Glasbenik, kulturnik, urednik in velik ljubitelj športa Drago Mislej je slovenski javnosti znan predvsem po nadimku Mef. Kdor ga bolje pozna, dobro ve, da je Mef nenehno v gibanju. Čeprav je pred kratkim praznoval 75 rojstni dan, je kot tisti kotaleči kamen, na katerega se mah sploh ne utegne prijeti. Mef počne toliko stvari, da bi o tem precej lažje napisali dolgo knjigo, kot pa jih stisnili v en intervju.

Mef v galeriji Plac Izolanov z debelo knjigo besedil svojih pesmi (foto.SJ)

Najprej čestitke za vaš 75. rojstni dan, kako pa ste ga praznovali in kako so vas obdarili?

“Moram reč, da je bila to ena boljših fešt, tudi zame, ne samo za ostale prisotne. Bilo je kot na Ribiškem prazniku, polno ljudi, vsega je bilo dosti, nihče pa ni pretiraval s čestitanjem, tako da jaz tam nisem prav nič izstopal. Daril pa sem dobil veliko, a kot kaže sem resnično alkoholik. Namreč v glavnem sem dobil sama alkoholizirana darila, enih dvanajst različnih vrst viskija, kar me tudi zelo veseli, zdaj sem rešen vsaj do novega leta.

Noben mi ni podaril nobenega gospodinjskega aparata, vse so bile tekoče zadeve. Malo me edino skrbi, ko bom šel spet slikat trebušno votlino, ker bo zdravnica rekla, spet so jetra lepo obložena in potem bom jaz omenil ‘pegasti badelj’.”

Danes je dosti govora hiperaktivnih otrocih, ampak vas bi lahko šteli med hiperaktivne odrasle ali celo med hiperaktivne upokojence?

“Jaz nisem hiperaktiven, ampak v bistvu samo ne znam reči ne. In ko ne znaš reči ne, si nenehno nekomu nekaj dolžan naredit. Recimo ta moment sem dolžan napisat 3 tekste ste za 3 različne izvajalce, ki sem jim obljubil, pa tega še nisem storil. “

Ravno o tem govori naslednje vprašanje in sicer ste avtor besedil več kot 400 pesmi, napisali ste ogromno uspešnic za skupine in posameznike, tudi festivali, kot je npr. Melodije morja in sonca, so pogosto dobili vaš glasbeni ali tekstovni pečat. Kako pa Mef nastopa danes – s skupino, ali bolj kot posameznik?

“Sam sem bil vedno bendovski človek, jaz sem tudi ustanovil bend, a smo ga poimenovali le NOB. Potem je že pri prvi plošči prišel mimo Boris Furlan – Primitivc, ki je godrnjal, da ljudje poznajo Mefa, zato bi moralo biti ime skupine ‘Mef in NOB’. Ostala člana Gorazd Radojevič in Armando Šturman sta se strinjala, čeprav sam nisem želel biti tako izpostavljen. Sicer smo povsem enakopravni in tudi pri honorarjih smo enakopravni, ampak res je, da sem tako dolgo na sceni, da me pozna ogromno ljudi.

Imam znance s šolskih dni, s faksa, z nogometa, s tabornikov, imam znance kot novinar, saj sem naredil stotine intervjujev, potem še kot muzikant…Kamorkoli grem, se poznam z vsemi, čeprav oni bolj poznajo mene. Včasih pa pravim, da jaz točno vem, koliko poslušalcev imam – točno 1.620. In kako to vem? Ker smo pri zadnje albumu prodali točno toliko CD-jev. Kupujejo jih namreč samo ‘moji’ ljudje, drugim se niti ne trudimo prodajat.

