Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Iztok Presl od novinarstva do biohazarda

EKSKLUZIVNO: Iztok Presl od novinarstva do biohazarda

Avtor: Spletno Uredništvo

Iztok Presl je novinar, ki je v svoji dolgi karieri poročal za vse tri največje slovenske televizijske mreže – RTV Slovenija, PRO Plus in Planet TV. Prepoznaven je bil po tem, da so bili njegovi prispevki vedno malce začinjeni in drugačni od večine tega, kar običajno vidimo na televizijskih ekranih. Pred leti pa se je odločil, da se bo lotil povsem drugačne, a še bolj začinjene zadeve – proizvodnje čilija.

EKSKLUZIVNO Iztok Presl od novinarstva do biohazarda

(foto:SJ)

 

Iztok, začniva z najbolj vročo temo – s feferoni oziroma čilijem. Kdaj se je začela strast do teh najbolj pekočih darov matere narave?

»Pravzaprav že pred 30 leti. Najprej sem začel bolj ljubiteljsko, ne spominjam se točno kako, ampak dobil sem semena, posadili smo jih na koščku njive in sadike so dobro obrodile. Nato sem veliko časa preizkušal različna semena, oziroma vrste čilija, seveda vedno bolj pekoče. Medtem sem tudi izvedel, da so čiliji zdravi za ves prebavni trakt in dejansko sem z njihovo pomočjo rešil svoje, moram reči že kar grozljive težave z želodcem. Res pa je, da sem v tem obdobju tudi nehal delat za TV Koper.«

Vsi, ki so kdaj delali za RTV Slovenija, bodo najbrž sedaj pomislili, da za poboljšanje zdravstvenega stanja morda le ni bil ‘kriv’ izključno čili?

»Nisem prepričan, toda od tedaj nimam nobene težave s prebavo ali z želodcem. Pred približno šestimi leti pa je moj sin David srečal še enega meni podobnega ‘norca’ glede čilija, Gregorja Tomazina, ki ima velikansko toplo gredo in tedaj se je vse začelo malce bolj resno. Do takrat smo proizvajali le čili v prahu, ki je osnova za vse, potem pa smo začeli z oljem, s testeninami, vinom, čokolado, medom… Dve leti smo se na primer trudili, da najdemo pravo ekstra deviško olje. Nato smo ugotavljali, kako naj mu dodamo čili, da olje pri tem ne spremenimo barve, vonja in okusa olja.«

To pa je že precej bolj zapleteno, kot enostavno vsipati prah v olje ali zaliti čilije z oljem. Kaj ste nato storili, kje tiči skrivnost?

»Destiliramo suhi čili. Dovolj je le kapljica destilata na en liter, kar je tako malo, da ne spremeni ostalih lastnosti olja, vendar olje vseeno pridobi svojo pikantnost. Vse vrste feferonov imajo veliko barvila, zato ne gre drugače.«

Ker vaša ni industrijska proizvodnja na veliko, je najbrž težko količinsko definirati končni pridelek. Koliko sadik pa običajno posadite v enem ciklusu?

»Kaljenje začnemo s približno 300 sadikami. Potem izberemo med 130 in 150 najboljših, najlepših. Včasih še manj. Predlani smo na primer uporabili le 100 sadik. Iz tega potem pridelamo okrog 250 kilogramov svežih plodov, jih posušimo in dobimo med 50 in 60 kilogramov. To pa je že spoštovanja vredna količina…«

Med vsemi ‘pikantnarijami’, ki ste jih omenili, je najbolj zanimivo pikantno vino. Ste do tega vina prišli na podoben način kot do olja?

»Da. Tudi v vino čilija ne mečemo kar tako, ampak uporabljamo destilat. Prav tako pa je bilo tudi za vino potrebnega veliko poskušanja (smeh). Sicer se lahko zelo hitro zmotiš, običajno dodaš preveč čilija, potem je potrebno zadevo redčit. Drugače je ena kapljica destilata dovolj za kakih 10 litrov vina. Postopek ni ravno zapleten, a se s tem vseeno ukvarja izkušen kletar. Vino namreč tudi sladkamo in sicer s koncentriranim moštom, tako da na koncu dobimo pikantno-sladek refošk. Slednji spet ne sme biti premočan, vino pa se pije kot desertno vino.«

Kakšne so vaše zadolžitve v procesu pridelave?

