Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Profesor Arne Baruca in kaj je v Sloveniji boljše kot v Teksasu

EKSKLUZIVNO: Profesor Arne Baruca in kaj je v Sloveniji boljše kot v Teksasu

Avtor: Spletno Uredništvo

Arne Baruca je nekdanji nogometaš, ki se je raje posvetil študiju in karieri. Danes je profesor marketinga na ameriški univerzi v San Antoniu. V Sloveniji so se nanj spomnili letos pozimi, ko so imeli v ‘Republiki Teksas’ velike težave s pomanjkanjem elektrike. Poleti pa je Arne z družino prišel na obisk domov v Slovenijo in nastal je ta ekskluzivni intervju.

Profesor Arne Baruca med poletnim dopustom v domačih krajih (foto: SJ)

Arne, najprej lepo pozdravljeni. Začniva z akademsko sfero. Kaj natanko predavate v ZDA, kakšen je vaš profesorski naziv in na kateri univerzi poučujete zadnja leta?

»Sem izredni profesor marketinga pri Texas A&M University-San Antonio, College of Business. V Teksasu je visokošolski sistem takšen, da ima University of Texas kakih deset kampusov po državi, glavni je v Austinu, pa tudi v San Antoniu je en. Največja konkurenca pa ji je ‘moja’ University A&M Texas, katero prav tako tvori mreža navidezno samostojnih univerz.

Sicer mora vsaka univerza razvit svojo blagovno znamko in prav pri nas se trenutno veliko ukvarjamo s tem, kako tržit in kako najbolje izkoristit blagovno znamko Texas A&M ter tudi, kako ustvariti svojo uspešno blagovno znamko. Texas A&M University je sicer zelo znan ‘brand’, oziroma blagovna znamka, saj gre za eno najstarejših univerz v ZDA, ki je bila ustanovljena leta1876.

Glede trženja blagovnih znamk pa gre za malce širšo zgodbo, saj veliko donacij za univerze prihaja od uspešnih bivših študentov.«

Kako pa ste iz perspektivnega nogometaša postali ekonomist, strokovnjak za marketing in nazadnje še profesor?

»Po pravici povedano, sam nisem bil dovolj samozavesten, da bi postal uspešen nogometaš. Že ko sem kot kadet gledal treninge članov, sem si rekel, to ni zame. Sicer sem imel rad nogomet in sem ga igral naprej. A se je zgodilo, da je Koper pristal v drugi ligi in ko se je vračal v prvo, je tedanji trener Branko Zupan na sestanku vprašal, če se kdo ne čuti, da bi lahko igral v prvi SNL.

Sam sem tedaj obiskoval šolo, začel sem ravno hodit ven in takoj sem dvignil roko. Potem so me v klubu nekaj časa dajali za primer, kako nisem vzdržal pritiska. Malce mi je sicer žal, da nisem nikoli zaigral v prvi slovenski ligi, sem pa najboljšo tekmo v življenju odigral na Ljudskem vrtu.

Leta 2005 smo v četrtfinalu Pokala Slovenije z Avtoplusom iz Kort naredili veliko preglavic Mariboru, izgubili smo le z 1:0. Ravno zadnjič me je Martin Pregelj spomnil na tisto tekmo in kako sem jih ‘rolal’. No, že tedaj sem hkrati delal, se šolal in treniral. Bil sem zaposlen na Banki Koper, kasneje na Cimosu in še pred tem sem kot študent delal v Studiu Moderni.«

Ampak potem se je nekaj vseeno spremenilo?

»Kar naenkrat sem začutil, da mi v življenju nekaj manjka. Imel sem dobro in hrkati stalno službo, imel sem stanovanje, ampak vprašal sem se, ali bo tako sedaj celo življenje? Hotel sem it poskusit živet v tujini in prva ideja je bila kanadski Vancouver. Tam se tudi preživel en mesec in mesto mi je bilo zelo zanimivo.

Medtem sem ugotovil, da ti v Kanadi celo plačajo doktorski študij in začel se sem resno zanimati za to možnost, se informirat, zbirat potrebno dokumentacijo… Hotel sem v Kanado, saj mi ZDA res niso dišale preveč. Kot turist se jih seveda splača ogledat, a res si nisem mislil, da bi tam kdaj živel.

No, potem sem nekajkrat neuspešno poskusil v Vancouvru in v Edmontonu in se že skoraj obupal. Ker je bilo potrebno za uspešno prijavo na doktorski študij opraviti tudi standardizirani test iz angleščine, ki traja štiri ure, test pa je javen, so kasneje z neke univerze na jugu Teksasa vsem udeležencem testiranj po Evropi poslali ponudbo za šolanje pri njih.

