Skupina Zmelkoow sodi med najbolj odštekane slovenske glasbene skupine. A obenem je tudi zelo uspešna, saj je na sceni že četrt stoletja, nekateri njeni hiti pa so že skoraj ponarodeli. Gorazd Sedmak, bolj poznan kot Goga, je vsa ta leta frontman skupine in seveda je zelo zanimiv sogovornik.
Franci Blašković (Gori ussi Winnetou) je nekoč napol v hecu ugotovil, da je izdal presenetljivo veliko studijskih plošč in sicer zato, ker njegovo skupino le redko vabijo na koncerte, zato fantje sedijo doma in nimajo drugega dela, kot da snemajo. Pri skupini Zmelkoow pa ste med svojo dosedanjo kariero sicer izdali nekaj manj albumov od Francija, ampak vseeno niste lenarili, od leta 1994, ko ste začeli, ste bili kar pridni. Govorimo o desetih ‘lognplejkah’, oziroma tej dolžini enakovrednemu formatu CD-jev in tudi o še približno enkrat toliko glasbenih izdelkih v ostalih sodobnih formatih.
»Imamo devet studijskih, ali skoraj studijskih plošč. Ostalo so bolj ali manj singli, ali celo nekakšne ‘escapade’. Malokdo se na primer spominja, da smo pred leti izdali ploščo ‘Za en dan v srednjem veku’, na kateri so srednjeveške priredbe naših komadov, Vasca Rossija in še koga. Obstaja tudi ena plošča, ki je niti na naši spletni strani ne boste našli in sicer se imenuje ‘Turbo Dalmacija’. Gre za avtorsko ploščo najbolj osladnih dalmatinskih komadov, ki smo jih izdali pod imenom Internet band. Mislim, totalna zajebancija. Ampak, če pogledamo, da smo 25 let na sceni, potem naša produktivnost niti ni tako huda.«
Torej vse to znese približno en izdelek na leto, kar glede na velikost slovenskega glasbenega tržišča spet ni tako slabo.
»Mi ves čas nekaj delamo. Vendar pa ne delamo projektno, ker smo ugotovili, da bi, ko bi vadili šesti komad za novo ploščo, prvega in drugega najbrž že pozabili. Zato nikoli ne napovedujemo, da bomo na primer čez leto in pol izdali nov CD. Raje ves čas nekaj snemamo, nekaj packamo in ko se nabere dovolj materiala, to potem zapakiramo v en izoblikovan izdelek.«
… na primer v eno ‘speštanko’, kot ste pred leti po Primorsko preimenovali CD. Sicer pa ima po drugi strani vaš zadnji uradni studijski album prav lepo sodobno ime – ‘Pionirji divergentnega marketinga’…
»V osnovi gre pri temu albumu za nekaj zelo enostavnega. Namreč, mi nismo nikoli delali stvari izključno zato, da bi jih prodali. Člani naše skupine si nek projekt običajno predstavljajo vsak po svoje. Jaz bi nekaj odigral ali naredil tako, drugi bi to isto naredil drugače, tretji pa spet po svoje. In seveda bi naš manager rad, da naredimo nekaj, kar bo on lahko potem tudi prodal. Marketing pa deluje tako, da vse različne akcije gredo v isto smer in temu se reče konvergiranje. Pri Zmelkoow pa delujemo prav nasprotno, torej divergentno – vsak vleče po svoje. Zato sem vedno znova presenečen, kako s tem našim načinom dela sploh uspemo kaj doseč. Naslov albuma torej samo opisuje način delovanja benda.«
Zaradi takšnih razhajanj običajno prej ali slej pride do konfliktov v glasbenih skupinah, vi pa ste v tem poltretjem desetletju delovanja doživeli zelo malo kadrovskih sprememb. Praktično ste vsi že toliko časa v skupini, da bi si že lahko prislužili naziv inventar.
»Res je. V osnovi smo še danes vsi enaki. Bobnarja smo sicer zamenjali na prelomu tisočletja, pa tudi on še vedno non-stop visi na pri nas na vajah. Prav ne more stran. Če je kaj, je za naš bend tipično to, da se nikoli ne kregamo. Smo pač sami takšni karakterji, ki sem nam ne da pretirano kregat, tudi če imamo različna mnenja.«
Smo v mesecu decembru, kateri za nekatere skupine predstavlja višek koncertne sezone. Kako pa je pri vas? Je sedaj tudi za vas več dela, ali so nastopi dokaj enakomerno razporejeni skozi vso koledarsko leto? In kako se temu prilagajate z vajami?
»Ne, za nas je tudi december približno isti kot ostali meseci. Imamo tri ali širi koncerte na mesec. Zgodi se, da je kdaj kakšen koncert manj in v drugem mesecu kakšen več, ampak v osnovi je tako. Vaje pa imamo le enkrat na teden, razen če ge za kakšen nov, kar hudo zapleten projekt in tedaj vadimo dvakrat. Formo pa seveda vzdržujemo tudi z igranjem na koncertih.«
Lahko torej mirno rečemo, da zelo racionalno razporejate moči.
