Verjetno je vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju obstal in pustil misli, da odtavajo nekam daleč, ko je z radia zaslišal prepoznaven senzualen glas Slavka Ivančića. Desetletja delovanja v skupinah Faraoni, Bazar, Casino Band, samostojnega glasbenega ustvarjanja, nastopov na festivalih in sodelovanja s skupinami Gedore, Kalamari ter s Klapo Solinar, je Slavka povzdignilo med legende slovenske glasbe. Prav pred nekaj dnevi pa je Ivančić javnosti predstavil svoj zadnji video ‘Morje, ti povej’, ki je bil posnet z imenitnimi prizori jesenskega Pirana v ozadju. Govora je bilo še o maričem – o dobrodelnosti, nogometu, Michaelu Schumackerju in Oliverju Dragojeviću.

(foto: FB Slavko Ivančić)

Slavko, začniva z vašim novim hitom ‘Morje, ti povej’. Prijetna skladba, druga po vrsti na lanskem CD-ju ‘Med valovi in oblaki’, v novem videu gledalcu v oči takoj padejo predvsem slikoviti prizori Pirana in okolice. Kako ste si zamislili ta video, od kod ideja?

“Želel sem si nekaj približno takega. Razmišljal sem o lokaciji na portoroški plaži, a nekaj časa ni bilo pravih vremenskih razmer za snemanje, pa tudi pravega navdušenja v naši ekipi ni bilo. Kasneje sem na ‘nacionalki’ gledal ponovitev oddaje o karieri bivšega piranskega župana Petra Bossmana, v kateri je bil del intervjuja posnet na terasi Art Hotela Tartini Cafe v središču Pirana, v ozadju pa se lepo vidi Tartinjev trg in cerkev. Od tod ideja za spot. Potem smo v video vključili še mojo vnukinjo Marino, barko, morje in nastal je res krasen video. Prve reakcije z vseh koncev v Slovenije so odlične, ljudje so navdušeni, češ, kako si tako lepo uspel prikazat to morje in ta Piran. Mimogrede – mi se glede Pirana sploh ne zavedamo, kaj imamo, a to je že druga zgodba. Z videom sem zelo zadovoljen, osnovno idejo je Lenart res odlično realiziral.”

Lenart Kobal je podpisan kot režiser videa, Drago Mislej – Mef je prispeval besedila, vaša vnukinja Marina ima tudi pomebno vlogo, kdo pa je violinistka na videu in kdo ima še zasluge za nastanek pesmi ‘Morje, ti povej’?

“Poleg Mefa je pomagal še Matjaž Vlašič, medtem ko se violinistka imenuje Ina, priimka se trenutno ne spomnem, in je tudi učiteljica violine. Moram pa povedati, da je ta pesem nastala potem, ko smo presenečeni ugotovili, da doslej nisem nikoli imel v svojem repertoarju prav nobene pesmi, ki je govorila o morju.”

V videu vidimo tudi Slavka Ivančića na klaviaturah. Ker ste znan tudi kot skladatelj, oziroma ustvarjalec, nas zanima, od kdaj pravzaprav igrate klaviature? Med vašo dosedanjo kariero ste bili namreč precej bolj prepoznaven kot pevec.

“Klaviature igram že celo življenje. Če sem bolj natančen, sem bil star 5 let, ko so me vprašali, kaj boš delal, ko boš velik, sem odgovoril, da bom pevec. Kasneje sem v srednji šoli hodil na glasbeno akademijo. Drugi so spodaj na igrišču igrali nogomet, jaz pa sem vsak dan 4 ure vadil klavir. To je bilo zame zelo pomembno.”

Zanimivo. Vemo namreč, da ste bil tudi talentiran nogometaš, ki je startal v rodni Crikvenici in nato zaigral za mladinsko vrsto Rijeke, ki je tedaj zablestela na mednarodnem turnirju Kvarnerske riviere. V vašem internem dvoboju z nogometom je torej zmagala glasba, s katero sicer ukvarjate tudi v dobrodelne namene. Srečali smo vas namreč prav v dnevih tik pred velikim dobrodelnim koncertom ‘Pesem zate’. Kaj nam lahko poveste o tem projektu za pomoč družinam v stiski?

“Res je. V nedeljo sem bil na vajah v Fužinah, naslednjo nedeljo jih imamo spet, potem pa je že v torek 5. novembra na vrsti koncert. Tudi letos bomo nastopili v Festivalni dvorani, spremljal me bo kitarist Primož Grašič, s katerim se tudi dobiva v nedeljo. … Gre pa predvsem za pomoč otrokom, zato nas bo tudi letos na tem dobrodelnem koncertu nastopilo ogromno glasbenikov.”

Ta koncert sicer organizira Društvo prijateljev mladine, poteka pa v Tednu solidarnosti Rdečega križa Slovenije. Kakšni pa so vaši ostali načrti za bližnjo prihodnost, recimo do novega leta?

“Predvsem decembra bom imel veliko dela. Čakaj me številni koncerti, na primer v Ljubljani in Domžalah. Za Novo leto pa bom s skupino Gedore v Tolminu.”

(foto: FB Slavko Ivančić)

Mimogrede. Prihajate iz Crikvenice pri Reki, a že 4 desetletja živite v Sloveniji. Pojete v Slovenščini, čeprav ste v preteklosti tudi posneli kakšno pesem v Hrvaščini. Ali sploh kaj nastopate na Hrvaškem?

“Ne. Včasih sicer še napišem kakšen komad za koga drugega, sam pa ne nastopam. Morda je to napaka, morda ni. Glejte. Sam dobro vem, kako glasbeni biznis funkcionira. Če bi želel karkoli doseči na Hrvaškem, potem bi moral namesto v Portorožu oziroma v Crikvenici biti non-stop v Zagrebu. Tako kot sem nenehno v Ljubljani. Moram reči, da je Ljubljana že kot moje rojstno mesto, brez Ljubljane skoraj že ne funkcioniram več.”

