Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Trenerja Rodolfa Vanolija boli, ko Olimpijo primerjajo s cirkusom

EKSKLUZIVNO: Trenerja Rodolfa Vanolija boli, ko Olimpijo primerjajo s cirkusom

Avtor: Spletno Uredništvo

55-letni italijanski nogometni trener Rodolfo Vanoli je kot nogometaš praktično vso kariero preživel v Italiji, vrhunec pa je doživel s sezonami v Lecceju in Udineseju v najvišjem rangu nogometnega tekmovanja pri sosedih – Seria A. Nato se je posvetil trenerskemu poklicu in pot ga je iz Švice prek Italije popeljala do Slovenije. Pri nas je v kratkem času osvojil vse, kar se je osvojiti dalo – s Koprom leta 2015 slovenski pokal in superpokal ter z Olimpijo naslov državnega prvaka leta 2016.

rudi 1

Najprej nas seveda zanima, kaj trenutno počnete in ali ste se res posvetili izključno mlajšim selekcijam?

“V zadnjem obdobju sem predvsem strokovni opazovalec. Hodim naokrog po Evropi in spremljam veliko tekem v zelo različnih ligah, oziroma kategorijah. Delno to počnem zato, da spremljam obetavne igralce, delno pa zaradi lastnega izobraževanja. Pred kratkim so me kontaktirali z milanskega Interja, kjer bi radi razvili svoje dejavnosti – morda tudi v Sloveniji. Zanima me tudi Kitajska, saj bi rad bi okusil to deželo kot trener, večinski lastniki Interja pa so obenem lastniki kitajskega prvoligaša Jiangsu Suning. Kitajski nogomet je v zadnjih letih naredil velikanske korake naprej, saj so veliko investirali – v objekte, trenerje in igralce. Čeprav nogometne zvezde trenutno prihajajo na Kitajsko šele ob koncu kariere in ne, ko so na višku, me zagotovo privlači država, kjer se nogomet pravkar dviga na najvišji nivo. Sicer sem bil zadnje leto kot trener neaktiven. Imel sem sicer ponudbe in opravil sem tudi nekaj delovnih pogovorov, a si ne želim sodelovati z ljudmi, ki jim v celoti ne zaupam in ki si tudi sami ne želijo dvigati ravni delovanja kluba. Sam dajem prednost kakovosti dela in ne zaslužku, zato raje počakam na pravo priložnost, kot se mi je na primer ponudila pred dvema letoma z Olimpijo.”

Omenili ste aktualne slovenske državne prvake iz Ljubljane. Vaša zgodba pri Olimpiji se je po osvojitvi naslova državnih prvakov leta 2016 na podoben način ponovila z vašimi nasledniki na trenerski klopi zelenobelih. Ali drži, da vam je ostal grenak priokus, tako zaradi vašega hitrega slovesa od ljubljanskega kluba, kot tudi zaradi sedanje situacije v klubu?

“Glejte. Ostal sem zelo povezan z ljudmi, z mestom in tudi s predsednikom Mandarićem, saj sva se razšla na prijateljski način. Moje slovo je bilo vseeno malce neprijetno, ker sem konec koncev Olimpiji pomagal priti do prvega naslova prvaka po 21 letih. Žal smo nato imeli težave s prestopi igralcev, saj ob sebi nisem imel športnega direktorja, ki bi mi omogočil dodatni kakovostni dvig ekipe. Namesto tega so mi prodali pet pomembnih igralcev in sem se v kvalifikacijah za Ligo prvakov znašel tudi z neizkušenimi mladeniči letnika 1998. Ne me razumet narobe. Problem ni bil v tem, da ti fantje ne bi mogli odigrati tekme, ampak v tem, da so bili premladi za igranje tako specifičnih vrst tekem. Edino, kar mi je glede Olimpije žal, je torej to, da nisem dobil priložnosti, da v celoti uveljavim svoje videnje nogometa.

