Nasin teleskop iskal planete, v arhivu pa odkrili 11 novih teles

Avtor:
Nasinega teleskopa TESS niso poslali v vesolje, da bi iskal telesa za Neptunom. Med opazovanjem zvezd pa je posnel tudi sledove 11 doslej neznanih objektov zunanjega Osončja, ki so jih astronomi prepoznali šele ob ponovni analizi arhiva. Raziskovalci so izločili še osem kandidatov, vendar zanje neodvisna potrditev za zdaj manjka. Ključ so bili tudi več let stari posnetki zemeljskih observatorijev.

nasa tess 11 novih teles za neptunom

Vesoljski teleskop TESS nad Zemljo, v ozadju oddaljeni Neptun. Simbolična slika. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

TESS je opazoval zvezde, na posnetke pa je prišlo tudi naše Osončje

TESS je bil ob izstrelitvi aprila 2018 namenjen predvsem iskanju eksoplanetov, planetov zunaj našega Osončja. Njegove kamere merijo svetlost številnih zvezd in iščejo značilne, ponavljajoče se oslabitve, ki lahko nastanejo, ko planet prečka zvezdino ploskev. Toda kamera ne izloči vsega drugega, kar se znajde v njenem vidnem polju. Med opazovanjem zvezd beleži tudi svetlobo bližnjih asteroidov in teles, ki se mnogo počasneje premikajo po oddaljenih območjih Osončja. To širšo uporabnost podatkov opisuje tudi NASA na uradni strani misije TESS.

Ekipa astronoma Te Hana je pogledala tja, kjer običajna analiza eksoplanetov ne išče odgovorov. Namesto sprememb svetlosti ene zvezde jo je zanimalo, ali drobna pika na zaporednih posnetkih počasi menja položaj. Za analizo je uporabila slike, ki jih je TESS zbiral od julija 2018 do začetka novembra 2026. Raziskovalci niso potrebovali novega leta sonde ali dodatnega instrumenta; delo je bilo predvsem v tem, kako iz množice že shranjenih meritev izločiti sled oddaljenega telesa.

V 572 poljih neba iskali skoraj nevidne sledi

Oddaljeno telo je lahko na posameznem posnetku tako temno, da se njegova svetloba izgubi med zvezdami in šumom kamere. Raziskovalci so si pomagali s podatki evropske misije Gaia, s katerimi so modelirali zvezdno ozadje in ga odstranili s fotografij. Nato so preostale slike računalniško poravnavali po različnih možnih poteh premikanja. Kjer se je šibka svetloba na več posnetkih ujemala z isto potjo, jo je seštevanje izluščilo iz ozadja. Prednost postopka je prav v tem, da ni treba poznati orbite objekta, še preden ga najdeš. Tako so pregledali 572 detektorskih polj v 95 opazovalnih sektorjih, vendar le tam, kjer je TESS dejansko snemal; rezultat zato ni popis vsega prostora za Neptunom. Pri navidezni svetlosti 21,6 magnitude je program pred naknadnim izločanjem nezanesljivih zaznav ponovno našel približno polovico že znanih teles iz primerljivega vzorca. To kaže, da bi še šibkejši objekti lahko ostali neopaženi tudi na že pregledanih fotografijah.

Enajst novih teles je pustilo sledi tudi v zemeljskih arhivih

Vsako od enajstih novih transneptunskih teles se je pojavilo v dveh do petih opazovalnih sektorjih TESS. Ekipa je nato preverila starejše fotografije zemeljskih observatorijev in iste objekte prepoznala še tam. To je raziskavi dalo trdnejšo podlago od nekaj zaporednih zaznav na istem instrumentu. Pri posameznih telesih so tako povezali položaje, zabeležene v razponu od dveh do dvajsetih let. Ker se oddaljeni objekti po nebu premikajo počasi, je dolgo opazovalno obdobje posebej dragoceno za izračun njihovih orbit.

Ob teh najdbah so astronomi v podatkih zasledili še osem možnosti za nova telesa. Signali se ujemajo med dvema ali tremi sektorji, vendar jih v pregledanih zemeljskih zbirkah niso mogli neodvisno potrditi, zato za zdaj ostajajo kandidati. Izvirna raziskava, objavljena na arXivu, ločuje obe skupini in navaja še 314 ponovno zaznanih že znanih transneptunskih teles in kentavrov. Med kentavre sodijo manjši objekti s tirnicami predvsem v območju velikanskih planetov. Dodatna preverjanja na že poznanih telesih so pokazala, kdaj iskalna metoda deluje in kdaj lahko šibki signali ostanejo neopaženi. Študija je bila oddana 13. novembra in je za zdaj nerecenzirana znanstvena predobjava, ne dokončen uradni katalog novih objektov.