Če se vrneva malce nazaj. Prej sva govorila o tem, kako ste s klavirjem in s petjem začeli kot otrok v Crikvenici. Je morda možno potegniti vzporednico z legendarnim Oliverjem Dragojevićem, ki je svojo izjemno glasbeno kariero začel še kot otrok na trajektu Brač-Split?

“Ne, začel nisem tako kot Oli, sem se pa kasneje pošteno naigral na trajektih, predvsem pred kakimi 20 leti na Baltiku. Meni je ogromno pomenil Danilo Kocijančič, ki ga tudi močno pogrešam. On je bil moj glasbeni oče v Sloveniji. Če poznate zgodovino Beatlesov, je bil kot avtor Danilo zame slovenski Paul McCartney. “

Kot smo že omenili, je bila vaša druga velika ljubezen poleg glasbe pa je bil nogomet. Dolgo ste ga igrali, danes ga še vedno spremljate. Najbrž ste po zadnjih dveh tekmah slovenske članske reprezentance kot večina ljubiteljev okroglega usnja imeli zelo grenak priokus?

“Niti ne. Definitivno mislim, da bi morali spremeniti naše razmišljanje. Kek je človek. Dober človek. Dokazal pa se je skozi vso kariero. A tu v naših glavah nekaj ne štima. Vsi bi morali spremeniti mentaliteto in pri temu mislim na vse od predsednika nogometne zveze navzdol. Vsi bi si morali bolj pomagati med seboj. Morali bi tudi iti naprej s časom, ne pa na primer, da nek župan lahko uniči nek klub ‘za naslednjih 100 let’. Mimogrede. Doma imam fotografijo, ko sem igral na dobrodelni tekmi zvezd v Novi Gorici, kjer smo zbirali denar za otroke, ki so v vojni v Bosni ostali brez staršev. Sam sem v duelu z Michaelom Schumackerjem, zadaj pa sta Darko Milanič in Aleš Čeh. Kako čas teče.”

Omenili ste Michaela Schumackerja. Oba sta doživela hude nesreče s poškodbami glave. Vemo, da Schumacker najbrž ne bo več nikoli več isti, kako pa se je potem razpletlo vaše okrevanje po tistem nesrečnem 11. juliju 2015?

“Zgodilo se je, kar se pač je. Žal mi je, da se mi nato ta Italijan ni več oglasil. To je en grd spomin, ampak ne me razumet narobe, nimam nič proti Italijanom. Pravzaprav sem nedavno ugotovil, da je bil priimek enega od mojih nonotov po materini strani Zanini. Izvira pa iz centra Udin (Vidma – op.avt.), kjer se danes tako imenuje tudi znano avtobusno transportno podjetje. Motorjev od te prometne nesreče ne vozim več, strah je prevelik. Če pa pogledamo Michaela Schumackerja – že od leta 2013 je žal kot bilka in se bori za življenje. In on je imel čelado, medtem ko jaz je nisem imel. Lahko govorimo o denarju, saj bi si on lahko najbrž kupil ves Portorož, a kaj zdaj mu vse to pomaga. Moj doktor Dorjan mi je, ko me je želel med okrevanjem potolažiti in ohrabriti, govoril, da je šlo pri najinih nesrečah za identično zadevo in bi se lahko tudi zame končalo precej slabše.”

(foto:SJ)

Če preidemo na malce bolj lokalne zadeve. Lani spomladi, ko ste bili ‘frontman’ Krajevne skupnosti Portorož, smo na splovitvi nove jadrnice slovenskih olimpijk Tine Mrak in Veronike Macarol prišli do zanimive debate glede tega, kako se v piranski občini išče kompromis med večerno zabavo in nenehnimi pritožbami krajanov zradi nočnega hrupa. Ker ste sam aktiven tudi v portoroškem Avditoriju, tako kot nastopajoči glasbenik, kot tudi v vlogi umetniškega vodje festivala Melodije morje in sonca, nas zelo zanima mnenje nekoga, ki je obenem tudi prebivalec Portoroža in se tako hkrati nahaja na obeh straneh barikade?

“Vedno se zavedam, da sem Portorožan, saj so me v Portorožu takoj sprejeli za svojega, ko sem leta 1980 prišel živet sem. Moram povedati, da plaža v Portorožu in koncerti ne gredo skupaj. Ne gre za število zvezdic na hotelih ali za narodnostno sestavo gostov. Gre za varnost, za smeti. Po drugi strani pa mularije ne moremo kar odgnat, dajmo jim raje kaj ponudit. Imamo Avditorij, imamo ploščad, celo Teniški stadion v Luciji je že gostil koncerte. Avditorij ima 2000 sedežev, urejen je ‘v nulo’ in ne vidim, zakaj recimo ne bi nek mednarodno priznan glasbenik tam ponovil koncert dva ali tri dni zapored, kot se to dogaja drugje po Evropi.”

Za konec moramo omeniti še vašo družino, saj je njena podpora izjemno pomembna, ter tudi izvedeti za vaše načrte v letu 2020?

“Že vrsto let stanujemo na Belem Križu, nad Bernardinom. Moja žena Irena mi vedno stoji ob strani, hči Iva je mama od Marine in Jureta, medtem ko sin Marko živi v Biljah, ima pa hčerko Mino. Sicer nikoli ne veš, kaj bo iz tega, toda vnukinja Marina trenutno kaže še največ glasbene žilice. Nekih hudih načrtov za prihodnje leto pa si ne delam, čeprav že resno razmišljam o novi plošči.”