»Da. Jaz bi sicer zagotovo vadil vsak dan, če bi bilo to možno. Toda imamo družine in službe, tako da je to pravzaprav največ, kar nam znese. Skoordinirat pet ljudi, da imajo vsi istočasno čas za vaje, je danes postalo zelo težko.«
Letos je bil vaš najbolj odmeven koncert tisti v novembru v ljubljanski Cvetličarni. Kakšni pa so načrti skupine Zmelkoow za leto 2019?
»Za koncert v Cvetličarni je bila pripravljena doslej daleč najbolj profesionalna promocijska akcija. Rekli smo si, da vsaj enkrat za pokušino naredimo stvar zares profesionalno. Bilo je zelo naporno, toda bilo je v redu, to je treba priznat. Za prihodnje leto pa je tako, kot sem že povedal v uvodu. Mi delamo in snemamo, tudi zato, da ne pozabimo komadov, in tako zbiramo material za našo naslednjo izdajo, ki bo, ko pač bo. In vmes koncertiramo. Ker smo v ljubljanski Cvetličarni nastopili kot ‘Otroci cvetja’ in ker bo prihodnje leto 50-obletnica Woodstocka, bomo morda naredili eno ‘flower-power’ turnejo. Če smo že nakupili hipijevske obleke in zvadili repertoar, bi lahko iz tega naredili še kaj več.«
Glasbeno pot ste začeli v koprskem MKC-ju, še kot skupina Bajonet. Kako se je od tedaj do danes spremenila slovenska rock scena?
»Tudi slovenska scena se, podobno kot drugje po svetu, spreminja. Vedno se pojavljajo nove stvari, z novimi načini konzumacije glasbe. A vsaj na področju rocka, kamor mi glasbeno sodimo, pravzaprav ni veliko sprememb, vse je dokaj statično. V Sloveniji še vedno obstajajo klubi, pa čeprav nekateri delajo malo manj aktivno, še vedno so domovi po vaseh, še vedno so šotori in še vedno so masovke za študente. Kar se tega tiče, torej ni bilo nekih drastičnih sprememb, kar je po svoje morda celo slabo. Kar ne spodbuja novih oblik ali morda novih bendov, prej ali slej postane malce dolgočasno. Sicer pa so, nekoliko širše, gledano redno prisotna tudi modna nihanja. En čas so bili popularni bendi, kot je Agropop, potem so sledili narodno zabavni bendi, nato se je spet dvignila rock scena. Danes je recimo aktualnih en kup nekih talent in reality šovov, folk pa tudi visi na telefončkih, zato se bolj uveljavlja ta virtualni svet bolj uveljavlja in mogoče je trenutno nekaj manj koncertne kulture. Že toliko let smo na sceni, da opažamo, da so spremembe včasih tudi kar drastične.«
Zaposleni ste na portoroški Fakulteti za turistične študije Univerze na Primorskem. Kako kaj služba in, glede nato, da predavate marketing, ali sta majhnost Slovenije in naše omejena kupna moč povezani s ponudbo na glasbenem trgu? Bi bilo vam ustvarjalcem lažje, če bi nas bilo na primer Slovencev 4 milijone?
»Glede službe – super, hvala. V službi namreč ne pojem. Glede velikosti trga pa je morda to malo navino gledanje. Če bi bilo več prebivalstva, bi bilo najbrž več priložnosti za koncerte, a bi bilo potem tudi več skupin.. .«
… a potem tudi resnična kakovost benda, kot je na primer vaš, pride precej bolj do izraza..
»…ja, to pa drži. Kdor potem kakovstno odstopa, zagotovo lažje živi samo od tega. Hm. Naslednjič se bom raje rodil v Nemčiji. Pravzaprav ne, oni imajo preveč tehnicistično muziko. Raje kje drugje.«
Predlagamo Mongolijo, a potem bi morali najbrž jahati par dni od špila do špila (smeh). Ko sva že pri tem, kako imate organiziran prevoz na koncerte po Sloveniji, kako se vozite?
»Vozi nas naš manager Boris Furlan – Primitivc. On je naš šofer, manager, reditelj, poleg tega skrbi, da ne pijemo preveč in zadnje čase je zelo discipliniran glede tega.«
Smo pri koncu intervjuja in tudi vse bližje koncu leta. Kaj Goga želi sebi, družini in bendu v letu 2019?
»Zase si želim veliko miru in viška časa. Bendu želim, da pograbi ritem sekcijo neznosna potreba po vajah in po upoštevanju metronoma, družini pa želim, da me še naprej prenaša takšnega, kot sem.«