Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Olimpijska prvakinja Andreja Leški ob koncu norega leta

EKSKLUZIVNO: Olimpijska prvakinja Andreja Leški ob koncu norega leta

Avtor: Spletno Uredništvo
Judoistko Andrejo Leški slovenski športni javnosti že nekaj let ni bilo potrebno posebej predstavljati, saj so zanjo govorile medalje z Evropski prvenstev, Svetovnih prvenstev in tekem Svetovnega pokala. Po 29. juliju 2024 pa je Andrejo dobro spoznala vsa Slovenija, saj je na Olimpijskih igrah v Parizu osvojila zlato medaljo. Vzporedno s tem izjemnim uspehom, ki je pomenil višek njene dosedanje športne kariere, pa so sledile mnoge obveznosti, sprejemi, podelitve… Tako smo za pogovor z olimpijsko zmagovalko počakali in ga opravili šele sedaj, tik pred koncem leta, ko se je končno odpravila na več kot zaslužen praznični počitek.
EKSKLUZIVNO: Olimpijska prvakinja Andreja Leški ob koncu norega leta

Zlata medalja z Olimpijskih iger v Parizu in njena presrečna dobitnica (foto: FB Slovenia Olympic Team)

Prvo vprašanje se glasi, koliko novih obveznosti ste imeli kot olimpijska prvakinja v zadnjih tednih? Verjetno jih je bilo letos precej več kot v preteklosti.

»Moram priznat, da sem bila decembra kar zasedena in bilo je malo naporno. Obveznosti nisem jih niti štela, toda prav vsak dan je bilo nekaj.«

Ste torej že utrujeni od vseh teh sprejemov in podelitev nagrad?

»Niti nisem. Pravzaprav mi te obveznosti prijajo, všeč so mi. Utrujena sem bolj od tega, da se moram velikokrat ponavljat. Ponavadi namreč prihajajo ena in ista vprašanja in potem včasih res že ne veš več, kaj povedat.«

Nam so s tistega 29. julija, ko ste osvojili zlato medaljo, ostale v spominu predvsem vaše dvignjene in razširjene roke po zmagi v finalu olimpijskega judo turnirja v kategoriji do 63 kilogramov nad Mehičanko Prisco Awiti Alcaraz. Kot da bi bila ta zmaga lahka, pa seveda ni bila. Vendar ste pred tem morali v polfinalu opraviti s še težjo nasprotnico – prejšnjo olimpijsko prvakinjo, domačo judoistko Clarisse Agbégnénou. Kaj je vam ostalo v spominu od tega polfinalnega dvoboja, ste potem si kdaj pogledali posnetek?

»Najprej mi pride na pamet prizor, ko Francozinja nekako dojame, da je to pač to, da sem jo premagala v polfinalu in da zanjo zlata medalja ni več opcija. V tistem trenutku me je obšla sreča, ker se spoznala, da mi je le uspelo. Ni pa bilo lahko, definitivno ne. Prvo je bil to mentalni dvoboj, potem še fizični. Po zmagi pa sem se res počutila, kot da sem osvojila celo Francijo in kar cel svet.«

Že v Parizu, še posebej pa po povratku domov v Slovenijo, se je začelo slavje. Vsi so hoteli biti del te zlate olimpijske zgodbe. Koliko je pa bilo pravzaprav vse sprejemov za vašo medaljo?

»Pričelo se je že na letališču, kjer so me pričakali tudi klubski kolegi iz Judo kluba Bežigrad in prijatelji. Sledili so še uradni sprejemi v Ljubljani in potem v Kopru. Mislim, da tisti prvi teden nisem niti dobro vedela, kaj in kako, ker me je še ‘držal’ adrenalin… Tiste prve dni je bil tempo res divji. Ne samo, da so si vsi ljudje želeli biti del te zgodbe, ampak so potem to tudi dejansko bili. Vsi ki so nas prišli podpret, vsi ki so prišli na sprejeme in se poveselili z nami.«

Če se dobro spominjamo, ste bili tudi vi v tistih dneh res na veliko krajih, da ne rečemo kar povsod. Drži?