Glede igranja grem včasih nastopat sam – tako sem bil ta teden na otvoritvi razstave Toneta Perka v Cerknici in na sobotni proslavi na Ilovi gori pri Grosuplju. Nekaj dni prej sem s sinom Aljošo igral v Žireh, pred tem smo v Idriji nastopali trije, saj je bil zraven še Maj Špacapan s kitaro, pred kratkim pa smo tudi končali eno kar dolgo turnejo z mojim bendom ‘Novele’, kjer nas igra šest. ‘Novele’ pa smo bend poimenovali zato, ker se tudi moj zadnji album imenuje ‘Novele’.”

Torej ob različnih priložnostih igrate v različnih verzijah, kot je najbolj primerno dogodku – če gre za osnovnošolsko proslavo, najbrž ne potrebuješ vsega benda. Kaj pa vas čaka do konca leta, koliko bo nastopov?

“No, jaz sem v bistvu mislil prenehat nastopat že lansko jesen. Potem pa smo posneli album ‘Novele’, zato smo sestavili tudi skupino, da predstavimo ta album. Hotel sem narediti 6 poslovilnih koncertov, pa smo me začeli klicati z vseh koncev in smo jih naredili 16. Zdaj me spet kličejo, dodatno pa je zakompliciral stvar Andrea Flego. V Izoli smo namreč snemali koncert v živo, ki smo ga kar solidno odigrali in ga tudi solidno posneli. Moja želja je bila vinilka.

Potem pa je Andrea rekel, da tako ne gre, saj vsi resni bendi posnamejo 10 koncertov in nato od vsega materiala izberejo najboljše posnetke. Zato je predlagal, naj zrihtam še kakšen koncert, da se ga posname. Tako se zdaj dogovarjam za 5 ali 6 nastopov v manjših prostorih za nekje od 80 do 100 ljudi. Ko sem to objavil na FB, sem spet dobil veliko ponudb, lahko že omenim Sežano in Novo Gorico. Ja, pa še prostor za vaje moram najt, ker pred turnejo je treba tudi malo vadit.”

Armando Šturman in Mef s kitarama ob nasmejanem Gorastu Radojeviču (foto. FB MEF in NOB)

Nahajava se v vaši galeriji ‘Plac Izolanov’, ki se nahaja v najbolj umetniškem kotičku Izole, zraven vašega lokala in prireditvenega prostora ‘Largo pri špini’. Kaj vse se tu dogaja skozi leto?

“Zraven imamo tudi majhen prostor, ki mu pravimo librarna, kjer oddajamo stare rabljene knjige. Sigurno smo jih oddali že enih par tisoč. Na ‘Largu pri špini’ pa se zvrstijo ‘čilijada’, ‘bazilikjada’ in ‘šalšijada’, vso poletje imamo ‘Četrkove večere pri špini’, kjer igrajo sami fajn bendi, zdaj smo imeli predstavitev pesniške zbirke Vanje Pegana, imeli smo in bomo najbrž kmalu zopet imeli ‘Pogovore ob morju’, ki jih vodi Dean Jelačin, zraven pa povabimo kakšnega starega mačka, ki je močno povezan z morjem. Ta kotiček je super, ker je logistično vse oddaljeno samo 5 metrov – ozvočenje, luči, ostale oprema – vse je pri roki.”

En od večjih problemov, ki ste ga imeli v centru Izole zadnjih letih, pa so bile poplave – vaša lokacija je namreč le kakih 30 metrov od morja in ob normalni plimi le okrog metra nad gladino. Kako je s tem sedaj? 

“Naš predel je ravno toliko dvignjen, da nas ‘običajne’ poplave ne prizadenejo. Če pa pride tista ‘ta prava’ poplava, smo že navajeni. Prej smo meli vreče peska, zdaj pa smo se modernizirali – privlečemo posebne zapornice za na vrata, zapremo in to je super.”

Mnogi Slovenci vas spoznajo predvsem kot glasbenika, nekateri pa se spominjajo vaših športnih udejstvovanj v gokartu, nogometu in v Jadralnem klubu Olimpic. Kaj je vam od teh časov najbolj ostalo v spominu?

