Te dni je mednarodna človekoljubna organizacija Amnesty International objavila svoje poročilo za leto 2022. V njem so naštete najrazličnejše vrste kršitev človekovih pravic, ki so se lani dogajale po vsej zemeljski obli. Osrednja ugotovitev poročila je bila, da po svetu veljajo dvojna merila – ena za prozahodne zaveznike in druga merila za vse ostale. O stanju glede spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji in o primerih z vsega sveta smo povprašali za komentar slovensko podružnico Amnesty International, oziroma Tajo Premk, vodjo programa komunikacij in organizacije dogodkov pri Amnesty Slovenija.

Ga. Premk, najprej prisrčen pozdrav. Kako torej Amnesty Slovenija ocenjuje sveže poročilo Amnesty International o kršenju človekovih pravic po svetu za leto 2022 – ali se je glede na leto 2021 sploh kaj izboljšalo, je bilo morda lani na kakšnem področju kršitev manj kot leto pred tem?

“Leto 2022 je evropski prostor močno zaznamovala vojna v Ukrajini. V Amnesty na podlagi lastnih raziskav dobro vemo, da se v vojnah dogajajo hude kršitve človekovih pravic in da veliko škodo utrpijo že tako marginalizirane družbene skupine. Zato je bilo veliko našega dela usmerjenega na ukrajinska bojišča, kjer so naše raziskovalne ekipe dokumentirale številne kršitve humanitarnega in vojnega prava.

Opozarjali smo na ogrožena življenja civilistov in pridobivali dokaze za morebitna sojenja tistim, odgovornim za vojne zločine. Težko je pretekli leti primerjati med seboj, če je lansko na področju človekovih pravic v Evropi zaznamovala vojna, je predlansko vsekakor pandemija covida-19 in vse omejitve pravic, povezanih s svobodo zbiranja in izražanja.”  

V najnovejšem poročilu Amnesty International je poudarjeno, da glede spoštovanja človekovih pravic po svetu danes veljajo dvojna merila. Odziv Zahoda na rusko agresijo proti Ukrajini je po tem poročilu v ostrem nasprotju z neukrepanjem glede resnih kršitev mednarodnega prava s strani nekaterih zaveznikov Zahoda, na primer Izraela, Savdske Arabije in Egipta. Kakšna je torej danes razlika med mrtvim ukrajinskim otrokom in mrtvim palestinskim otrokom?

“Tako je, naše letno poročilo močno poudarja dvojna merila mednarodne skupnosti. Amnesty International vse kršitve človekovih pravic obravnava enako, ne glede na to, kje v svetu se dogajajo in kdo je na oblasti v tej državi. Mednarodna skupnost pa ustvarja velike razlike in ta dvojnost odpira pot nadaljnjim zlorabam, ki bi se jim bilo mogoče izogniti. To pomanjkanje sankcij se nemalokrat dogaja v državah zaveznicah Zahoda, kot ste omenili Izrael, Savdska Arabija in Egipt.

 V Amnesty ne delamo razlik med kršitvami človekovih pravic, vsaka si zasluži svoj glas in za vsako se je vredno in treba boriti. Vrednost otroških življenj je neprecenljiva in na to ne vpliva podatek o tem, od kod otrok prihaja, kaj je njegova veroizpoved, spol, spolna usmerjenost, poreklo ali druge značilnosti. Želeli bi si, da bi tako prepričanje v svetu bilo širše prepoznano.” 

Amnesty International je naštel celo vrsto držav, kjer so bile lani kršene človekove pravice. Kitajsko so tako obtožili celo zločinov proti človečnosti, Irana streljanja protestnikov, s prstom pa so pokazali tudi na svetovne in regionalne institucije, ki se niso primerno odzivale ob množičnem umiranjem ljudi v konfliktih tudi v Etiopiji, Mjanmaru in Jemnu. Kaj pravite o teh primerih? 

“Tako je, Amesty International v poročilu poudarja uporabo nasilne taktike Kitajske, ki zatira mednarodno ukrepanje glede zločinov proti človečnosti, za katere je odgovorna. Hkrati poudarjamo velik neuspeh svetovnih in regionalnih institucij, ki jih pri ustreznem odzivu na konflikte, v katerih je ubitih na tisoče ljudi, tudi v Etiopiji, Mjanmaru in Jemnu, ovirajo lastni interesi.

