James Webb zaznal supernovo – svetloba eksplozije še čez 73 let?

Avtor:
Vesoljski teleskop James Webb je zaznal supernovo SN Ares, njena svetloba pa bi se lahko na nebu pojavila še dvakrat. Po novejši znanstveni analizi astronomi dodatni podobi pričakujejo približno čez 73 in 76 let. Zvezda ne bo znova eksplodirala: ogromna jata galaksij je svetlobi odprla različne poti do Zemlje. Napoved je hkrati redka priložnost za preizkus razumevanja širjenja vesolja.

sn ares supernova gravitacijsko lecenje

Teleskop James Webb, supernova SN Ares in gravitacijsko lečenje svetlobe. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Na Webbovem posnetku našli eksplozijo, ki je prej ni bilo

Avgusta 2025 je vesoljski teleskop James Webb opazoval območje jate galaksij MACS J0308.9+2645. Ob primerjavi s starejšimi posnetki so raziskovalci sodelovanja VENUS opazili novo svetlo točko. Izkazalo se je, da gledajo svetlobo eksplodirane zvezde v galaksiji daleč za jato. Supernovi so dali ime SN Ares. Toda na posnetku je bila še ena nenavadna podrobnost: njena gostiteljska galaksija je bila vidna na treh mestih, znaki eksplozije pa samo na enem. To je bil prvi namig, da zgodbe ne bo mogoče zaključiti z eno samo fotografijo.

O odkritju je skupina JWST-VENUS poročala januarja 2026 in takrat ocenila, da bi se svetloba lahko znova pojavila čez približno šest desetletij. Raziskava SN Ares, objavljena 23. oktobra, je napoved dopolnila z novimi spektroskopskimi podatki in primerjavo treh modelov jate. Po teh izračunih je čakanje verjetno daljše. Gre za znanstveni prednatis, oddan reviji The Astrophysical Journal, zato napovedi še niso dokončno recenzirane. Novost za četrtkovo objavo so novi podatki in popravljen časovni okvir, ne samo odkritje iz leta 2025.

Raziskovalci so morali ukrepati hitro. Svetloba supernove je že slabela, za razvrstitev dogodka pa niso zadostovale fotografije. Zato so pridobili dodatna opazovanja z Webbovima instrumentoma NIRCam in NIRSpec, opisana v uradnem programu STScI 9478. Prav spekter, ki so ga zajeli še pravočasno, je pozneje razkril, kakšna zvezda je končala življenje.

Tri podobe iste galaksije, eksplozija za zdaj samo v eni

Med Zemljo in SN Ares stoji jata z ogromno maso. Njena gravitacija ukrivlja prostor-čas in preusmerja svetlobo še bolj oddaljene galaksije, zato jo vidimo na različnih mestih neba. Astronomi pojav imenujejo močno gravitacijsko lečenje. Jata je pri tem tudi naravno povečevalno steklo: brez povečave bi bila oddaljena supernova za Webbovo podrobno analizo precej težje dosegljiva.

Zakaj torej v vseh treh podobah ni iste eksplozije? Svetloba po različnih poteh ne prispe istočasno. Žarki prepotujejo različno dolge poti, njihovo potovanje pa dodatno zaznamuje gravitacijsko polje. Tako ena podoba že prikazuje izbruh, drugi dve pa z našega zornega kota še kažeta starejši trenutek dogajanja. Pri supernovi je razlika očitna, saj se njena svetlost v razmeroma kratkem času močno spremeni. Astronomi imajo s tem izjemno redko priložnost: že danes lahko določijo, kje naj iščejo prihodnji podobi eksplozije, ki se je zgodila, ko je bilo vesolje staro približno štiri milijarde let.

Kako je šest desetletij postalo 73 in 76 let?

Od prvotne januarske napovedi se ni spremenila pot svetlobe, temveč poznavanje gravitacijske leče. Raziskovalci so jato opisali s tremi neodvisnimi modeli porazdelitve mase. Eden napoveduje prihodnji podobi približno 70 in 73 let po že opaženi, drugi 72 in 77 let, tretji pa 76 in 79 let. V zaključku oktobrske raziskave so kot okvirni vrednosti navedli 73 in 76 let. Natančnih datumov niso določili, saj je treba upoštevati tudi temno snov, ki je ni mogoče neposredno fotografirati.