Kljub vsemu smo bili v času moje zamenjave drugi na lestvici, imeli smo tudi pet točk prednosti pred Mariborom. Pa zaradi tega pri Mariboru niso zamenjali trenerja Milaniča, saj je njihova klubska struktura čvrsta in stabilna. V Mariboru razumejo svoje težave in jih rešujejo z resnim delom. Pogosto slišim, da Olimpijo v nekaterih medijih celo primerjajo s cirkusom, kar me žalosti. V tistih šestih mesecih v Ljubljani sem v klub vložil veliko svojega truda. Toda pri Olimpiji je enostavno preveč sprememb in sam se s takšnim načinom dela ne identificiram. V Kopru smo na primer delali tri leta, da so potem prišli rezultati. In ni naključje, da so v tem času koprski mladi igralci medtem uspešno dozoreli. Črnigoj, Štulac in Blažič so prišli do slovenske članske reprezentance, tu so bili še Palčič, Pučko, Šme… Žal mi je za tedanji Koper, saj bi bili lahko v naslednjih letih res hit prvenstva.”

S Koprom ste osvojili dve lovoriki, redkokdo pa ve za zanimiv podatek, da v času vašega delovanja na Bonifiki v ekipi približno leto in pol ni bilo nobene resne poškodbe. Kje pa tiči ta skrivnost?

“Sodobni nogomet zahteva veliko truda in naporov. Pogosto se igra vsake tri dni, zato je fizična pripravljenost odločilna. Sam sem kot trener od predsednikov klubov vedno zahteval vrhunske kondicijske trenerje. Med svojo igralsko kariero sem imel to srečo, da so me trenirali nekateri vrhunski trenerji, kot sta bila Carletto Mazzone in Eugenio Fascetti, vendar pa so me tudi kondicijsko pripravljali vrhunski strokovnjaki. En od teh je bil Massimo Neri, ki še danes dela za Fabia Capella, drugi je na primer Roberto Sassi, ki je danes pri Juventusu. Ti strokovnjaki so mi vcepili v glavo skrb, pravzaprav kar kult telesne pripravljenosti. Skrivnost pa je v podrobnostih, saj danes v nogometu o marsičem odločajo najmanjši detajli.” 

No, tudi danes ste vitki in v takšni formi, kot bi se pripravljali za kakšen triatlon Ironman.

“Res je, bolj ali manj prav vsak dan veliko tečem ali kolesarim. Potem se počutim bolje, tudi glava je precej bolj sproščena….”

rudi 2

Posvetimo se vaši bližnji prihodnosti. Prej ste omenili ste Kitajsko, je to trenutno najverjetnejša možnost, oziroma, kje boste predvidoma nadaljevali trenersko pot?

“Ne vem še. Kot sem že povedal sem bil na sedežu Interja, kjer smo se pogovarjali o Kitajski in še o marsičem. Tudi Interjeva akademija bi bila zanimiva priložnost, saj bi rad klub iz Milana razširil svoje delovanje in pri tem mislim tudi na Slovenijo. Bilo je nekaj kontaktov z enim od slovenskih klubov, katerega ime ne bi izdal, a pri tem sem bil le uvodni posrednik, strani se morata sedaj sami odločiti, kako in kaj.”

Kako pa komentirate ta uvodni del italijanskega nogometnega prvenstva, predvsem kar se tiče Interja? Najprej črnomodrim ni in ni steklo, potem je eurogol Maura Icardija v 85. minuti tekme 1. kroga Lige prvakov proti Tottenhamu opazno zasukal stvari. Inter od tedaj zmaguje kot po tekočem traku, tudi Samir Handanovič se je vrnil v vrhunsko formo…

