Ko otrok ne more več varno živeti doma, bi mu morali pristojni čim prej zagotoviti ustrezno družinsko okolje. A slovenska raziskava kaže, da nekateri predolgo ostajajo v kriznih centrih ali so nameščeni v strokovne centre, čeprav bi potrebovali rejniško družino. Varuhinja človekovih pravic opozarja tudi na dolge postopke in na otroke, ki ob koncih tedna ne morejo domov.

Čakanje, ki ga mladi občutijo drugače kot odrasli

»Predolgo časa trajajo namestitve v kriznih centrih.« S temi besedami so mladi na raziskovalni delavnici opisali težavo, ki je iz uradnih evidenc in samega števila otrok v rejništvu ni mogoče razbrati. Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV) v študiji, zaključeni decembra 2025, ugotavlja, da se zaradi pomanjkanja ustreznih rejnikov začasno bivanje v kriznih centrih ponekod zavleče. Dokumentirani so tudi primeri otrok v strokovnih centrih, čeprav bi bila glede na njihove potrebe primernejša rejniška družina.

Krizni center in strokovni center imata različni nalogi. Prvi je namenjen predvsem takojšnji pomoči v stiski, drugi zagotavlja tudi specializirano strokovno obravnavo. Zato ni mogoče trditi, da je vsaka namestitev v katerem od njiju napačna. Težava nastane, kadar otrok potrebuje družino, a je zaradi pomanjkanja primernega doma ne dobi. Začasna rešitev se lahko spremeni v dolgotrajno čakanje, medtem ko ostaja odprto vprašanje, kje bo otrok nadaljeval življenje.

Razlogi, zaradi katerih otroci ne morejo ostati pri starših, so različni. Med njimi so tudi primeri, ko potrebujejo zaščito otroci, ki so izpostavljeni nasilju v družini. Vendar rejništva ne smemo enačiti s sirotišnico: otrok v rejništvu ni nujno sirota, cilj varstva pa je lahko tudi varna vrnitev v matično družino.

Otroci, ki tudi ob koncu tedna ostajajo v centru

Junija letos je varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek na srečanju rejniških družin v Mariboru izpostavila pomanjkanje ustreznih rejniških družin, predvsem za starejše otroke, otroke s posebnimi potrebami in tiste, ki se srečujejo z zahtevnejšimi čustvenimi stiskami. V uradnem sporočilu Varuha človekovih pravic RS so posebej izpostavljeni vse pogostejši primeri otrok in mladostnikov, ki tudi ob koncih tedna ostajajo v strokovnih centrih, saj se ne morejo vrniti v ustrezno družinsko okolje.

To niso nujno isti otroci kot tisti, na katere se nanašajo ugotovitve o predolgem bivanju v kriznih centrih. Gre za različni težavi, ki pa kažeta, kako zahtevno je nekaterim otrokom zagotoviti primeren dom. Varuhinja je izpostavila še predolge postopke odločanja in potrebo po učinkovitejšem sodelovanju pristojnih institucij. Čas, potreben za presojo in urejanje otrokovega položaja, lahko zanj pomeni tedne ali mesece negotovosti glede tega, kje bo živel. Koliko otrok je danes v takšnem položaju, objava Varuha ne pove.

113 dovoljenj brez namestitve ne pomeni 113 prostih mest

Državna statistika daje pomemben okvir, vendar ne odgovori na vprašanje, koliko otrok trenutno čaka na primerno rejniško družino. Po podatkih ministrstva na GOV.SI je bilo septembra 2026 v rejništvu 588 otrok do 18. leta in še 144 polnoletnih oseb, skupaj 732. Dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti je imelo 558 ljudi. Od teh jih je 445 imelo nameščenega otroka oziroma osebo v rejništvu, 113 pa v času zajema podatkov ni imelo nikogar v oskrbi.

Številka 113 bi lahko ustvarila vtis, da država razpolaga z več kot sto takoj dostopnimi družinami. Takšnega sklepa evidenca ne dopušča. Dovoljenje ni zagotovilo, da je družina v določenem trenutku pripravljena sprejeti otroka, še manj pa, da je primerna za njegove posebne potrebe. Pomembni so starost, zdravstveno stanje, odnosi s sorojenci, šolsko okolje in zmožnost rejnikov za ustrezno podporo. Tako se lahko hkrati pojavita dve na videz nasprotujoči si dejstvi: del rejnikov nima nameščenega otroka, za drugega pa je primerno družino težko najti.

