Na Marsu so odkrili sledove, ki bi lahko razkrivali še vedno dejavno vulkansko notranjost planeta. Meritve sonde ExoMars Trace Gas Orbiter so nad območjem Alba Mons zaznale nepričakovane koncentracije klorovodika. Raziskava, objavljena 4. novembra 2026, odpira vprašanje, ali so mogočni marsovski vulkani res povsem ugasnili.
Simbolična slika prikazuje možne vulkanske dejavnosti na Marsu. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
Plin nad Marsom se je pojavil ob nepričakovanem času
Klorovodik (HCl) v Marsovi atmosferi poznamo že nekaj let, vendar je njegovo pojavljanje običajno povezano s sezonskimi spremembami, prašnimi nevihtami in kemičnimi reakcijami v ozračju. Tokrat je bilo drugače. Nad območjem velikega vulkana Alba Mons na severni polobli so instrumenti zaznali prisotnost plina v obdobju, ko bi morale biti njegove koncentracije zelo nizke. Odstopanje se ni pojavilo samo enkrat, temveč ga je bilo mogoče prepoznati v več opazovalnih obdobjih. Prav ta vztrajnost je vzbudila pozornost znanstvenikov, ki so začeli iskati morebiten lokalni vir.
Meritve je opravil spektrometer ACS na evropsko-ruski sondi ExoMars Trace Gas Orbiter. Instrument je zaznal koncentracije do približno 1,5 delca klorovodika na milijardo delcev atmosfere, predvsem v nižjih plasteh ozračja. Čeprav gre za izjemno majhne količine, sodobni spektrometri omogočajo dovolj natančno spremljanje takšnih sprememb, da lahko znanstveniki primerjajo njihov časovni potek in geografsko razporeditev. Ugotovitve je mednarodna skupina pod vodstvom Aleksandra Trokhimovskega predstavila v znanstveni reviji Science Advances. Osrednje vprašanje raziskave je, zakaj se klorovodik nad tem delom Marsa pojavlja drugače, kot bi pričakovali glede na doslej poznane atmosferske procese. Iskanje odgovora je pozornost usmerilo proti vulkanu, katerega zadnji izbruhi sodijo v oddaljeno geološko preteklost.
Razpoke pri Alba Mons ponujajo drugačno razlago
Alba Mons je eden najobsežnejših ščitastih vulkanov v Osončju. Njegova položna pobočja se raztezajo čez velik del vulkanske pokrajine Tharsis, kjer so milijarde let trajajoči geološki procesi ustvarili prostrana polja lave in številne prelome. Čeprav danes tam ni vidnih izbruhov, so satelitski posnetki razkrili podrobnosti, ki bi lahko pomembno dopolnile razumevanje njegovega razvoja.
Na severnih pobočjih so na posnetkih kamere CaSSIS opazili ozke, geološko razmeroma sveže razpoke. Nekatere so dolge več sto metrov, široke pa le nekaj deset centimetrov. V njihovi okolici se pojavljajo tudi svetlejše površine, katerih nastanek bi lahko bil povezan s kemičnimi spremembami mineralov. Takšne značilnosti so pritegnile pozornost predvsem zato, ker ležijo na območju, ki ga povezujejo z nenavadnimi atmosferskimi meritvami.
Na Zemlji vulkanski plini pogosto uhajajo skozi fumarole, odprtine v kamninah, ki omogočajo stik med vročo notranjostjo in površjem. Podoben proces bi lahko po eni od razlag potekal tudi pri Alba Mons, čeprav na Marsu za zdaj niso neposredno potrdili takšnih odprtin. Po pojasnilih Inštituta za vesoljske raziskave Ruske akademije znanosti (IKI RAN) bi se klorovodik lahko sproščal iz globljih magmatskih virov, razpoke pa bi mu omogočale počasno prehajanje proti atmosferi. Prav povezava med sestavo ozračja in značilnostmi terena daje tej možnosti poseben znanstveni pomen.
Bi lahko Mars še vedno ohranjal magmatsko toploto?
Če klorovodik izvira iz globljih plasti skorje, ostaja odprto vprašanje njegovega sezonskega pojavljanja. Možno pojasnilo vključuje zamrznjena tla, ki bi v hladnejšem obdobju ovirala uhajanje plinov. Ob segrevanju bi led začel sublimirati, torej neposredno prehajati v vodno paro, s čimer bi se odprle poti za njihovo sproščanje. Takšen mehanizem bi lahko ustvaril prav vzorec, ki so ga instrumenti zaznali nad severnim delom vulkanskega območja. Raziskovalci so preverjali tudi vpliv atmosferskega prahu, mineralnih soli in različnih kemičnih reakcij. Nobeden od obravnavanih modelov ni zadovoljivo pojasnil vseh posebnosti meritev, zato možnost magmatskega izvora ostaja pomembna znanstvena hipoteza.