 Naša ekipa raziskovalk za Iran vse od začetka protestov septembra 2022 spremlja situacijo širom Irana. Množice ljudi se obračajo na njih in jim pošiljajo dokaze o novih kršitvah človekovih pravic v tej državi. V enem izmed poročil je Amnesty razkrila dokumente oblasti, v katerih so pozvali pripadnike varnostnih sil h krvavem zatiranju protestov, ne glede na ceno življenj ljudi.

Iranske varnostne sile so od septembra ubile na stotine ljudi in jih na tisoče ranile. Nihče za omenjene zločine ni odgovarjal. Iran ‘slovi’ po dolgi zgodovini nekaznovanosti in čas je, da se to spremeni in da ženske v Iranu končno postanejo enakovredne članice družbe.”

Nasilje nad ženskami je posebej boleče področje. Spolne napade ženske doživljajo predvsem v Pakistanu in Indiji, v Iranu so krvavo zatirane, v ZDA in Kanadi pa obstaja množično gibanje Missing and Murdered Indigenous Women and Girls (MMIWG). Vsi smo slišali za gibanja ‘Black lives matter’ in ‘Me too’, o nasilju nad ženskami avtohtonih ameriških plemen pa ni niti približno toliko govora. Kaj se torej dogaja v ‘civilizirani’ Severni Ameriki?

“Nasilje nad staroselskimi ženskami ni stvar zgodovine. Doživljajo večplasten spekter zlorab človekovih pravic. Na to pa vplivajo številne oblike njihove ranljivosti, hkrati pa tudi patriarhalna struktura moči; številne oblike diskriminacije in marginalizacije na podlagi spola, razreda, etničnega izvora in socialno-ekonomskih okoliščin; ter zgodovinske in trenutne kršitve pravice do samoodločanja in nadzora nad sredstvi.

Amnesty ZDA je v letu 2022 v obsežni raziskavi predstavila srhljive statistike: več kot polovica vseh ameriških Indijank in staroselk na Aljaski je v življenju doživela spolno nasilje; ena od treh je bila posiljena. Odkar je AI leta 2007 prvič poročala o tem vprašanju, se stopnje nasilja nad staroselskimi ženskami niso bistveno spremenile, ameriška vlada se nanje ni ustrezno odzvala in jih tako ni uspela preprečiti. 

Ameriška policija šokantno pogosto krši človekove pravice, zlasti rasnih in etničnih manjšin, posebej pogosto krši pravice temnopoltih Američanov. Vsako leto policija v ZDA ubije skoraj 1000 ljudi, opozarjajo v Amnesty International ZDA. V teh ubojih je, glede na njihovo številčnost v prebivalstvu, nesorazmerno veliko temnopoltih in ljudi, ki imajo poreklo iz Latinske Amerike. Temnopolti ljudje so ubiti več kot dvakrat pogosteje kot ljudje bele barve polti.”

ZDA je Amnesty International omenil še glede zatiranje pravice do splava in pogosto nasilnih deportacij prek 20.000 državljanov Haitija, ki so ilegalno vstopili v državo. Kako pri komentirate ti dve problematiki? 

“Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike je v tem letu razveljavilo dolgotrajno ustavno jamstvo pravice do splava, ki ogroža tudi druge človekove pravice, vključno s pravico do življenja, zdravja, zasebnosti, varnosti in nediskriminacije milijonov žensk, deklet in ljudi, ki lahko zanosijo. Do konca leta je tako več ameriških zveznih držav sprejelo zakone za prepoved ali omejitev dostopa do splava.

V Amnesty sodbo ocenjujemo kot velik korak nazaj, hkrati pa kot napad na pravice vseh žensk v ZDA. Opozarjamo, da je pravica do varnega splava človekova pravica. Glede Haitijcev pa je že 23. septembra 2021 Amnesty International zapisal, kako tisoče Haitijcev potuje na ameriško-mehiško mejo, da bi zaprosili za azil v ZDA, mnogi pa so se naselili v taboriščih, potem ko jim je bil zavrnjen vstop.

