Silvo Karo je nedvomno ena od legend slovenskega alpinizma. Kot mnogi slovenski planinci je začel plezati na domačih vršacih, z leti je postal vrhunski plezalec in pravcati specialist za Ande, bil je tudi del zlate dobe slovenskega alpinizma… Danes pa je direktor filmskega festivala in sicer prav posebnega festivala – ‘Festivala gorniškega filma’, ki je pred dnevi doživel že svojo 19. izvedbo.

Pravkar se je iztekel ’19. Festival gorniškega filma’, zato nas zanima vaše mnenje o letošnji izvedbi, ko ste med 17. in 22. februarjem javnosti na ogled ponudili kar 32 filmov, ki so tako ali drugače povezani z gorami. Kaj je letos izstopalo, kaj bi poudarili ob koncu festivala?

»Ob zaključku letošnjega ‘Festivala gorniškega filma’ lahko poudarim izjemno kakovost in raznolikost 32 izbranih filmov izmed 85 prijavljenih z vsega sveta. Ponos in širino festivalu je dal bogat spremljevalni program, predavanj, predstavitev knjig, pogovorov, domačih in tujih gostov, izpostavil bi tudi izjemno podporo občinstva, ki je s svojo prisotnostjo in navdušenjem pripomoglo k uspehu dogodka. Hvaležen sem vsem ustvarjalcem in partnerjem, ki so omogočili izvedbo festivala. Veselim se že prihodnjega, jubilejnega festivala, ko bomo ponovno skupaj raziskovali lepote in izzive gorskega sveta.«

Poleg pravcatega plazu privlačnih filmov pa ste tudi letos poskrbeli za izjemno pester vzporedni program s strokovnimi predavanji, predstavitvami knjig in z razstavami. Kaj velja izpostaviti iz tega segmenta festivala?

»To, da smo lahko gorniki izredno hvaležni in ponosni, da je naša dejavnost tako močno povezana s kulturo, ki jo lahko delimo skozi: film, fotografijo, knjigo, pripoved, glasbo…V bogatem spremljevalnem programu so se zvrstila alpinistična in potopisna predavanja, predstavitev knjig in pogovori. Ameriški alpinist Jackson Marvell je predstavil z zlatim cepinom nagrajeni vzpon v mogočni severni steni Jannuja, vrhunska slovaška plezalka Miška Izakovičová svoje izjemne podvige v velikih stenah, slovenske alpinistke Ana Baumgartner, Urša Kešar in Patricija Verdev pa odmevno himalajsko odpravo na Lalung I.

Matjaž Jeran je orisal družinski treking po Pakistanu, Marija in Andrej Štremfelj ‘Veliko himalajsko pot’, ki sta jo opisala v knjigi ‘Moč noči je v svetlobi zvezd’, Alenka Klinar je predstavila knjigo ‘Po vrvi do svetlobe’, Iztok Tomazin in Tomo Virk knjigo ‘Naveza’, Rožle Bregar in Rok Rozman veslaški vodnik ‘Soča od izvira do morja’, Vladimir Habjan in plezalske legende Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Brojan in Janez Dovžan pa knjigo ‘Mojstranške veverice’. Na ogled je bil tudi film ‘Češka koča’ Ladislava Jiráska o češko-slovenskem planinskem sodelovanju.«

Skupni zmagovalec 19. Festivala gorniškega filma je bil francoski film Guignarda Yohana ‘Divji dnevi’. O čem govori ta filmska produkcija, zakaj je po vašem mnenju zmagal prav ta film?

»Petdesetdnevna pustolovščina v arktičnih predelih Aljaske, hoja, smučanje in plezanje, nazadnje pa veslanje nazaj do prestolnice te zvezne države. Štirje prijatelji iz Francije so se podviga lotili brez vsakršne zunanje pomoči, spotoma pa so stopili še na vrh Denalija in Mt. Wittakerja. Resnična avantura, posneta z obilico humorja, pri kateri dodobra spoznamo vse štiri protagoniste in njihova pristna čustva. Odličen primerek pustolovskega filma, ki v današnjih časih žal postaja prava redkost. Film se najbolje približa klasičnemu dokumentarnemu filmu, ko sama ekipa poskrbi za akcijo in film.«

Najboljši alpinistični film je bil letos poljski ‘Wanda Rutkiewicz: zadnja odprava’, najboljši plezalni ameriški ‘Slediti srcu’, najboljši film o gorah, športu in avanturi francosko-argentinsko-čilenski ‘Pachamama’ ter najboljši film o gorski naravi in kulturi švedski ‘Moja Švedska: divjina v primežu sprememb’. Najbrž pa ste bili organizatorji zelo zadovoljni, da je med kratkimi filmi zmagal slovenski film ‘Trnki, role in resničnost na Soči’ avtorjev Rožleta Bregarja in Roka Rozmana. Ali drži?

