Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Direktor Marko Grižonič o garanju na igrišču in v poslu

EKSKLUZIVNO: Direktor Marko Grižonič o garanju na igrišču in v poslu

Avtor: Spletno Uredništvo

Marko Grižonič je nekdanji nogometaš, ki je danes direktor v uspešnem mednarodnem podjetju. Nekdanji soigralec prejšnjega sogovornika v rubriki Ekskluzivni intervju potrjuje tezo, da se s trdim delom lahko doseže marsikaj – tako v športu, kot tudi v poslu.

EKSKLUZIVNO Direktor Marko Grižonič o garanju na igrišču in v poslu

Marko Grižonič je postal uspešen poslovnež (foto: SJ)

 

Ne bomo se dotaknili zastarelih stereotipov o nogometaših, vendar pa najbrž ni prav veliko slovenskih igralcev, ki so po koncu športne kariere prestopili med poslovneže, oziroma postali uspešni podjetniki. Nogometno kariero ste začeli v Kopru, jo nadaljevali na Ptuju, se od Drave za dve leti preselili k poljski Wisli in se nato spet vrnili nazaj v obratni smeri, da bi nazadnje z igranjem zaključili pri tedanjem drugoligašu Ankaranu. Ta nogometna pot pa ni bila ravno posuta z rožicami…

»Drži. Vse mladinske selekcije sem dal skozi v Kopru, nato sem s prihodom Braneta Oblaka že kot mladinec s 17 leti prešel v prvo ekipo. Kasneje se je v Koper vrnila kopica starejših nogometašev in moje vloga na igrišču se je nenadoma zmanjšala. Sicer mi še vedno ni povsem jasno, zakaj je bilo tako, a si danes s tem res ne delam problemov.«

Kako pa ste se leta 2003 odločili ravno za Dravo in kako je potem prišlo do tega, da ste Ptuj dve sezoni kasneje že zamenjali za poljski Plock?

»Nekateri so mi govorili, da od mene ne bo nič, ampak jaz sem vedno verjel vase in tudi doma so me podpirali. Ravno ko sem se odločil, da grem od doma, sem dobil ponudbo od ptujskega kluba, ki se je prav tedaj tudi prvič uvrstil v prvo ligo. Pri Dravi so me močno podpirali in dobil sem velik zagon. Trener je bil Srečko Lušić, sicer pa so v ptujskem klubu tedaj zbrali zanimiv miks izkušenih igralcev iz Celja, Velenja in Šmartnega ter temu dodali svoje najboljše mlajše igralce, kar se je tudi v drugi sezoni izkazalo za posrečeno potezo.

Če strnem – v Kopru se pred tem moja kariera štiri leta ni prav veliko premaknila, po letu in pol igranja na Ptuju pa sem se že preselil na Poljsko, kjer sem zaigral za Wislo iz Plocka. Šele ta selitev mi je dala dokončno potrdilo, da sem vsa leta prej že vse od mladinskih selekcij delal dobro in pravilno.”

Z Wislo ste v sezoni 2005/06 osvojili poljski pokal, bili tretji v prvenstvu in se dvakrat uvrstili v nogometno Evropo, kaj pa se je zgodilo potem, da ste se vrnili nazaj v Slovenijo?

»Plock za poljske razmere ni velemesto, s širšo okolico ima največ 200.000 prebivalcev, nahaja pa se približno uro vožnje zahodno od Varšave. Za mesto in za nogometni klub je bila tedaj izjemno pomembna tamkajšnja državna rafinerija. Ta je bila za klub radodaren prvi sponzor in zato so si lahko privoščili nakup kakovostnih igralcev. Pa tudi veliko prebivalcev je bilo zaposlenih v rafinieriji, tako da se je čutila ta lokalna privrženost.

Vendar pa je prestolnica Varšava v isti regiji Poljske, rafinerija v Plocku pa je državna, tako da so se iz prestolnice hitro pojavile zahteve, da rafinerija raje postane sponzor bolj znanega varšavskega kluba Legia. Pipica se je hitro zaprla, Wisla je temu primerno zmanjšala svoj proračun in vsi tujci smo morali najti nove delodajalce.«

Iz Poljske sem se vrnili nazaj na Ptuj, nogometno kariero pa ste kasneje končali pri drugoligašu Ankaranu in šele potem ste dokončno prestopili med podjetnike?

