Sončna elektrarna je lahko že na strehi, lastnik pa še vedno ne ve, koliko elektrike bo smel oddajati v omrežje. Evropski parlament in Svet EU sta se dogovorila o krajših postopkih: za določene sončne naprave predvidevata največ tri mesece. V Sloveniji pa številne strešne elektrarne gradbenega dovoljenja že zdaj ne potrebujejo. Kje bodo spremembe torej res pomagale in kaj ostaja odprto?

Sončna elektrarna na strehi hiše ob električnem omrežju. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
Tri mesece za dovoljenje – vendar ne za vsako elektrarno
Pri ponudbi za sončno elektrarno so navadno v ospredju cena panelov, velikost razsmernika in pričakovana proizvodnja. Toda pri večji kmetiji ali podjetju lahko odločitev o nakupu obstane še pred naročilom opreme. Potrebno je uskladiti poseg v objekt, preveriti prostorske omejitve in pridobiti zahtevana dovoljenja. Med čakanjem se lahko spremeni cena materiala, izvajalec zapolni termine, naložba pa izgubi del predvidene ekonomske koristi. Takšne zamude evropski zakonodajalci želijo omejiti z jasnejšimi roki.
Svet EU in Evropski parlament sta dosegla začasni dogovor, po katerem bi dovoljevanje določene sončne opreme in hranilnikov ob njej, razen vodikovih, trajalo največ tri mesece. Samostojni hranilniki in polnilnice električnih vozil imajo predviden šestmesečni rok, črpalne hidroelektrarne pa do dve leti. Različne časovnice niso naključne: posegi imajo različne tehnične in prostorske zahteve. Svet Evropske unije je ob dogovoru poudaril, da so krajši postopki del širšega prizadevanja za posodobitev evropskega elektroenergetskega omrežja.
Priključitev v treh mesecih? Težava se lahko skriva v omrežju
Lastnik hiše lahko hitro ugotovi, da primernost strehe še ni odgovor na najpomembnejše vprašanje: kaj bo s presežki elektrike? Ko sonce močno sije, gospodinjstvo morda porabi le manjši del proizvodnje. Za oddajo preostanka je odločilno, kaj dopušča priključek. Evropski dogovor zato predvideva tudi trimesečni rok za postopke priključevanja, ki ga bo v utemeljenih primerih mogoče podaljšati na šest mesecev. Pri nekaterih izoliranih in manjših povezanih sistemih so predvidene izjeme.
Zmogljivost omrežja pa se z odločbo ne poveča. Kjer je na istem vodu že veliko elektrarn, lahko ob sončnih dnevih napetost naraste nad dovoljene meje ali se preobremenijo posamezni deli infrastrukture. Upravljavec mora presoditi, ali je načrtovana oddaja varna; v nasprotnem primeru lahko določi manjšo oddajno moč ali zahteva drugo tehnično rešitev. Zato trimesečni upravni rok sam po sebi še ni obljuba, da bo elektrarna v istem času fizično priključena.
Za kupca je zgodnejši odgovor kljub temu pomemben. Če je oddaja omejena, je morda smiselnejša manjša elektrarna, drugačna razporeditev porabe ali hranilnik. Odločitev pa ni samoumevna: baterija poveča začetno investicijo in se ne izplača enako vsakemu gospodinjstvu. Pred podpisom ponudbe je zato koristno preveriti razmere na dejanskem priključnem mestu, ne zgolj skupne zmogljivosti panelov.
Prag 200 kW: manj postopkov za podjetja in kmetije
Ena manj izpostavljenih določb je zvišanje praga zmogljivosti omrežnega priključka s 100 na 200 kilovatov. Meja določa, kdaj so pri določenih manjših sončnih napravah, hranilnikih, razen vodikovih, in polnilnicah zahtevana upravna dovoljenja. Za običajno družinsko streho je to razmeroma visoka vrednost. Drugače je pri hladilnici, skladišču ali kmetiji, kjer elektrika poganja naprave večji del dneva in je lastna proizvodnja lahko pomemben del poslovnega načrta.
Posebno pravilo je predvideno za polnilnice električnih vozil na umetnih konstrukcijah. Če njihova skupna instalirana moč ne presega enega megavata, zanje določena upravna dovoljenja ne bi bila potrebna. Takšna izjema je zanimiva za parkirišča trgovskih centrov in poslovnih objektov, ne daje pa pravice do neomejene priključne moči. Pragove in časovnice opisuje Evropski parlament v sporočilu o dogovoru. Nove poenostavitve tako zadevajo določene upravne zahteve, ne odpravljajo pa vseh gradbenih, prostorskih in varnostnih pravil.