Ameriška vlada se odziva s kršitvami človekovih pravic in nasiljem, vključno z deportacijami tisočev na Haiti. Zaradi teh deportacij Haitijce ogroža nasilje, brezdomstvo in celo smrt, saj je Haiti sredi politične, gospodarske in okoljske krize. Mediji so dokumentirali, kako so ameriški mejni organi zlorabljali in zmerjali Haitijce, medtem ko so jahali na konjih in mahali z biči.” (link: amnesty.org/en/documents/amr51/4773/2021/en/ Haiti)

V poročilu Amnesty Intenational o kršenju človekovih pravic po svetu za leto 2022 so navedli tudi sporne omejevalne ukrepe oblasti glede mirnih javnih demonstracij v Avstraliji, Indiji, Indoneziji in Združenem kraljestvu, pa tudi ob proglasitvi izrednih razmer v Šrilanki. Ali ni malce nenavadno, da gre le ‘pro-zahodne’ države z demokratično ureditvijo? 

“Ukrepi glede pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja so bili v preteklih letih na udaru po vsem svetu. Veliko vlogo pri tem je imela tudi epidemija covida-19, mnogokrat so države neskladno z ustavo in zakoni ostro posegale v te pravice. Ne gre le za Zahod, pravica do protesta je bila ljudem kršena širom sveta.

V Amnesty smo lani zato pričeli tudi globalno kampanjo Zaščitimo protest, v kateri se ukvarjamo prav s to problematiko in opozarjamo na nekatere krute posege v te pravice. Če želite o tej pravici izvedeti več, vas vabimo, da obiščete našo Akademijo Amnesty in opravite naš spletni tečaj prek povezave www.akademija-amnesty.si/izobrazevanje/pravica-do-protesta/. ” 

 V poročilu so našteli države, kjer zapirajo novinarje, kot so Afganistan, Etiopija, Myanmar, Rusija in Belorusija, poleg novinarjev pa so se z veliko represijo soočali tudi zagovorniki človekovih pravic in politična opozicija v Peruju, Zimbabveju ter v Mozambiku. Ali torej drži teza, da so avtoritativne oblasti vseeno precej bolj občutljive na kritike in proteste, kot je to običajno za demokratične ureditve?

“V Rusiji so bili v letu 2022 mnogi disidenti privedeni pred sodišče, oblasti pa so zaprle številne medijske hiše zgolj zaradi omembe vojne v Ukrajini. Novinarji/ke so bili zaprti/e tudi v Afganistanu, Etiopiji, Mjanmaru, Rusiji, Belorusiji in na desetinah drugih držav po svetu, kjer so divjali konflikti. V Avstraliji, Indiji, Indoneziji in Združenem kraljestvu so oblasti sprejele novo zakonodajo, ki uvaja omejitve demonstracij.

Šrilanka pa je uporabila izredna pooblastila, da bi omejila množične proteste proti naraščajoči gospodarski krizi. Iranske oblasti so se na množični upor proti desetletja trajajočem zatiranju odzvale z nezakonito uporabo sile, pravim strelivom, solzivcem in nasiljem. Ubitih je bilo na stotine ljudi, vključno z desetinami otrok.

Decembra so perujske varnostne sile uporabile nezakonito silo, zlasti proti staroselskim ljudstvom, da bi zadušile proteste med politično krizo, ki je sledila odstavitvi nekdanjega predsednika Castilla. Novinarji/ke, zagovorniki/ce človekovih pravic in politična opozicija so se prav tako soočali z represijo, tudi v Zimbabveju in Mozambiku.

Avtoritarne oblasti so običajno krutejše do kritičnih glasov, kar si omogočijo z diskriminatornimi zakoni in omejevanjem svobode medijev. To opravičujejo s skrbjo za ugled države ali celo z grožnjo državnim sistemom. Primer tega posega je tudi prepoved Amnesty International spletne strani v ruskem jeziku, ki so jo oblasti izdale kmalu po začetku vojne. “

Kaj pa pravi Amnesty glede prebežnikov, ki vsak dan umirajo v Sredozemskem morju. Ali oblasti Italije, Grčije, Malte, Tunizije, Španije, Francije, pa tudi skupne strukture EU res počnejo vse, kar je v njihovih močeh, ali pa so morda namensko prepočasne in premalo učinkovite pri reševanju te migrantske krize?