»Sam skrbim za delo od sajenja dalje. Predvsem je potrebno sadike vezati in sproti pobirati pridelek, zalivanje in temperaturo namreč vseskozi nadzoruje računalnik. Čiliji ne dozorijo vsi naenkrat, njihova doba zorenja je od junija do nekje decembra.«

Pikantnost merimo v skovilih. Kako močne sorte čilija uporabljate?

»Uporabljamo okrog 200 različnih vrst semen, od tega jih gre na primer v kalilnik 50, in od tega jih potem uporabimo 30 najmočnejših rastlin. Semena kupujemo prek spleta, pri čemer jih je potrebno dobro poznati, da ti ne podtaknejo kakšne oslarije, ki je bolj podobna paradižniku. Čeprav čistih sort skorajda ni več, so vse najmočnejše hibridno vzgojene v laboratorijih, kot na primer sorta Carolina Reaper, ki s preko 2 milijona skovilov najmočnejša na svetu. Mi smo se zavestno odločili za uporabo mešanic  predvsem iz naravnih sort. Naš prah običajno doseže okrog 1,2  milijona skovilov. Za primerjavo – tisti navadni podolgovati vloženi feferoni, ki jih dobimo v vsaki trgovini, imajo 200 do 300 skovilov.«

 

EKSKLUZIVNO Iztok Presl od novinarstva do biohazarda 2

(foto:SJ)

 

Zadnja leta ste torej resno vpeti v proizvodnjo čilija, pred tem pa je bil to hobi, vzporeden z vašim novinarskim poklicem. Po RTV Slovenija in POP TV ste nazadnje delali za Siol, za oziroma Planet TV. Kako pa je prišlo do tega, da ste po dolgi in uspešni karieri zapustili novinarske vode?

»Drži. Nazadnje sem bil klasičen televizijski dopisnik za Planet TV, poročal pa sem o dogajanju na Slovenski Obali in tudi širše, pravzaprav s celotnega ‘obalnega’ področja med italijanskimi Benetkami in hrvaško Reko. Tedaj je bil Planet še pod večinskim lastništvom Grkov. Nadrejeni so nenehno tarnali, da ni denarja, poleg tega pa smo bili tedaj še vedno klasični novinarji-dopisniki, a se je način poročanja že začel spreminjati. Na Planet TV in do neke mere že pred tem tudi na POP TV so se odločili za drugačno obliko novinarstva z manj prispevki in z več javljanji v živo s terena. Sam menim, da je skoraj nemogoče neko stvar v živo posredovati gledalcem enako dobro, kot bi to storil v zmontiranem prispevku. Med vklopom je težko biti osredotočen na poročanje, povsem obvladati pogovor z morebitnim gostom in hkrati gledalcem podati vse informacije, če nisi vnaprej zelo dobro pripravljen in popolnoma ne obvladaš okolja, o katerem poročaš. Sicer ti včasih uspe, toda to početi vsak dan v letu in za zelo različne teme… Pri poročanju v živo pada kakovost poročanja, več je površnosti, nedoslednosti, napak… Danes je oblika je prehitela možnosti akterjev.«

Mnogi gledalci in kolegi se vas s TV ekranov spominjajo po nekaterih zelo zabavnih zgodbah. Katera vam na primer pride prva na pamet, ko ste nazadnje delali za Planet TV?

»Tista z novoletnim skokom v morje v Portorožu. Tedaj smo na licu mesta posneli, ko je več stoglava množica skoraj porušila pomol, ki se je sesedel pod njihovo težo. Mi smo bili na sosednjem betonskem pomolu, potem pa smo se odpravili snemati še zaključne besede za prispevek v enega od bližnjih hotelov. Čeprav se res nisem želel toliko vživeti v situacijo, sem tam še sam padel v bazen…«

Kaj pa s časov POP TV, najbrž je bilo veliko zanimivih zgodb, kot je bila na primer tista o poročanju iz Albanije?