Slovenska posebnost: za domačo streho dovoljenje pogosto že odpade
Slovenski bralec bi si lahko iz evropske novice napačno razlagal, da bodo lastniki hiš šele po sprejetju novih pravil smeli postaviti panele brez gradbenega dovoljenja. Toda namestitev samooskrbne sončne elektrarne na obstoječo enostanovanjsko stavbo se po gradbenih pravilih že obravnava kot vzdrževalno delo. Kot pojasnjuje državni Prostorski informacijski sistem Republike Slovenije, zanjo ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja ali prijaviti začetka gradnje.
To še ne pomeni, da je vsaka namestitev dovoljena brez pogojev. Občinski prostorski akt lahko določa način postavitve, pri kulturno varovanih objektih so lahko potrebna dodatna soglasja, poseg pa mora izpolnjevati gradbenotehnične zahteve. Za gospodinjstvo je praktična razlika očitna: streha lahko ustreza pravilom za montažo, priključno mesto pa ne omogoča želenega obratovanja. Pri primerjanju ponudb je zato treba pogledati tudi lastno dnevno porabo in možnosti oddajanja oziroma shranjevanja energije. Več panelov še ne pomeni nujno večjega prihranka.
Nad 7 MW: kdo bo imel korist od velikih elektrarn?
Evropski pogajalci so se dotaknili tudi vprašanja, ki je za prebivalce ob velikih energetskih projektih lahko pomembnejše od hitrosti dovoljevanja. Pri napravah na obnovljive vire z instalirano močjo nad sedem megavatov je predvidena pravičnejša delitev gospodarskih koristi z lokalnimi skupnostmi, ki jih gostijo ali jih projekt prizadene. V prvotnem predlogu je bila meja deset megavatov. Ni pa mogoče iz tega sklepati, da bo vsak sosed elektrarne dobil denarno nakazilo ali nižji račun za elektriko; podrobnosti bodo odvisne od izvedbenih pravil.
Razsežnost takšnih projektov lepo ponazarja Zasavje. Dnevne Novice so septembra poročale o tedaj največji sončni elektrarni v Sloveniji v Prapretnem, ki je po širitvi dosegla moč 9,8 megavata in ima tudi baterijski hranilnik. Elektrarna je umeščena na območje nekdanjega odlagališča žlindre. Prapretno je primer velikostnega razreda, ne dokaz, da bi nova evropska določba veljala za nazaj prav za ta projekt. Za projekte, ki jih izvajajo skupnosti obnovljivih virov energije, dogovor predvideva izjemo.
Pri novih naložbah bo zato poleg izbire lokacije pomembno tudi, kako bodo prebivalci vključeni v pogovore in komu bo pripadla ustvarjena korist. Dobro zastavljen projekt lahko kraju prinese več od same proizvodnje elektrike, vendar tega ni mogoče zagotoviti samo z navedbo evropskega praga.
Molk urada kot soglasje? Pravila še niso začela veljati
Med dogovorjenimi možnostmi je tudi tako imenovana tiha odobritev. Države članice bi lahko določile, da molk pristojnega organa pri posameznem vmesnem koraku pomeni soglasje. To ne bi bila avtomatična odobritev celotne elektrarne: končne odločbe, tehnične zahteve in morebitne okoljske presoje ostajajo ločena vprašanja. Vlagateljem naj bi enotni ali povezani digitalni portali hkrati olajšali pregled nad tem, pri katerem organu se postopek nahaja in katera dokumentacija še manjka.
Pri večjih projektih je predvidena možnost neodvisnega posrednika v pogovorih med investitorjem in lokalno skupnostjo. Države bodo pod določenimi pogoji lahko pospeševale tudi projekte, obravnavane kot prevladujoč javni interes, vendar ob varovalkah za kulturno dediščino ter varnost in obrambo. To ne izključuje vseh drugih zakonskih preverjanj in ne pomeni, da pomisleki prebivalcev avtomatično izgubijo veljavo.
Dogovor morata Evropski parlament in Svet EU še formalno potrditi. Po sprejetju direktive bodo imele države članice leto in pol za prenos pravil v nacionalno zakonodajo. Slovenski vlagatelj se zato pri današnji vlogi še ne more sklicevati na novi trimesečni rok. Učinek sprememb bo na koncu mogoče presoditi po precej preprostem merilu: ali bo pravočasno izvedel, kaj sme postaviti, kakšno moč lahko oddaja in ali je naložba pod temi pogoji smiselna.