen in obdobje do konca leta, se obetajo še štiri premiere?

“Res je, tokrat bodo v ospredju štirje režiserji mlajše generacije, ki režirajo dela štirih priznanih sodobnih avtorjev. Jernej Potočan je za najmlajše in njihove starše posegel po stripu francoskega avtorja Joanna Sfarja ‘Vampirček gre v šolo’. V predstavi, katere soavtor je tudi filozof, prevajalec in risar Izar Lunaček, bodo nastopili Nejc Jezernik, Tina Resman in Matic Lukšič.Premiera predstave bo 26. septembra.

Zgodba z mojstrskim mešanjem humorja in tragedije ter spretnim preklapljanjem med grozljivo in komično atmosfero pametno odpira teme, kot so osamljenost, smrt, vera v Boga in vrednost pravega prijateljstva. Pomemben element predstave bo živa glasba, ki bo narekovala atmosfero in krmarila med dvema navidezno nezdružljivima svetovoma, ki nazadnje postaneta eno. Peter Petkovšek pa se bo kot režiser in prevajalec lotil slavnega dela ‘Trilogija Lehman’ italijanskega dramatika Stefana Massinija.

V predstavi bodo igrali Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. Premiera je predvidena 8. oktobra. Trilogija Lehman je presunljiv ep o družini, imigrantih, vzponu in padcu ameriških sanj, predvsem pa poetična in pronicljiva analiza kapitalizma in njegovih finančnih institucij, ki imajo že v svojem začetku zapisan lasten konec – banka Lehman Brothers, v kateri že od 1960 ni več nikogar na vodilnem mestu s priimkom Lehman, velja za enega glavnih krivcev velike finančne krize leta 2008.

Naša postavitev temelji ravno na zadnji točki: sredi nove globalne finančne krize se sprašujemo o izčrpani paradigmi kapitalizma skozi narativno formo zgodovine korporacije, ki v dirki lovljenja lastnega repa izčrpa in izprazni družino, kulturo in celo religiozna prepričanja.Luka Marcen pa bo prvič v Sloveniji uprizoril eno od del trenutno najbolj brane norveške pisateljice Maje Lunde, ‘Snežena sestra’. Avtorica je sama pripravila dramatizacijo svojega dela za Mini teater.

Premiera predstave bo v predprazničnem decembrskem času, ko na premieri pričakujemo tudi slavno pisateljico. Snežena sestra je topla zgodba o žalosti ob izgubi sestre in veselju ob novem prijateljstvu, o nadnaravnih stvareh in pravem božičnem veselju. Nikola Ljuca, mladi in prodorni srbski gledališki in filmski režiser pa se bo lotil francoskega dela Jeana Marbœufa ‘Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford?’. 

V tej predstavi bosta zaigrali dve veliki igralski slovenskega gledališča, Nataša Barbara Gračner in Jana Zupančič. Predstava nastaja v koprodukciji s Teatrom Tivoli in bo premierno zaživela v mesecu novembru. Dramsko besedilo Jeana Marboeufa je napisano kot odsev filma, v katerem je podčrtano rivalstvo obeh sester: pikanje, psovke, nizki udarci.

Lepota tega besedila je v njegovi epistolarni obliki, igralki si pošiljata pisma in ta oddaljena oblika daje konfliktu posebno razsežnost. Besedilo, poleg neverjetnega šarma teksta, odpira tudi globlja vprašanja o staranju, osvajanju, padcu kariere.”

Kako pa je glede najbrž že kar težko pričakovane jesenske otvoritve obnovljenih prostorov gledališča na Križevniški 1 in Križevniški 3 – gredo stvari po vaših načrtih in ali ste našli sponzorje in donatorje za manjkajoči del sredstev?

“Novih prostorov se zelo veselimo, žal razen pomoči donatorjev in sponzorjev nismo bili deležni pomoči države in smo bili prisiljeni vzeti veliko dragih kreditov, tako da bo stres odplačevanja nad nami visel še leta. Žal smo zaradi tega morali deloma tudi spremeniti naš načrtovani program, saj smo morali zmanjšati predvidene galerijske in vadbene prostore.

Obnova pa tudi ne bo dokončana, saj nas čaka še kar nekaj dela na restavriranju hiše, ki je spomeniško zaščiten objekt . Upamo, da bomo v prihodnjem letu našli donatorje in sponzorje ter uspeli vse končati po naših željah in pričakovanjih.”

Prihodnje leto bo Mini teater obeležil 25 let uspešnega delovanja. Lahko si mislimo, da zagotovo ne boste stali prekrižanih rok. Ali že pripravljate kaj posebnega ob tem spoštovanja vrednem jubileju?

“Glede na našo pregovorno ‘ambicioznost’ seveda sanjamo o več zelo intrigantnih projektih, med drugim bomo obnovili tudi nekaj naših starih uspešnic zadnjih 15 let, kot so ‘Macbeth after Shakespeare’ in ‘Zapiranje ljubezni’, pripravili razstavo in knjižico, pogovarjamo pa se tudi o eni veliki regionalni koprodukciji…”

Za konec sledi še vprašanje, koliko časa ste g. Robert Waltl že direktor Mini teatra, kdo vse je v vaši ekipi in kaj si poleg otvoritve prenovljenih prostorov gledališča še najbolj srčno želite v bližnji prihodnosti?

“Mini teater sva leta 1999 ustanovil skupaj z Ivico Buljanom in sam sem direktor že od samega začetka. Najprej sem bil sam svoj ‘šef’, zdaj pa nas je vsako leto v različnih projektih udeleženih vsaj 150-200, kar je zelo impozantna številka. V prihodnosti si seveda želimo drugačen način financiranja našega gledališča. Zaenkrat namreč za upravljanje prostorov ne dobimo sredstev in se nam vse to močno zajeda v naš program.

V teh 25 letih smo pokazali, da smo gledališče javnega interesa za Mestno občino Ljubljana in Republiko Slovenijo. Naše igre in umetniške prireditve so pomembno prispevale k razvoju odrske kulture med mladimi, občinstvu pa so ponudile celo vrsto vrhunskih predstav. Želimo si tudi več sponzorjev in donatorjev, predvsem pa seveda dobrih gledaliških projektov in še več velikodušne publike, zaradi katere konec koncev sploh obstajamo.”

Hvala za ta pogovor in srečno!