“Vlade omenjenih držav vsekakor ne počnejo vsega, kar je v njihovi moči, da bi zaščitile življenja nedolžnih ljudi, ki vsakodnevno umirajo na morju. Niso pa za izgubljena življenja odgovorne le naštete države, vse bogatejše države bi morale skupaj poskrbeti za uspešnejšo migrantsko politiko in ljudem, ki potrebujejo azil, zagotoviti varne poti v EU. 

Žal pa smo priča vse ostrejšim ukrepom, ki so neuspešni in ne bodo ustavili ljudi, da se podajo na nevarno pot proti Evropi. Nedavno je italijanska vlada potrdila zakon, ki bo humanitarnim ladjam, ki rešujejo življenja ljudi na morju in opravljajo delo, ki bi ga morale opravljati države same, otežila delovanje.

Med drugim nova zakonodaja omogoča denarne kazni in zaseg ladij za humanitarne organizacije. V Amnesty poudarjamo, da se ne soočamo z migrantsko krizo, kot radi navajate mediji, pač pa smo žrtve krize neukrepanja, neukrepanja bogatih držav.”

Sicer bi lahko omenili kršitve temeljnih človekovih pravic, ki se vlečejo že dolga desetletja in s tem mislimo na nasilno izseljeno prebivalstvo otočja Chagos v Indijskem oceanu ter na prebivalstvo okupirane Zahodne Sahare v izgnanstvu, a najbrž je za večino Slovencev bolj pomembno, kaj se dogaja pri nas doma. Kaj torej pravi poročilo Amnesty International, kakšno je bilo stanje na področju kršenja človekovih pravic lani pri nas v Sloveniji?

“Oblasti so v letu 2022 še vedno izrekale visoke kazni protestnikom/cam, ki niso upoštevali splošne (blanketne) prepovedi mirnih protestov, ki je bila uvedena v okviru pandemije covida-19. Od aktivista in gledališkega režiserja Jaše Jenulla so na primer oblasti terjale 40.000 EUR povračila stroškov za policijsko spremljanje protestov, ki se jih je udeleževal v letih 2020 in 2021. Do kršitev je prihajalo tudi na področju svobode medijev.

Radiotelevizija Slovenija je utrpela vztrajno politično vmešavanje, kar je prizadelo njene zmožnosti za pripravo neodvisnega programa. Smo se pa v tem letu razveselili tudi nekaj dobrih novic s področja človekovih pravic. Ob 30. obletnici izbrisa se je predsednik RS Borut Pahor izbrisanim v imenu države in v svojem imenu opravičil.

Za pravice izbrisanih se v slovenski Amnesty borimo že dolga leta. Seveda pa s tem dejanjem naš boj ni zaključen. Z Mirovnim inštitutom smo pripravili novo peticijo za predsednika vlade Goloba, v kateri pozivamo k odpravi krivic in ureditvi zakonodaje. Še vedno jo lahko podpišete prek povezave www.amnesty.si/peticija-izbrisani.

Na področju pravic LGBTIQ+ skupnosti pa smo v Sloveniji naredili korak naprej potem, ko je julija Ustavno sodišče RS razsodilo, da je obstoječi zakon, ki je sklenitev zakonske zveze in posvojitve omogočal le heteroseksualnim parom, neustaven. Oktobra je državni zbor spremenil zakonodajo ter uzakonil istospolne poroke in posvojitve.”

Govorili smo predvsem o poročilu za leto 2022. Ali je po vašem mnenju kaj konkretnega upanja, da bi bilo prihodnje leto bolje?

“To vprašanje je zelo težko in neradi predvidevamo, kaj nam bo prineslo prihodnje leto. Mi se bomo vsekakor borili še naprej in opozarjali na kršitve človekovih pravic širom sveta. Bojim se, da nam dela v prihodnje zagotovo ne bo zmanjkalo. Ne bo pa nam zmanjkalo tudi upanja, saj se vsako leto razveselimo številnih dobrih zgodb, ki nam dajejo moč, da nadaljujemo naše delo.”

Hvala za pogovor in za trud, ki ga nesebično vlagate v dobro drugih. Zato držimo pesti, da bi vam, kljub vašim zelo realnim bojaznim, obseg dela vseeno čim prej upadel.