»Tedaj so zaradi dogajanja na Kosovu Američani bombardirali Srbijo in se je v Albanijo zlivala reka beguncev. Zame je bil že prihod v Tirano kulturni šok, saj kaj takega sredi Evrope ne pričakuješ, da o mestu Kukeš ne govorim. Vse je bilo razsuto, smrdljivo, umazano. Še begunci, ki so pribežali s Kosova in so bili utrujeni, lačni in žejni, saj so imeli za seboj imeli dva ali tri tedne pešačenja po gozdovih, so izgledali bolje kot domačini. Kasneje so me sicer pohvalili, da sem tedaj naredil nekaj zelo pretresljivih reportaž.«

Pred POP TV pa ste dolga leta delali na TV Koper oziroma za RTV Slovenijo…

»Na TV Koper sem delal 13 let, tako da sem pravzaprav precej več časa delal za POP TV – skoraj od začetka delovanja postaje leta 1995 in nato vse do leta 2014. V tem času se je nabralo veliko zgodb, na primer moje srečanje z ibogainom, pa na primer zgodba o zapuščenih kravah v vasi Krkavče, ki je dvignila na noge vse kmete v Sloveniji.«

Vseeno pa se vas mnogi gledalci dobro spominjajo iz časov TV Kopra oziroma osamosvojitve Slovenije. Najprej po tem, da ste televizijska poročila med prvimi dnevi spopadov z JNA zaključili s zloveščo, a zelo realistično frazo »… in vidimo se ponovno jutri, seveda, če bomo še tukaj…« Predvsem pa je bilo nepozabno vaše nočno poročanje o odhodu zadnjega vojaka JNA iz koprskega pristanišča, med repetiranjem pušk, medtem ko je bil na eni strani poln trajekt oboroženih jugo-vojakov, na drugi pa slovenske enote, prav tako z metki v ceveh, ki so vojski tudi postavile zelo oster ultimatum.

»Tisto je bilo res napeto in še danes ne vem, kako se je na koncu vse tako srečno razpletlo. Če bi namreč v koprski luki padel en sam strel, če bi en sam cepec, morda celo nehote, sprožil svoje orožje, bi se takoj zgodila katastrofa. V Luki je bilo namreč skladiščenih toliko škodljivih snovi, da bi v primeru splošnega spopada vsi Koprčani še danes verjetno stanovali nekje v bližini Majšperka. To je bilo oktobra 1991, že pred tem pa so med osamosvojitveno vojno tudi največje svetovne televizije, kot je CNN, vsaj trikrat kazale material iz mojih prispevkov, ki so ga dobile prek mednarodne izmenjave.«

No, malokdo pa ve, da ste bili med svojo kariero tudi prvi odgovorni urednik popularnega Radia Capris.

»Na radiu nisem bil ravno doma, zato tudi nisem obvladal vsega. Na Caprisu smo tedaj na začetku imeli zelo omejene možnosti, predvsem kadrovske. Začel sem s tremi ali štirimi ljudmi, vseeno pa smo poskušali vzpostavili nek red, kontinuiteto. Informativni del je bil potem še kar dobro pokrit, saj sem tudi sam po duši novinar. Kar pa predvsem pričakuješ od radia, je to, da te bo zabaval. In tu so bile težave. Sicer je bilo nekaj dobrih oddaj, a ni bilo konsistentne glasbene politike, glasbeni urednik ni obstajal in tudi ni bilo možnosti, da bi vrteli primerno glasbo 12 do 15 ur na dan, kot bi se spodobilo.«

Za konec se lahko spet vrneva k ‘skovilčkom’. Vsak, ki je imel kdaj malce več opravka s feferoni, se je kdaj spozabil in se dotaknil kakšnega zelo občutljivega dela telesa, na primer oči. Kako pekoč oziroma boleč pa je ta nesrečen slučaj, ko rokujemo z milijonom skovilov?

»Včasih samo povohaš zadevo preveč od blizu in tvoj dan je takoj pokvarjen. Tudi, če si štirikrat opereš roke in se kasneje dotakneš na primer oči, je podobno. Sam najprej namažem roke s kremo, potem za delo s svežimi čiliji uprabljam kar dvojne lateks rokavice, medtem ko so za rokovanje s suhimi čiliji dovolj enojne rokavice. Sicer se je meni glede tega zgodilo že praktično vse. Celo kapljica soka rastline mi je priletela v oko, a na srečo vsaj ni šlo za koncentrat. Nekoč pa se je sodelavec spozabil in je v usta instinktivno vtaknil šibko, s katero je pred tem mešal ta koncentrat. Potem smo imeli uro in pol miru pred njim, ker naenkrat ni več govoril…«

Torej bi morali za pridelavo čilija nositi označbe za nevarne kemične snovi?

»Ja, celo tiste rumeno črne za sevanje…« 

EKSKLUZIVNO Iztok Presl od novinarstva do biohazarda 3

 (foto: arhiv Iztok Presl)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.