»Na Ptuj sem se vrnili, ker so tedaj že podpisali pogodbo o sodelovanju z večjim pokroviteljem in sicer je bila to znana stavnica Bet Win, zato se je napovedovala zelo kakovostna ekipa. Potem pa se je izkazalo, da iz tega ne bo nič. Če se ne motim, tedaj pri nas z izjemo državne športne loterije Slovenije ni bilo dovoljeno oglaševanje drugih ponudnikov iger na srečo, zato Bet Win v Sloveniji sploh ni smel oglaševati. In tako je vse hitro padlo v vodo, čeprav je Drava imela tudi perspektiven podmladek – Rok Kronaveter je bil na primer tedaj moj soigralec.

 Kasneje je leta 2010 pri meni prevladala družina in sem se vrnil domov. Mogoče je bila to za mojo nogometno kariero napaka, a sem pač navezan na rojstni kraj in domače okolje. Še dve sezoni sem igral pri Kopru, potem pa se že začel ubadati z vprašanjem službe. Prav zaradi službe sem tudi prestopil k drugoligašu Mass Tech Ankaran, a je bila izkušnja neprijetna, saj je pokrovitelj propadel, moje delov podjetju in v klubu pa ni bilo ne dovolj cenjeno in tudi ne primerno plačano. Vse so bile le neke obljube , vse je bilo v zraku… Je pa bila to zelo dobra šola za moj vstop v resni poslovni svet.«

Torej ste tedaj končali nogometno kariero, kako pa ste nato pristali na položaju direktorja mednarodnega podjetja Dhollandia, ki proizvaja hidravlične nakladalne ploščadi in jih dostavlja po vsem svetu?

»Najprej sem okusil tudi Zavod za zaposlovanje, kar pa ni prijetno, saj se pri 34 letih poročen in z dvema otrokoma na trenutke res počutiš nemočnega. In podobno, kot sem v nogometu odhajal iz klubov – ne po svoji krivdi, tako tudi glede službe sprva nisem imel sreče. Naletel sem pač na napačne delodajalce. Vseeno pa bi moje izkušnje rad delil z mlajšimi nogometaši.

V življenju sem namreč ponosen predvsem na to, da sem na igrišču in tudi izven njega vedno garal. Prav tako sem ponosen, da sem nekaj zaslužil, si zgradil hišo in imel vedno denar na strani, da mi ni bilo potrebno skrbeti še za to. V prodajo nakladalnih ploščadi pa sem zašel po naključju – potem, ko mi je nek znanec omenil, da bo od tega posla raje prešel k drugim aktivnostim.«

EKSKLUZIVNO Direktor Marko Grižonič o garanju in igrišču in v poslu 2

Hidravlična nakladalna ploščad je postala nezibežni del dostave (foto: Dhollandia)  

Pa ste takoj postal direktor? 

»Naj najprej pojasnim, da je Dhollandia, kljub imenu, belgijsko podjetje. Izdeluje in prodaja hidravlične nakladalne ploščadi, katere so namenjene predvsem tovornim vozilom, obstaja pa tudi pomemben program za invalide. Podjetje je nastalo pred 50 leti in se do danes tako razširilo, da ima predstavništva povsod po svetu. Sam sem začel delati kot komercialist, logistično podporo pa sem imel sprva iz Italije. Čeprav je podjetje prisotno po celem svetu, tedaj namreč še ni imelo predstavništev v balkanskih državah.

Najprej sem leto in pol delal prek italijanske podružnice, na kar so me povabili, da sem začel delati neposredno za centralo in nato so mi ponudili možnost, da odprem predstavništvo za vse balkanske države. Nekaj časa sem ves Balkan ‘pokrival’ sam, a je to seveda na daljši rok nemogoče. Na primer za italijansko tržišče skrbi med 15 in 20 ljudi, jaz pa sem sam skrbel za sedem držav. A sem se trudil, cele noči presedel pred računalnikom, se naučil vseh tehničnih podrobnosti in promet je začel naraščati.

Strankam sem sam pripravil ponudbo, se dogovoril, določil dimenzije ploščadi, narisal tehnični načrt za izdelavo v tovarni in stranki izračunal tudi končno ceno. Stranka je vse dobila na enem mestu in vse naenkrat, s čemer sem prekosil konkurenco. Poleg tega pa je na Balkanu izjemno pomemben pristen odnos do naročnika. Ne gre le za ažurno reševanje morebitnih reklamacij, gre za odnos in prisotnost na terenu. Včasih se usedem v avto in skočim na kavo k stranki, ki je 200 kilometrov stran.