Za doktorski študij pri njih so ponujali 20.000 dolarjev štipendije, kar je seveda zelo mikavno. Vseeno sem se dobro pozanimal, tam našel nekega študenta iz Italije in on mi je potrdil, da je vse super, potem mi je tudi pomagal najti stanovanje… No, s sedanjo ženo Petro sva se potem za pet let preselila v ta Edinburg, ki se nahaja na skrajnem jugovzhodu Teksasa.

Jaz sem doktoriral, ona je magistrirala in potem smo se preselili za tri leta v Connecticut, jer sem tri leta delal na Jack Welsh School of Business and Technology, ki je del univerze Sacred Heart. Potem me je drug znanec poklical, češ da imajo pri njih v San Antonu mesto zame.

Connecticut je drag, zime so dolge, ljudje delujejo sivo in naveličano, davki so visoki in zato smo se raje preselili nazaj v Teksas. Vreme in ljudje so nam tam bolj všeč – veliko je ‘latinosov’ in ti so bolj odprti, prisrčni, nekako so nam bližje od ljudi iz Connecticuta.«

Profesor Baruca in slovenski diplomiranec Uroš Čeglaj (foto: FB Arne Baruca)

Kako pa je z varnostjo v ZDA, oziroma bolj podrobno v tistem predelu San Antonia, kjer živite sedaj? V Evropi običajno prek medijev spremljamo predvsem najbolj nasilne dogodke, ki se zgodijo v ZDA, kakšno pa je dejansko stanje?

»Moram reči, da smo v ZDA že 15 let in kjer smo doslej živeli, je bilo vedno varno, nikoli nismo imeli nobenega problema. Je pa res, da so v ZDA vsi oboroženi in ima praktično vsak doma strelno orožje. Zato se lahko kadarkoli komu utrga in ….«

..na primer začne streljati v šoli. Žal so ZDA znane po številnih podobnih tragedijah v šolskih poslopjih. Ste se kdaj ustrašili, da bi se lahko kaj zgodilo na vaši univerzi?

»Enkrat sem se res. Nekdo je nenadoma začel močno razbijati po vratih mojega kabineta. Ko sem odpiral vrata, sem najprej zagledal nekakšno vojaško uniformo in pomisli sem, da je to pač to… No, potem se je izkazalo, da je fant zelo miren in vljuden, tudi kot študent kasneje na predavanjih.

Bil je pač prvi dan semestra, on pa je prihajal naravnost iz vojske in se je bal, da je pri vpisu nekaj spregledal, da zato ne bo smel na predavanja. Naj pojasnim, da je v ZDA veliko študentov bivših vojakov. Sicer imajo Američani običajno veliko za povedat proti socializmu, ampak če si ti vojak in podpišeš za pet let služenja, potem imaš po koncu celo vrsto ugodnosti.

Prva ugodnost so štipendije za šolanje, katere lahko uporabijo celo tvoji otroci, če je že ti ne boš izkoristil. Sledi minimalni davek za hišo, kar je za mnoge zelo pomembno. Če strnem – kup stvari je bolj poceni, nekaj pa jih je tudi zastonj. Če si v ZDA reven in nimaš denarja za šolanje, potem pač podpišeš pogodbo za služenje za pet let v vojski.

Nato upaš, da se ti v času pogodbenega služenja ne zgodi nič hudega in tako si najbrž že rešil svojo eksistenco, morda celo tudi eksistenco za svojo družino. Sam sicer ne maram ameriške kulture nošenja orožja. Tudi zaradi tega z ženo vsako leto debatirava in premlevava, ali naj se vrneva domov v Slovenijo, ali ne.

Sicer je ta dilema o morebitnem povratku vedno povezana tudi s stanjem na slovenskih univerzah in s priložnostmi za delo, ki se tu nudijo.«

Če se torej vrneva k enemu od prvih vprašanj. Specializirani ste za marketing, kaj pa natančno predavate?

»Drži, specializiran sem za marketing, trenutno pa predavam več predmetov – od osnov, digitalnega marketinga, ‘brandinga’ pa tudi športni marketing sem uvedel. Morda zveni malce nenavadno, a sem najstarejši med profesorji marketinga – imam naziv ‘senior marketing professor’.

Nisem pa predstojnik katedre, ker samostojna katedra za marketing ne obstaja, ampak imamo skupno katedro z managementom. Naš dekan sicer pravi, da bi se morali čim prej osamosvojit…«

No, to Slovenci nedvomno obvladamo. Kako pa je ta nesrečna pandemija koronavirusa vplivala na življenje vaše družine v ZDA in na splošno na življenje ljudi v ZDA, mišljeno predvsem z ekonomskega vidika?

