Na Antarktiki so sateliti spremljali več kot 15.000 ledenih sten. Pri najvišjih so zaznali nekaj nepričakovanega: po hitrih podorih, ki so ponekod presegli napovedi, se je umikanje ledu umirilo. Toda to še ne pomeni, da je nevarnost minila. Pod ledom medtem tečejo kanali talilne vode, sedimenti z morskega dna pa hranijo sledove velikih umikov iz nekdanjih toplih obdobij.

Podiranje ledenih sten na Antarktiki je lahko silovito, vendar se njihov umik lahko začasno ustavi. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
15.000 ledenih sten: satelit razkril več kot samo višino
Na robu Antarktike se kopenski led ponekod konča v visokih, skoraj navpičnih stenah. Ko izgubi oporo ledene police ali se njegov rob odlomi, lahko nastane nov klif, izpostavljen lomljenju. Prav ti podori skrbijo znanstvenike, saj bi se ob dovolj hitrem zaporedju lahko ledenik umikal daleč v notranjost celine. V nekaterih modelih je bila odločilna predvsem višina stene: ko preseže približno 100 metrov, naj bi se pod lastno težo zrušila in za seboj razkrila še višji, nestabilen rob.
Raziskovalci Massachusetts Institute of Technology (MIT) in oceanografskega inštituta Woods Hole so želeli preveriti, ali se ledene stene tako tudi zares obnašajo. S podatki Nasinega satelita ICESat-2 so med letoma 2019 in 2023 v približno trimesečnih presledkih spremljali več kot 15.000 sten. Njihova povprečna višina je znašala okoli 30 metrov, le nekaj jih je preseglo mejo 100 metrov. Raziskava, objavljena oktobra v reviji Science in predstavljena v poročilu MIT News, je pokazala, da višina sama ne napove, kako dolgo se bo rušenje nadaljevalo.
127 metrov visoka stena: hiter podor, nato zastoj
Največ povedo štiri območja z najvišjimi izmerjenimi stenami. Ena je segla 127 metrov visoko. Ko so se ti ledeni robovi rušili, so raziskovalci ponekod izmerili hitrejše umikanje, kot so ga napovedovali modeli nestabilnosti morskih ledenih klifov. Prav ta del ugotovitve ni pomirjujoč: kratkotrajna izguba ledu je lahko občutnejša, kot kažejo izračuni, ki temeljijo na dosedanjih predpostavkah.
Toda satelitske meritve so pokazale tudi, kaj je sledilo podoru. Umikanje ni teklo naprej z enako hitrostjo, temveč so se robovi stabilizirali, led pa se je na opazovanih območjih znova razširil proti morju. Ekipa pod vodstvom Caroline Needell zato ni našla potrditve za neprekinjeno verižno rušenje, pri katerem bi vsak podor samodejno sprožil naslednjega. Štiriletno opazovanje seveda ne more odgovoriti, kako se bo ledenik obnašal čez desetletja. Je pa razkrilo, da lahko isti ledeni rob v kratkem času preide od naglega umika do presenetljivega zatišja.
Kaj zavira podore? Tudi led, ki ostane pred steno
Pred ledenim klifom pogosto plavajo razlomljene ledene gore in morski led. Na videz je to le sled prejšnjih podorov, v resnici pa lahko gosta mešanica, imenovana mélange, pritiska ob steno in ji daje oporo. Raziskovalci so opazili, da so imele stabilnejše stene pogosto debelejšo plast takšnega razdrobljenega ledu. K opori prispeva tudi voda, ki obdaja spodnji del klifa: njen vzgon in pritisk zmanjšujeta obremenitev ledu.
Pomembno je še nekaj, česar od zunaj ni videti. Pod ledenikom se lahko skalnato dno dvigne v greben. Led nad njim je lahko dejansko nižji, kot bi sklepali iz podobe celotnega pobočja, zato se na takem mestu lažje stabilizira. Tudi podor sam spremeni razmere: ko visoka stena izgubi del ledu in se zniža, je manj izpostavljena naslednjemu zlomu. Te zavore niso stalne in niso razporejene povsod. Ledene razbitine lahko odplavajo, razmere v morju se spreminjajo, grebeni pa so odvisni od oblike podlage. Prav zato znanstveniki iz meritev ne sklepajo, da ima Antarktika en sam naravni mehanizem, ki bi ustavil vse podore.