In tam ne govorimo o poslu, ampak na primer o sosedovem psu. Ljudje to znajo ceniti. Če se vrnem k začetku odgovora, so se leta 2018 v vodstvu podjetja odločili, da potrebujem pomoč ter da odpremo predstavništvo za Balkan in sicer v Zagrebu.«

Zakaj pa je bil ravno Zagreb izbran za predstavništvo, kaj vse počnete v teh prostorih in od kje pravzaprav dobivate končne izdelke ter rezervne dele?

»Zagreb je logistično najbolj ustrezen za ves Balkan, saj ima dobre povezave z vsemi državami tega področja. Sicer pa naše nakladalne ploščadi izdelujejo na Slovaškem, natančneje v Žilini. Podjetje Dhollandia ima poleg te v Žilini v Evropi še štiri tovarne – v Belgiji, na Irskem, v Franciji in v Bolgariji. Naše tovarne izdelujejo različne proizvodne segmente, a lahko v tej na Slovaškem naredijo katerikoli izdelek iz ostalih štirih tovarn. V Zagrebu pa je obenem naše predstavništvo, logistični center in hkrati tudi servisna služba. 

No, če strnem – tako sem se v samo štirih letih pretvoril v direktorja družbe Dhollandia Adriatic d.o.o. in zasedel zelo odgovorno delovno mesto. Rad bi omenil še svojega sodelavca Aleša Segulina, ki ima prav tako za seboj zanimivo življenjsko pot, saj je po eni strani uspešen muzikant – harmonikaš, po drugi strani pa je tudi zelo uspešen poslovnež. Odlično se ujemava, saj sam sedaj skrbim za komunikacije s centralo in s tovarno ter tehnični del, on pa razvija marketing, prodajo in servisno službo.

Aja. Če kdo rabi, imamo tudi na zalogi veliko ramp in rezervnih delov (smeh).«

Kako pa pandemija vpliva na vaše poslovanje, saj se prav medtem ko nastaja ta pogovor, zdravstveni položaj na Hrvaškem spet zapleta, pa tudi drugje na Balkanu ni veliko bolje?

»Zanimivo je, da smo v Zagrebu takoj od odprtja predstavništva poslovali pozitivno, za kar sicer nekateri potrebujejo nekaj let. Pandemija nam je vzela 20 do 30% prometa, a imamo to prednost, da smo že nekaj let prisotni na tržišču in zato se malce več ukvarjamo s podporo in z rezervnimi deli. Tako bodo negativne posledice manjše. Pa tudi balkansko tržišče je veliko, in ga pandemija ni blokirala vsega naenkrat, ampak so se najprej zaprle ene države , potem druge, potem so se ene odprle… Sicer smo marca res prav zadnji dan uspeli priti nazaj domov iz Srbije.«

Pa ali vam bo letos uspelo oditi na dopust, oziroma, kje boste izkoristili dopustniške bone?

»Dobro vprašanje. Naj najprej povem, da v zadnjih osmih letih, odkar sem v poslovnih vodah, nisem niti enkrat imel ‘polnega’ dopusta. Vse so bili nekakšni podaljšani vikendi ali mostovi med prazniki. Danes je skoraj nemogoče biti odsoten za dlje časa, saj vsi kupci želijo takojšen odziv, na Balkanu pa tudi prej omenjeni osebni stik. Na srečo se po Evropi vse bolj prijema navada, da tovarne med 1. in 15. avgustom zaprejo vrata, tako da si lahko tudi mi privoščimo malce več.

Sicer smo letos nekaj bonov z otroci že izkoristili za raftanje v Bovcu, preostanek pa bomo prav tako z družino verjetno porabili v kakšnih termah. Za konec pa bi se prav moji družni še posebej zahvalil za vso podporo, saj brez njih vse to ne bi bilo možno.«

EKSKLUZIVNO Direktor Marko Grižonič o garanju in igrišču in v poslu 3

Zunanjost podružnice v Zagrebu in nakladalna ploščad na kamionu (foto: Dhollandia)

 

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.