Dolga desetletja je veljal za severnoameriškega sorodnika geparda, ki je po odprtih pokrajinah ledene dobe lovil hiter plen. Starodavna DNK zdaj razkriva precej drugačno zgodbo. Izumrli Miracinonyx trumani je bil bližnji sorodnik pume, njegova severna populacija pa se je na življenje na Arktiki prilagodila na presenetljiv način – pomemben del njene prehrane so predstavljale ribe.

Rekonstrukcija vrste Miracinonyx trumani v arktičnem okolju, kjer so bile ribe pomemben del prehrane. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Ime »ameriški gepard« je dolgo zavajalo

Ko so paleontologi preučevali ostanke Miracinonyxa, primerjava z gepardom ni bila nenavadna. Žival je imela dolge in vitke okončine ter telesne značilnosti, ki so spominjale na izredno hitrega afriškega plenilca. Toda podobnost v videzu še ne pomeni nujno bližnjega sorodstva.

Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji Current Biology, je s pomočjo starodavne DNK pokazala, da Miracinonyx trumani ni bil pravi gepard. Genetsko je bil veliko bližje pumi, raziskovalci pa ocenjujejo, da sta se razvojni liniji Miracinonyxa in današnje pume ločili pred približno 2,6 milijona let.

Podobnost z gepardom je tako lep primer konvergentne evolucije: različne vrste lahko zaradi podobnih življenjskih razmer neodvisno razvijejo podobne telesne značilnosti. Tudi zato lahko nove raziskovalne metode močno spremenijo razumevanje že dolgo znanih fosilov. Nedavno je denimo tudi 324 milijonov let star fosil s 24 nogami po desetletjih raziskovanja dobil povsem drugačno razlago.

Presenečenje se je skrivalo daleč na severu

Raziskovalci z University of California, Santa Cruz niso razvozlali le sorodstvenih vezi izumrle mačke. Analizirali so tudi ostanke iz Yukona v Kanadi in s tem znani življenjski prostor vrste pomaknili precej dlje proti severu, kot so kazali prejšnji dokazi.

Primerki iz Yukona so stari približno 31.000 let, medtem ko analizirani ostanki iz Wyominga segajo približno 23.000 let v preteklost. Raziskava tako kaže na plenilca, ki je lahko uspeval v zelo različnih okoljih – od bolj odprtih območij v notranjosti Severne Amerike do skrajnega severa.

Tudi genetika ponuja namige o prilagajanju na takšno okolje. Raziskovalci so zaznali spremembe v genih, povezanih z uravnavanjem dnevnega ritma, ki bi lahko bile povezane z življenjem na območju z izrazitimi sezonskimi razlikami v dolžini dneva. Pri tej razlagi ostajajo previdni, saj sama genetska sprememba še ne razkrije natančno, kako je vplivala na vedenje živali.

Na Arktiki ni živel samo od kopenskega plena

Največje presenečenje pa ni prišlo iz same DNK, temveč iz kemičnih sledi, ohranjenih v fosilnih ostankih. Raziskovalci z University of Alaska Fairbanks so z analizo stabilnih izotopov primerjali prehrano živali iz Wyominga in Yukona.

Razlika je bila izrazita. Južne živali so bile povezane predvsem s kopenskim prehranskim spletom, severni Miracinonyx pa je očitno močno izkoriščal vodne vire hrane. Rezultati kažejo na prehranjevanje z anadromnimi ribami – ribami, ki večji del življenja preživijo v morju, nato pa se zaradi razmnoževanja vračajo v sladke vode. Med možnim plenom so bile tudi ribe, podobne današnjim lososom.

To precej spremeni predstavo o živali, ki jo je njeno ime desetletja povezovalo predvsem s hitrim zasledovanjem kopenskega plena. Raziskovalci ugotavljajo, da je bil delež hrane iz vodnega prehranskega spleta pri severnih primerkih izredno velik, celo v primerjavi z nekaterimi današnjimi aljaškimi medvedi, ki se prehranjujejo z lososi.

Ista mačka, dva zelo različna svetova

Prav razlika med severnimi in južnimi primerki je eden najzanimivejših delov raziskave. Ne kaže le, kdo je bil Miracinonyx, ampak tudi, kako prilagodljiv je lahko bil.

V Wyomingu je plenilec izkoriščal predvsem kopenske vire hrane. Daleč na severu pa se je očitno prilagodil okolju, kjer je lahko sezonsko obilje rib predstavljalo izredno pomemben vir energije. Namesto ene same ozko specializirane podobe se tako pojavlja precej bolj prilagodljiva velika mačka, sposobna življenja v zelo različnih ekosistemih.

Raziskovalci so v genomih odkrili še eno zanimivost. Pri analiziranih mačkah niso našli funkcionalnega gena za receptor, povezan z zaznavanjem kislega okusa. Kaj je to pomenilo za njihovo prehranjevanje in vedenje, za zdaj ni jasno, zato tega podatka ni mogoče neposredno povezati z nenavadno ribjo prehrano severne populacije.

Zakaj je »ameriški gepard« izginil?

Starodavna DNK je raziskovalcem omogočila tudi vpogled v stanje populacij pred izumrtjem. Genetska raznovrstnost analiziranih živali je bila razmeroma nizka, vendar podatki ne kažejo na dramatičen genetski zlom neposredno pred njihovim izginotjem.

Bolj verjetna je slika počasnega zmanjševanja genetske raznovrstnosti skozi daljše obdobje. To samo po sebi verjetno ni bilo edini vzrok izumrtja, lahko pa je zmanjšalo sposobnost populacij za odzivanje na spremembe okolja ob koncu pleistocena. Pri izumrtju je zato verjetno treba upoštevati širšo kombinacijo ekoloških in okoljskih dejavnikov, ne iskati enega samega krivca.

Nova raziskava tako popravlja več kot samo ime na evolucijskem drevesu. »Ameriški gepard« ni bil pravi gepard, njegov svet pa očitno ni bil omejen na odprte ravnice, po katerih bi zasledoval hiter plen. Pred približno 31.000 leti je njegova severna populacija živela globoko na arktičnem severu – in tam našla presenetljivo uspešen vir hrane v rekah, polnih rib.