Do 910 kilometrov: svetlost še ni meritev premera

Nova telesa so bila ob opazovanjih od Sonca oddaljena približno od 25 do 57 astronomskih enot. Ena astronomska enota pomeni povprečno razdaljo od Zemlje do Sonca, okoli 150 milijonov kilometrov. Na takšni oddaljenosti se od površja odbije zelo malo svetlobe, zato astronomi njihove velikosti ne morejo preprosto odčitati s fotografije. Za ocenjene premere med 120 in 910 kilometri so predpostavili, da površje odbije osem odstotkov prejete svetlobe. Temnejše telo bi bilo lahko večje, svetlejše manjše, zato številka 910 kilometrov še ni natančno izmerjena velikost največjega objekta.

Njihove orbite prinašajo še eno podrobnost: glede na ravnino Zemljine orbite so nagnjene za 16 do 27 stopinj, med opazovanji pa so se telesa na nebu nahajala 9 do 26 stopinj od ekliptike, navidezne Sončeve poti. Če bi astronomi pregledovali samo ozek pas ob njej, bi takšne sledi lahko zgrešili. Izraz transneptunsko telo se pri tem nanaša na značilnosti orbite, ne na zagotovilo, da je objekt v vsakem trenutku dlje od Sonca kot Neptun. Zaradi podolgovatih tirnic lahko nekateri takšni objekti del svoje poti preživijo bliže Soncu, četudi sodijo med oddaljene prebivalce zunanjega Osončja.

TESS je objekt 2026 ED138 posnel 6,8 leta pred njegovim odkritjem

Nekateri najzanimivejši prizori iz arhiva sploh niso povezani z enajstimi novimi telesi. Med že znanimi objekti, ki so jih raziskovalci ponovno našli, jih je devet pustilo sled na posnetkih TESS še pred svojim poznejšim odkritjem z drugimi observatoriji. Med njimi je 2026 ED138, ki ga je kasneje odkril observatorij Vera C. Rubin. V podatkih Nasinega teleskopa je bil že 6,8 leta prej, toda takrat še nihče ni prepoznal, kateremu telesu pripada komaj opazna svetloba. To je razlika med tem, da objekt posnameš, in tem, da ga dejansko odkriješ. Naknadno prepoznani starejši položaji astronomom podaljšajo časovni razpon meritev, zato lahko njegovo orbito določijo natančneje. Objekt 2026 ED138 ni eno izmed enajstih novih odkritij, je pa nazoren primer, kako pomembni so lahko navidezno že pregledani podatki.

Nova odkritja ne pomenijo, da je območje za Neptunom popisano

Zunanje Osončje hrani številne ostanke iz časa nastajanja planetov. Med najbolj znanimi območji je Kuiperjev pas, v katerem sta tudi Pluton in Arrokoth, ki ga je obiskala sonda New Horizons. NASA v predstavitvi Kuiperjevega pasu pojasnjuje, zakaj so takšna ledena telesa pomembna za razumevanje zgodovine Osončja. Vendar vseh novih transneptunskih teles ni mogoče samodejno uvrstiti v isto ožjo skupino: odločilne so njihove dejanske orbite. Dnevne Novice so že poročale o odkritju 27 transneptunskih teles s pomočjo Hubbla in Jamesa Webba. Nova raziskava uporablja druge podatke in drugačno metodo, zato ne gre za ponovitev tiste zgodbe.

Iz analize TESS ni mogoče sklepati, koliko teles je za Neptunom še neodkritih. Kamere niso enako dolgo opazovale vseh območij, šibkejša telesa pa lahko ostanejo tudi pod mejo zaznave. Za zdaj so najbolj oprijemljiv rezultat položaji enajstih teles, ki jih je ekipa povezala z več leti opazovanj. Te meritve astronomom omogočajo, da njihove prihodnje lege napovejo natančneje. Pri osmih kandidatih pa bodo odločili dodatni posnetki: šele neodvisna zaznava na predvideni poti bo pokazala, ali gre za nova telesa ali za signale, ki jih je treba drugače razložiti.

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.