»Kdor je imel prej dobro službo, oziroma dobre prihodke, temu je šlo od pričetka pandemije z ekonomskega vidika celo bolje. Kdor pa je bil spodaj, v nižjih plačnih razredih, temu je danes še slabše.«

Kako pa je v ZDA s cepljenjem proti Covidu 19?

»Cepljenje je zastonj, prostovoljno, veliko ga oglašujejo in nanj tudi vabijo. Seveda obstajajo tudi proti-kampanje, vendar mislim, da so v ZDA že cepili 70% prebivalstva, če novice držijo. Je pa na primer glede šolstva od šole do šole različno – moji otroci so na primer redno obiskovali pouk, a so vsi nosili maskice.

Osebno ima raje to in da so v šoli, kot da mi doma visijo na internetu. Sicer pa so v ZDA glede cepljenja podobne dileme kot v Sloveniji, a s to zanimivo razliko, da so dol ‘desni’ proti cepljenju, ‘levica’ pa je za cepljenje. To je ravno obratno kot v Sloveniji.«

Na katere razlike pa najprej pomislite, če primerjate Slovenijo in Texas?

Slovenija je lepša, v Texasu pa je več priložnosti za delo in za kariero. So pa razdalje v Texasu res ogromne. Iz San Antonia do Dallasa je skoraj pet ur vožnje, do Houstona so tri ure, da Austina pa le ura vožnje. Zaradi velikosti države so klimatske razmere zelo različne, na primer v Houstonu je zelo vlažno, tudi vročina zna biti precej večja.

Pri nas v San Antoniu pa se mi bolj zdi, kot da bi v Sloveniji živel na Krasu. Tudi veliko jam imamo in pred kratkim so morali v soseščini prekiniti gradnjo stanovanjskega kompleksa, ker so naleteli na večjo kraško jamo. Zdravstvo pa je v Sloveniji precej boljše kot v ZDA. Ko se v Sloveniji kdo pritožuje nad zdravstvom, vedno pomislim, da se sploh ne zaveda, kakšno srečo ima.

Čeprav tudi v slovenskem zdravstvu ni ravno vse najbolj idealno, pa v Sloveniji vsaj zaradi bolezni ne bankrotiraš. V ZDA je med prvimi vzroki za osebne stečaje ta, da so bližnjemu sorodniku plačali za operacijo ali za dolgotrajnejše zdravljenje. Ko je morala moja hči v ZDA na operacijo slepiča, smo imeli s strani zavarovalnice kritih kar 80% zneska.

Tudi ceno operacije so z 20.000 dolarjev znižali na približno 15.000.  Vseeno pa smo morali sami plačati približno 3000 dolarjev. Cena za porod je na primer nekje od 2.000 do 2.500 dolarjev. Pa na eno leto porodniške lahko kar pozabite, to ne obstaja. Sicer lahko dobiš dva do tri mesece odsotnosti, a neplačane. Zato gre večina žensk že po kakih treh tednih nazaj delat.

Zato se mi zdi včasih prav smešno, ko na družbenih omrežjih berem, kako se nekdo v Sloveniji pritožuje nad dolžino bolniške, na primer. Morda tu v Sloveniji plače niso visoke, a vsaj mirno spiš. Tam te že navadna prometna nesreča lahko finančno pokonča, pa čeprav sploh nisi kriv...

No, predvsem po zaslugi najbolj znanega in po novem tudi daleč najbolj bogatega Slovenca v Teksasu intervjuja ne moreva končati drugače kot z Luko Dončićem. Povejte po pravici, ali se kdaj pohvalite s tem, da ste tudi vi iz Slovenije?

»Itak. Nenehno. Vsakič, ko se predstavim, tudi na predavanjih, povem, kdo sem, od kod prihajam in seveda omenim Luko. No, to sem počel že velik let nazaj, že ko je v NBA začel igrati Goran Dragić. Oba sem tudi že obiskal na tekmah v živo. Tudi Melanio Trump sem včasih omenil, a zanimivo – zanjo skoraj nihče ni vedel, da je prišla iz Slovenije.

EKSKLUZIVNO Profesor Arne Baruca in kaj je v Sloveniji boljše kot v Teksasu

Ljubezen do nogometa je ostala – Arne (21) s športnimi prijatelji leta 2012 na EP v Charleroiju (foto: FB Arne Baruca)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.