“Mene so prosili, naj ustanovim jadralni klub, ko so se starši razjezili zaradi razmer v drugem izolskem klubu Burji. To sem tudi naredil, potem pa sem bil enih 12 let predsednik kluba. Bal sem se, da bom ostal dosmrtni in tudi posmrtni predsednik kluba, ker običajno nihče noče prevzeti takšne funkcije. No, potem je predsedovanje prevzel Matjaž Musa, ki odlično pelje vso zgodbo naprej. Pred tem smo bili že kar preobremenjeni s tem jadranjem…”

No, ampak Vesna Dekleva Paoli je za las zgrešila medaljo na Olimpijskih igrah, saj je bila s Klaro Maučec 4. v razredu 470 v Atenah leta 2004…

“Ko smo naredili ta klub, smo imeli v nekem trenutku najbrž celo najbolj kakovostno člansko zasedbo od vseh slovenskih jadralnih klubov – tu so bili poleg Vesne še Mitja Margon, Branko Brčin in tudi sin Primož je imel nekaj lepih uspehov v razredu Evropa. Bili smo brez pravih prostorov, brez denarja, brez izpusta… Imeli pa smo trenerja, ki ga drugi niso imeli – Juro Dorošenka.

Prišel je sicer nenadejano in mi nakopal nekaj problemov. Ker je bil Ukrajinec, smo mu morali namreč urediti vse papirje, potem smo ga morali seveda tudi plačati. No, ampak on nam je potem res ogromno pomagal, naredil je en kup stvari, ki jih mi sami nikoli ne bi zmogli.”

Kako pa ste v 60. letih prejšnjega stoletja v Postoji dirkali z gokarti?

“Zelo preprosto. Tedaj smo v Postojni stanovali pri Transavtu. Moj oče je bil ustanovitelj tega podjetja in šef delavnice. Nekega dne so v bližnjo garažo pripeljali 8 ali 10 gokartov, tistih prav začetniških in sicer so imeli še Tomosove motorje. Tam so jih uskladiščili, potem pa so tudi iz Kopra prihajali trenirat k nam. Najprej na dvorišču podjetja, potem pa dol pri Postojnski jami.

Ker sem stanoval tako blizu, sem bi vedno zraven in sem se naučil vozil. Ti gokarti niso bili kot današnji – ko si vozil ovinek, so tudi malo skakali po zraku. Ko je bilo na sporedu republiško prvenstvo, pa sem bil edini prijavljeni mladinec in tako sem postal tudi mladinski prvak Slovenije v gokartih.”

Kaj pa danes? Ima danes Mef sploh čas spremljati šport?

“Ja, zdaj spet spim slabo in sicer zaradi lige NBA. Če se le da, gledam tudi nogomet – slovensko reprezentanco, evropske pokale, slovenske klube in celo nastope ženske ekipe Gažona sem včasih pogledal, saj sem tudi sam nekoč igral za ta klub. Vendar pa jaz rad gledam tekme v živo, čeprav obstajajo ogledi z zamikom in ogledi vrhuncev tekem.

Rad trpim zraven. Sicer se mi vsi režijo, ampak jaz moram tekmo čutit. Tudi, ko delamo na Mandraču, imamo prižgano televizijo in spremljamo kakšen šport.”

V življenju ste bili tudi direktor časopisnega podjetja Primorske novice ter urednik slovenskega programa na TV Koper. Ali še kaj spremljate dogajanje v teh dveh medijih in kako se je do danes spremenila medijska krajina ?

“Moja ljubezen je radio in tudi začel sem na Radiu Koper. Tam sem bil urednik mladinskih oddaj. To so bili neke vrste pionirski časi, saj smo takrat začeli prvič oddajati v živo. Pred tem so bile vse oddaje posnete, mi pa smo začeli sprejemat tudi telefonske klice poslušalcev, to mi je bil vedno užitek. Potem sem bil na TV Koper in tudi tam je bilo potrebno narediti program. Mimo vseh programskih shem smo pač naredili slovenski TV dnevnik ‘Odprta meja’.