“Vsak klub najprej potrebuje dobro delujočo celotno organizacijsko strukturo, ki zagotavlja stabilnost in šele potem se lahko pride do rezultatov. Kdor vsakih šest mesecev menja trenerja, kdor nenehno menjuje člane uprave, ta bo težko uspešen, saj se vsaka klubska nestabilnost lahko hitro pozna v slačilnici. Poglejte Juventus. Oni so v temu najboljši in ni čudno, da so že vrsto let prvi. Tudi pri Interju sedaj s podporo kitajskih lastnikov spet delajo zelo dobro, saj so recimo ekipo poleti okrepili na pravih mestih, a obenem v igralskem kadru niso veliko menjali. Tudi Milan je s prihodom izkušenega srednjega napadalca Gonzala Higuaina po mojem potegnil odlično potezo, saj bodo njegovi goli razbremenili mlajše igralce. Poleg tega je v klub vrnil legendo Paola Maldinija in z drugo klubsko legendo Gennarom Gattusom na klopi – vse to mora prej ali slej začet prinašat rezultate. A to z delujočo klubsko strukturo ne velja le za velike klube. Poglejte na primer Spal, ki je v treh letih prišel iz tretje v prvo ligo, se lani kar lepo obdržal v Serie A in sedaj je že na sredini lestvice.” 

Glede tega, kar ste pravkar povedali, pa je bil za mnoge pravi šok, ko Juventus pred kratkim ni podaljšal sodelovanja z dolgoletnim in zelo uspešnim športnim direktorjem Giuseppejem Marotto. Se strinjate?

“No, z Marotto sva se še pred kratkim dogovarjala, da bi jaz prevzel treniranje ekipe U-23 oziroma druge ekipe Juventusa. Potem pa so prišle te spremembe in zgodba se je zasukala drugače. Sicer mi nikoli ni nič omenil, da bi bilo kaj narobe, a očitno je prišlo do med njim in vodstvom kluba do nepremostljivih razhajanj. Z Marotto se zelo dobro poznava še od časov, ko sem začenjal kariero nogometaša v domačem Vareseju. Na nek način sva zrasla skupaj. On je bil že funkcionar pri Vareseju, ko sem jaz igral za klubsko selekcijo od 14. do 16. let starosti in že tedaj je vedel, kaj hoče. Sicer gre za enega najboljših klubskih funkcionarjev v Italiji, ki so ga septembra letos proglasili tudi za najboljšega nogometnega managerja v Evropi. Kapo dol pred njegovo intuicijo. Sedaj ga marsikdo želi zvabiti v svoje vrste, a sem prepričan, da ne bo odšel nekam, kjer bi mu ponudili le enoletno ali dvoletno pogodbo. Resni projekti trajajo dlje, dela pa se postopno, korak za korakom.”

Prej ste omenili Lea Štulca, ki mu gre pri Parmi zelo dobro, vendar pa vaš bivši igralec pri Olimpiji in danes prav tako že slovenski članski reprezentant Miha Zajc pri Empoliju igra še za odtenek bolje. Od začetka prvenstva je bil že vsaj dvakrat ali trikrat proglašen za igralca tekme, zadel je serijo vratnic, a mu žoga noče v gol. Vaš komentar?

“Štulca sem prav jaz ‘izumil’, saj sem pretežno ofenzivnega igralca, pri mladincih je igral skoraj napadalca, pomaknil nazaj. V njemu sem namreč videl zelo podobne določene značilnosti, kot jih imel na primer Anrdea Pirlo. Zajcu pa sem po prihodu k Olimpiji pomagal predvsem z nasveti. Tedaj je namreč preveč časa držal žogo v nogah. Zajc ima zelo rad nogomet in rad se nadigrava. Toda če v Italiji preveč časa držiš žogo v posesti, postaneš predvidljiv in te hitro onemogočijo. Če pa začneš podajati žogo soigralcem in vtekati v prazen prostor, potem se ti odpre cel nov svet, saj te je precej težje pokrivati. Ogledal sem si že dve tekmi Empolija v živo in očitno se je Zajc tega hitro naučil. Poleg tega pa je v Italiji najbolj pomemben segment igre tisti, ko ekipa ni v posesti žoge. Če v Italiji kot nogometaš ne obvladaš obrambnih nalog, potem niti ne igraš. In to velja za vse kategorije, medtem ko je v Sloveniji malce drugače. Tu še vedno vidim taktično nedovršene tekme, ko neka ekipa napada in napada, potem pa druga izpelje protinapad in zabije poceni gol. Verjetno se spominjate, kako težko premagljiva sta bila Koper in Olimpija, ko sem ju jaz vodil.”  

 

 

 

 

 

 

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.