Pri primerjavi modelov se je pokazalo še nekaj: izračun je občutljiv na predpostavljeno vrednost Hubblove konstante, s katero astronomi opisujejo širjenje vesolja. Že njena sprememba za tri kilometre na sekundo na megaparsek lahko napoved premakne za približno pet let. To pomeni, da številki iz naslova nista odštevanje do dogodka, ki bi se moral zgoditi na točno določen dan. Povesta, kaj trenutno najbolje podpirajo razpoložljivi podatki.

Naslednji korak je že načrtovan. V začetku leta 2027 naj bi Webb z instrumentom NIRSpec pridobil dodatne spektre galaksij v tem območju. Z njimi bodo astronomi bolje določili njihove razdalje, izboljšali zemljevid mase jate in preverili, koliko se napovedi med modeli še razlikujejo. Na prihod svetlobe s tem ne bodo vplivali; lahko pa precej bolje pripravijo opazovanja za naslednje generacije.

Spekter razkril supernovo, ki je izgubila večino vodika

Pri SN Ares je bilo treba najprej ugotoviti, kaj je pravzaprav eksplodiralo. Webbov spektrograf NIRSpec je v svetlobi zaznal značilnosti helija in vodika. Ko so raziskovalci celoten vzorec primerjali s spektri bližnjih supernov, se je najbolje ujemal s tipom IIb. Takšna eksplozija nastane ob sesutju jedra masivne zvezde, ki je pred koncem izgubila večino zunanje vodikove ovojnice. Iz enega samega spektralnega znaka tega ni mogoče zanesljivo sklepati; pomembno je ujemanje več meritev.

Izmerjeni rdeči premik znaša približno 1,276. Po navedbah avtorjev gre za najbolj oddaljeno spektroskopsko potrjeno supernovo tipa IIb doslej. Podrobni spekter so pridobili približno 34 dni po vrhuncu svetlosti, preračunano na časovni okvir supernove, z negotovostjo okoli deset dni. Dodatna posebnost je, da Ares po popravku za gravitacijsko povečavo ni videti neobičajno svetla za svojo vrsto. Izjemna ni toliko moč eksplozije, temveč možnost, da so jo astronomi tako daleč v vesolju sploh lahko podrobno raziskali.

Časovni zamik lahko pove nekaj o širjenju vesolja

Če bo nekoč mogoče izmeriti dejanski razmik med prihodi podob in dovolj dobro poznati gravitacijsko polje jate, bodo astronomi iz njega sklepali tudi o vesoljskih razdaljah. Takšne meritve so ena od neodvisnih poti do Hubblove konstante. Njena vrednost še vedno povzroča razhajanja med nekaterimi meritvami bližnjega vesolja in izračuni, ki izhajajo iz njegove zgodnje zgodovine. SN Ares tega nesoglasja sama ne bo razrešila; lahko pa čez desetletja ponudi posebej dolg in občutljiv preizkus današnjih modelov.

Druga gravitacijsko lečena supernova bo na vrsti precej prej. Dnevne Novice so že poročale o supernovi Athena, katere ponovni pojav pričakujejo do marca 2027. Athena je za drugo jato galaksij in njena napoved temelji na drugačni razporeditvi mase. Če se bo prihodnja podoba pojavila ob predvidenem času, bo to dragocena primerjava med modelom in opazovanjem. Pri Aresu bo takšen trenutek nastopil šele mnogo pozneje, ko bodo današnje računske metode morda že zastarele.

Slovenska povezava z napovedjo za prihodnje generacije

Med soavtorji oktobrske raziskave je tudi astrofizičarka Maruša Bradač. Poleg drugih ustanov navaja Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, v zahvali pa je omenjena podpora slovenske raziskovalne agencije ARIS. SN Ares je rezultat velikega mednarodnega sodelovanja, vendar je slovenska povezava razvidna neposredno iz znanstvene objave. Njeno delo bo, tako kot delo drugih članov ekipe, lahko pomembno tudi za raziskovalce, ki bodo uporabljali precej drugačne teleskope od današnjih.

Ko bosta dodatni podobi morda postali vidni, ne bo dovolj prepoznati novi svetli točki. Astronomi bodo preverjali, ali sta se pojavili na napovedanih mestih, kako se spreminja njuna svetlost in ali dejanska zamika ustrezata izračunom iz leta 2026. Rezultat bo povedal več tudi o porazdelitvi mase v jati MACS J0308.9+2645, ki je danes še ne poznajo dovolj natančno. SN Ares je tako redko odkritje, pri katerem se osrednji del znanstvenega preverjanja ne bo začel z novo eksplozijo. Manjkajoči podatek je svetloba, ki je še na poti do nas.

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.