» Da. Tudi sama sem se poskusila čim bolj potrudit, da si vzamem čas za vsako od povabil, za vsako priložnost, da se odzovem na vse in se udeležim vseh dogodkov, kamor so me vabili.«

Kaj pa vaša starša, sta tudi ona dva po osvojitvi zlate olimpijske kolajne potrebovala kaj dopusta?

»Bila sta z menoj v Parizu, tako da sta najprej proslavila že tam. Potem smo čez približno mesec dni naredili še en piknik za vso razširjeno družino, da smo se spet poveselili vsi skupaj.«

Trenutek zmagoslavja Andreje Leški v finalni borbi v Parizu (foto: FB Slovenia Olympic Team)

Ste pa bili nedvomno vseskozi v dobro družbi, kar se tiče olimpijskih medalj. Z Janjo Garnbret, ki je v Parizu še drugič zapored postala olimpijska zmagovalka, in s someščanom Tonijem Vodiškom, ki je osvojil svojo prvo olimpijsko medaljo srebrne barve, smo vas v naslednjih mesecih nenehno videvali skupaj, vse do podelitve za Naj športnika Slovenije. Vrhunski športniki se med seboj običajno odlično razumete, ne glede na panogo, ali ne?

»Res je, res je. Osvojene olimpijske medalje pa so nas še dodatno zbližale. Oba sta super, Toni je ‘faca’, z Janjo pa sva se itak že od prej poznali, tako da sem vedno vesela, da ju vidim, da se družimo, to je bil le še en dodaten plus v vsej zgodbi.«

Kar nujno moramo omeniti vse tiste, ki so vas trenirali v vaši uspešni karieri. Verjamemo, da ste se od vsakega nekaj naučili, da je vsak prispeval svoj ščepec začimb pri kuhanju vašega olimpijskega zlata. Kdo so ti možje?

»Iztok Babič iz Judo kluba 15. maj Marezige je bil moj prvi trener in obenem tudi edini trener, dokler sem bila še v Kopru. V Ljubljani me je pri Judo klubu Bežigrad prevzel Mitja Železnikar, potem je pomagal Mitja Erjavec, naslednji je bil na vrsti Rok Drakšič, nato smo dobili uzbekistanskega trenerja Andreja Sturbabina in nazadnje me trenira Luka Kuralt.

Tudi sama sem tak tip, da sem od vsakega poskusila pobrati najboljše in zagotovo mi je to tudi uspelo. Odnesla sem marsikaj, oziroma se naučila precej različnih stvari v različnih obdobjih moje kariere.«

Pa vam je, pri vseh predhodno omenjenih obveznostih in svečanostih, v zadnjih mesecih sploh uspelo kaj vaditi? V kakšni fazi ste trenutno glede treningov in priprav na novo sezono 2025?

»Jeseni sem trenirala minimalno, takšen je bil vseskozi tudi načrt. Zdelo se mi je namreč,da mi bo ta pavza v vsakem primeru prišla zelo prav. Zdaj pa je prvotni plan, ali vsaj osnutek plana za naslednjo sezono zastavljen in takoj po novem letu se vračam v dvorane.«  

Kakšni pa so vaši tekmovalni načrti za leto 2025?

»Svetovno prvenstvo bo sredi junija na Madžarskem in ta nastop je načeloma v planu, zato bodo pred tem na vrsti priprave in tudi kakšna tekma svetovnega pokala. Teh tekem sicer ne bo prav dosti, bo pa to Svetovno prvenstvo zagotovo vrhunec sezone 2025 – če bo šlo vse po načrtih, seveda.«

Za konec zadnjega letošnjega intervjuja vas moramo še povprašati, kje boste pravzaprav preživeli prehod v novo leto 2025 in kaj si želite v prihodnjem letu?

»Novoletno praznovanje bom preživela v Italiji, blizu jezera Garda, morda kašen dan tudi na smučiščih. Zase in za vse ostale v letu 2025 želim čim več zdravja, pozitivnih stvari in ravnovesja v vseh stvareh v življenju.«

Andreja, res najlepša hvala za ta pogovor, Vam, vsem vašim bližnjim in vsem podpornikom pa želimo en zvrhan koš sreče in miru v letu 2025!

Andreja Leški med podelitvijo nagrad najboljšim športnikom Slovenije (foto: FB Slovenia Olympic Team)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.