Od skupno 732 oseb v rejništvu jih je 205 živelo pri sorodnikih, 86 rejnic in rejnikov pa je dejavnost izvajalo kot poklic. Ti podatki dodatno osvetljujejo raznolikost rejništva, ne povedo pa, koliko družin bi lahko nemudoma sprejelo otroka, ki potrebuje novo okolje.

»Pedopsihiatra smo čakali več kot eno leto«

Težave se ne končajo z odhodom iz centra. Ena od rejnic, vključenih v študijo IRSSV, je povedala: »Pedopsihiatra smo čakali več kot eno leto.« Njena izkušnja se ujema s širšimi ugotovitvami strokovnjakov, da lahko otroci v rejništvu na potrebno pomoč zaradi dolgih čakalnih dob čakajo tudi leto ali dlje. Otrok, ki je doživel izgubo, zanemarjanje ali druge hude stiske, lahko ob preselitvi v novo družino potrebuje dodatno podporo. Zgolj nova streha nad glavo zato ni vedno dovolj, da bi se njegove težave začele zmanjševati.

Rejniki so med sodelovanjem v študiji govorili o potrebi po lažje dosegljivih strokovnih delavcih, boljši komunikaciji s centri za socialno delo in pomoči pri zahtevnejših situacijah. Hkrati ni pošteno prezreti pozitivnih izkušenj: med 42 mladimi, ki so izpolnili vprašalnik, so se pojavljale tudi visoke ocene zadovoljstva z življenjem v rejniških družinah. To ne kaže na splošen neuspeh rejništva, temveč na različne življenjske izkušnje in potrebe po podpori, brez katere lahko tudi predani rejniki ostanejo brez potrebne strokovne opore. Majhnega anketnega vzorca ni mogoče nekritično posploševati na vse otroke v Sloveniji.

Pomanjkanje rejnikov je starejše od zadnjih opozoril

Težave pri zagotavljanju ustreznih družin niso nastale letos. Po poizvedbi ministrstva iz leta 2024, navedeni v poročilu IRSSV, bi Slovenija potrebovala najmanj 95 dodatnih rejnic in rejnikov, od tega 18 na območju CSD Ljubljana in 13 na območju CSD Celje. Gre za takratno oceno potreb, ne za potrjen primanjkljaj novembra 2026. Dodatno tveganje predstavlja starostna sestava rejnikov: po podatkih, uporabljenih za leto 2025, jih je bilo skoraj 40 odstotkov starejših od 60 let. Ob odhodu izkušenih rejnikov se lahko možnosti za sprejem novih otrok še zmanjšajo.

Pri iskanju novega doma ima pomembno vlogo tudi priprava na prihod otroka iz ustanove. Nekateri potrebujejo več strokovne podpore, drugi predvsem možnost, da ostanejo blizu šole in ljudi, ki jih poznajo. Če bi uspešnost merili samo s številom novih dovoljenj, bi spregledali prav tisto, od česar je odvisna kakovost rejništva: skladnost med potrebami posameznega otroka in zmožnostmi družine, ki ga sprejme.

Odločitev na papirju in življenje po njej

O namestitvi otroka v rejništvo in imenovanju rejnika odloča sodišče, center za socialno delo pa z rejnikom sklene pogodbo in spremlja izvajanje rejništva. V praksi je treba uskladiti otrokovo varnost, njegove odnose z matično družino, mnenje otroka, strokovno pomoč in dejansko razpoložljivost primernega doma. Mladi, ki so sodelovali v raziskovalni delavnici, so poleg dolgega čakanja izpostavili tudi, da se njihovemu mnenju v sodnih postopkih namenja premalo pozornosti.

IRSSV med možnimi izboljšavami predlaga okrepitev podpore rejniškim in matičnim družinam, boljšo pripravo otrok na prehode ter razvoj dodatnih oblik rejništva, prilagojenih različnim potrebam. To so priporočila, ne dokaz, da so bile vse predlagane spremembe že izvedene. Koliko dovoljenj je izdanih in koliko postopkov zaključenih, je pomembno za spremljanje sistema, vendar številke same ne povedo, kako otrok doživlja čas med posameznimi odločitvami. Mladi so v državnem poročilu opozorili na predolgo bivanje v kriznih centrih in premalo upoštevanja njihovega mnenja. Njihove besede razkrivajo, da pri rejništvu ne gre samo za vprašanje, kje bo otrok živel, temveč tudi, kako dolgo bo moral čakati in ali ga bodo odrasli pri odločanju sploh slišali. Časa, ki ga v negotovosti izgubi med odraščanjem, mu poznejša odločitev ne more vrniti.