Pod ledenim tokom: vodni kanal je lahko pomembnejši od reliefa
Če so obalni klifi vidni, je gibanje pod ledenim pokrovom veliko težje spremljati. V notranjosti proti morju tečejo široki pasovi hitro premikajočega se ledu; na njihovih robovih se hitri tok stika s počasnejšim. Premik takšne stranske meje spremeni širino ledenega toka in lahko vpliva na količino ledu, ki doseže obalo. Ta pojav ni enak rušenju navpičnih sten, a pomaga razumeti, zakaj se hitrost izgube ledu razlikuje med posameznimi območji.
Raziskovalci Stanfordove univerze so v študiji, objavljeni 19. novembra v reviji Geoscientific Model Development, predstavili model Ortholine. Preizkusili so ga na ledenem toku Institute Ice Stream v območju Weddellovega morja. Njegova zahodna meja leži nad podolgovato skalno kotanjo, zato bi bilo mogoče sklepati, da jo določa predvsem oblika dna. Izračuni pa so pokazali, da je lahko pomembnejši kanal s talilno vodo, ki teče po kotanji in spreminja razmere pod ledom. Gre za rezultat modeliranja na izbranem območju, ne za dokaz, da enak kanal usmerja vse antarktične ledenike. Poudarek raziskave je drugje: brez poznavanja podledeniške vode lahko tudi podroben zemljevid skalne podlage pove premalo.
V morskem blatu dokazi o 800.000 letih velikih umikov
Današnji sateliti razkrivajo spremembe v nekaj letih. Za odgovor, kaj se zgodi, ko toplejše razmere trajajo veliko dlje, pa je treba pogledati pod morsko dno. Mednarodna raziskovalna skupina je v študiji, objavljeni 9. novembra v reviji Nature Communications, preučila usedline iz Amundsenovega morja. V njih so ohranjeni minerali, ki so jih ledeniki z drsenjem in erozijo odnašali s kopnega. Njihovo spreminjanje skozi zadnjih 800.000 let razkriva, kako daleč so v toplih obdobjih segali veliki ledeniški sistemi Zahodne Antarktike.
Posebej zgovoren je kaolinit, glineni mineral, katerega pomemben vir je območje pod Thwaitesovim ledenikom. V plasteh iz preteklih toplih obdobij ga je občutno manj kot v hladnejših obdobjih. Po razlagi avtorjev to kaže, da se je led na območju Amundsenovega morja večkrat obsežno umaknil, dotok gradiva izpod ledenikov pa je skoraj zamrl. Spremembe so prizadele tudi sistem ledenika Pine Island. Sedimenti sami ne določajo datuma prihodnjega umika in ne dokazujejo, da je ob vsakem takšnem dogodku izginil celoten zahodnoantarktični ledeni pokrov. Kažejo pa, kako ranljiv je bil ta del Zahodne Antarktike v preteklih otoplitvah in kako pomembna je bila toplejša oceanska voda.
Umik se lahko ustavi, izguba kopenskega ledu pa nadaljuje
Če se posamezna stena po podoru stabilizira, to še ne pomeni, da se je ustavilo tudi izgubljanje antarktičnega ledu. Za dvig morske gladine je pomembno predvsem, koliko ledu s kopnega na koncu pride v ocean. Plavajoče ledene police pri tem delujejo kot opora ledenikom za seboj. Ko se stanjšajo ali razlomijo, se lahko kopenski led hitreje pomika proti morju, četudi na določenem mestu nekaj časa ni novega večjega podora.
Prihodnje napovedi bodo zato morale povezati meritve ledenih sten, dogajanje pod hitro tekočim ledom in dolgoročne dokaze iz morskih usedlin. Pomemben del širše podnebne slike so tudi satelitske meritve energije na polarnih območjih. Na Dnevnih Novicah smo o tem že pisali ob Nasinih meritvah toplote nad Antarktiko v okviru misije PREFIRE. Te ne merijo neposredno trdnosti klifov, pomagajo pa razumeti razmere, v katerih se led spreminja.
Za zdaj je jasno predvsem to, da lahko najbolj dramatičen prizor – nenaden zlom visoke ledene stene – pokaže le del dogajanja. Na enem mestu se rušenje upočasni, nekaj kilometrov stran se pod ledom spreminjajo tokovi vode, v daljšem obdobju pa lahko cel ledeniški sistem še vedno izgublja maso. Ravno v tej razliki med kratkim zastojem in dolgoročnim umikom je odgovor, zakaj Antarktike ni mogoče ocenjevati po enem samem podoru.