Na Primorskih novicah pa je bil moja želja vpeljati digitalni prelom časopisa. Do tedaj so oblikovanje stolpcev in strani delali tako, da so jih ‘printali’ in lepili skupaj v Kopru, jih nato prek avtobusa poslali v Ljubljano, kjer so te materiale spravili na filme in nato v tiskarni natiskali časopis. Tam pa nisem zmagal, ampak sem kar lepo izgubil. Ko sem na delavskem svetu predlagal, da se gre v digitalizacijo, oziroma v računalniški prelom, sem na glasovanju izgubil s 23:2.

Le novinar Tomo Šajn je glasoval zame, pa še on je potem priznal, da je to storil samo zato, da ne bi bil moj glas osamljen. Torej sem v resnici izgubil s 24:1. Zato sem jih poslal vse skupaj nekam in dal odpoved…. Dve leti kasneje so nato vseeno prešli na računalniški prelom.”

Pred 32 leti pa ste začeli izdajati izolski lokalni časopis Mandrač. Kako vam gre danes, kako se preživljate – od oglasov, naročnin, morda od kašnih občinskih subvencij? 

“Mi živimo izključno od prodaje časopisa. Običajno tiskamo med 1600 in 1800 izvodov. Naročnikov imamo nekaj preko 1100. Večina naročnikov je iz Izole, vendar jih imamo tudi precej iz Kopra in Pirana, približno 270 pa jih je iz ostalih predelov Slovenije. Reklame so majhen del prihodkov, ker velika podjetja ne oglašujejo v majhnih lokalnih medijih, lokalni podjetniki pa danes nimajo več toliko denarja, kot so ga imeli včasih, da bi si plačevali oglase.

Občinskih dotacij nismo imeli nikoli. Vse, kar smo imeli od Občine Izola, je bilo to, da smo mi tiskali in objavljali njihove javne objave. To pa smo počeli le zato, ker smo bili najcenejši. Vedno so nam govorili, da financiranje zasebnih podjetij ni njihova skrb – potem pa so objavljali razpise za pomoč malim obrtnikom! Kot da naš časopis ni mala obrt.”

Jutri boste v galeriji odprli nov razstavo in sicer domačina Aleša Kobala z naslovom ‘Metal art’, prihodnji teden boste na drugem koncu mesta pospremili poezijo in izdajo prve knjige Izolanke Alenke Godnič, morava pa končati pogovor, ker k vam prihaja ekipa TV Koper za posebno oddajo. Nam za konec razkrijete za katero?

“Gre za oddajo, ki bo govorila o Andrei Flegu. Jaz ga namreč poznam že od njegovega 15. leta starosti, ko je še preigraval Jimija Hendrixa. Jaz sem bil v skupin Deseti brat, on je bil v skupini Idiogen. Sodelovala sva že pri našem prvem albumu. Tedaj smo snemali v Gorici in ko je Boris Furlan slišal posnetke, je takoj ugotovil, da bi bilo namesto akustične verzije za nekaj pesmi bolje narediti drugačno, bolj ‘radiu prijazno’ verzijo.

Tako smo sva s Flegotom predelala 4 pesmi in od tedaj sva vse moje albume delala skupaj. Na zadnjem albumu ‘Novele ‘ pa so me celo ugrabili in me odvlekli na Tenerife – v njegov studio. Jaz sem se sicer branil, najprej se mi ni dalo it. Potem sem bil tam štirinajst dni, pa se nisem niti dotaknil morja. Dvanajst dni zapored sva bila v studiu od devetih, desetih zjutraj do petih popoldan, ko so se ženske vrnile s kopanja.

Potem smo šli skupaj v gostilno kaj pojest in popit. Če me kdo vpraša, kakšna je voda na otoku Tenerife, nimam pojma…”

Mef, res prisrčna hvala za ta pogovor in srečno!

Mef s skupino Novele v Ljubljani (foto: FB Mef in NOB)