Nove ugotovitve se tako navezujejo tudi na dosedanja spoznanja o geološki preteklosti Marsa, ki jo znanstveniki rekonstruirajo s preučevanjem starodavnih meteoritov in mineralne sestave kamnin. Ti vzorci pripovedujejo o nastanku planetove skorje in dolgotrajni vulkanski dejavnosti, meritve pri Alba Mons pa odpirajo vprašanje, ali je del nekdanjih procesov obstal vse do današnjega časa. Mars je zaradi svoje velikosti skozi milijarde let izgubil velik del notranje toplote, vendar njegovo ohlajanje ni nujno potekalo povsod enako. Posamezna območja bi lahko še ohranjala pogoje za lokalne magmatske procese. Za takšen sklep bodo potrebni dodatni dokazi, saj zaznava klorovodika sama po sebi še ne potrjuje tekoče magme ali sodobnih vulkanskih izbruhov.
ESA je klorovodik poznala že prej – kaj prinaša nova raziskava?
Evropska vesoljska agencija ESA je o prvem odkritju klorovodika v Marsovi atmosferi poročala februarja 2021. Takrat so meritve, opravljene tudi med obsežno prašno nevihto leta 2018, pokazale prisotnost plina na različnih območjih planeta. Prevladovala je razlaga, da nastaja zaradi kemičnih procesov, pri katerih sodelujejo mineralne soli, dvignjeni prah in vodna para. Širša razporeditev klorovodika takrat ni kazala na posamezen vulkanski vir, prav tako meritve niso razkrile pričakovanih spremljajočih znakov intenzivne vulkanske dejavnosti. Znanstveniki so zato njegovo prisotnost obravnavali predvsem kot del zapletene Marsove atmosferske kemije.
Novembrska raziskava iz leta 2026 prinaša bistveno drugačno izhodišče. Tokrat ne gre zgolj za zaznavo plina, ampak za njegovo nenavadno razporeditev nad območjem z značilnimi geološkimi strukturami. Povezava z razpokami pri Alba Mons je odprla možnost, da klorovodik na Marsu nima samo enega izvora. Del ga lahko nastane v ozračju, določen delež pa bi lahko prihajal neposredno iz planetove skorje. Prav razlikovanje med tema procesoma bo odločilno pri presoji, ali meritve res razkrivajo ostanke še dejavnega magmatskega sistema.
Odkritje bi lahko vplivalo tudi na iskanje življenja
Morebitni viri toplote v Marsovi notranjosti niso pomembni zgolj za razumevanje vulkanov. Če bi v globljih plasteh še obstajala območja s povišanimi temperaturami, bi lahko vplivala na okoliški led in morebitne zaloge vode. Na Zemlji poznamo hidrotermalne sisteme, v katerih toplota omogoča kemične procese in obstoj mikroorganizmov tudi brez neposredne sončne svetlobe. Takšna okolja so za preučevanje Marsa posebej zanimiva, saj je njegovo površje izpostavljeno hudemu mrazu, redki atmosferi in močnemu sevanju.
Soavtor raziskave Daniel Mège je območje Alba Mons izpostavil kot zanimiv možen cilj prihodnjih raziskav. Če bi se tam potrdili hidrotermalni procesi, bi lahko ponudili nove odgovore o pogojih, v katerih bi življenje na Marsu nekoč lahko nastalo ali se ohranilo. Za zdaj ni dokazov, da pod tamkajšnjimi razpokami obstajajo mikroorganizmi, tekoča voda ali delujoč hidrotermalni sistem. Pomen odkritja je predvsem v tem, da je znanstvenikom pokazalo novo območje, kjer bi bilo smiselno preverjati povezavo med notranjo toploto, geologijo in morebitno naseljivostjo planeta.
Mars je sicer že dolgo znan po mogočnih ugaslih vulkanih, med katerimi izstopa Olympus Mons, največji vulkan v Osončju. Njihova velikost razkriva burno zgodovino planeta, ki je danes na pogled hladen in miren. Toda meritve nad Alba Mons opozarjajo, da videz površja morda ne pove vsega o dogajanju v globinah. Marsovi vulkani danes ne bruhajo lave pred očmi vesoljskih sond. Morda pa nenavadna kemična sled nad starimi razpokami razkriva, da njihova zadnja beseda še ni bila izrečena.