»Zadovoljen sem z odločitvijo žirije in vsakič sem ponosen, če je med nagrajenimi filmi tudi kak Slovenski. Letos je bil ‘Trnki, role in resničnost na Soči’ avtorjev Rožleta Bregarja in Roka Rozmana, ki je prejel nagrado za najboljši kratki film.  Film na zabaven in izviren način prikazuje izlet na reki Soči, kjer skupina prijateljev lovi postrvi, ob tem pa občinstvu približa naravne lepote naše države. Eden glavnih namenov festivala je sicer tudi spodbujanje širjenja domače slovenske produkcije gorniških filmov.«

No, Festivala gorniškega filma danes najbrž sploh ne bi bilo, če ne bi bili vi že kot mladenič zaljubljeni v gore. Začeli ste v domačih stenah, kot mnogi slovenski alpinisti ste z leti postali vrhunski plezalec in pravcati specialist za Ande. Kako gledate nazaj na svojo kariero v časih, ki jih danes imenujejo ‘zlata doba slovenskega alpinizma’?

»Res je, brez moje zaljubljenosti v gore tudi Festivala gorniškega filma ne bi bilo. Moja generacija je imela srečo, da smo rasli v obdobju, ki ga danes imenujejo ‘Zlata doba slovenskega alpinizma’. Imeli smo ogromno motivacije, bili smo drzni in predani, a hkrati izjemno povezani.«

Ste soustanovitelj in danes tudi direktor Festivala gorniškega filma. Kam segajo začetki festivala, kako se je porodila ideja o takšni prireditvi?

»Smo narod gornikov, saj tako rekoč živimo pod gorami. Te so tako privlačne, da jih radi fotografiramo, snemamo, opisujemo in rišemo, skratka, jih radi upodabljamo. Kako globoko so bile gore že v preteklosti zapisane v ljudeh na sončni strani Alp, nazorno kaže dejstvo, da sta bila prva dva slovenska celovečerna filma ‘V kraljestvu Zlatoroga’ in ‘Triglavske strmine’- seveda sta bila oba posneta v gorah.

Kot alpinist sem bil leta 1984 povabljen na festival gorniškega filma v italijanski Trento, to je najstarejši festival gorniškega filma na svetu, saj bo tam letos že 73. izvedba. Kasneje sem bil pogosto gost tega in še vrsto drugih festivalov po svetu, z leti pa je dozorela ideja, da bi tak festival imeli tudi v Sloveniji. Leta 1998 sem v Mengšu organiziral ‘Banff po Banffu’, štiri leta pozneje, ob ‘Svetovnem letu gora’, sem pripravil precej večji festival na Bledu in leta 2007 postavil na noge tudi ‘Festival gorniškega filma’.«

Skozi vsa ta leta se je festival lepo razširil, tako da ga sedaj gostijo Cankarjev dom, Mestni kino Domžale in Linhartova dvorana v Radovljici. Kdo vse je danes član ekipe organizatorjev, kako so razdeljene naloge?

»Festival gorniškega filma ustvarja zelo majhna ekipa treh ljudi, ki začne z delom vsako leto v začetku septembra, medtem ko sam spremljam in obiskujem festivale skozi celo leto. Po najavi festivala začno prihajati prvi filmi, sledi izbor, prevajanje in podnaslavljanje filmov, ki traja do konca decembra. V januarju se ekipa razširi, saj je potrebno vsebine spraviti na splet in začeti s promocijo festivala. V času izvedbe festivala pa se ekipa poveča še za nekaj članov.«

Ali načrtujete širitev festivala na druge lokacije, oziroma na druge regije po državi – sploh prihodnje leto, ko bo na vrsti že okrogla 20. izvedba. Kaj lahko pričakujemo v letu 2026?

»Festivala ne nameravam širiti. Zagotovo pa bomo obeležili 20. obletnico z razstavo plakatov, morda še s projekcijo vseh zmagovalnih filmov preteklih ‘Festivalov gorniškega filma’ .«

Že dolgo živite na Primorskem in sicer v vasi Osp, v neposredni bližini izjemnih naravnih plezalnih poligonov. Najbrž ni bilo ravno naključje, da ste se preselili prav tam, saj niste bili le vrhunski alpinist, ampak tudi odličen športni plezalec?

»V Osp prihajam od začetka osemdesetih, saj je tu klima omogočala skalno plezanje tudi v zimskem času in tudi športno plezanje je takrat začelo prihajati v ospredje, kar je bilo za nas alpiniste odlična podlaga za višje stene in gore.«

Če se danes ozrete nazaj, kakšni so bili videti začetki slovenskega športnega plezanja – najbrž precej amaterski, a z veliko entuziazma?

»Slovenci smo bili tako kot v drugih stvareh vedno orientirani bolj proti zahodu, od koder je tudi prišlo prosto in športno plezanje. V tistih časih je bil stik s svetovnim alpinizmom in plezanjem samo preko alpinističnih revij, te smo naročali preko društev in bili tako seznanjeni z razvojem alpinizma, kot tudi alpinistične opreme, ki je v začetku osemdesetih doživljala revolucionarne novosti, ki so nedvomno prispevale k napredku alpinizma.

Seveda pa ta oprema v Jugoslaviji takrat ni bila dosegljiva, dobila se je le na zahodu in tako se je razvilo ‘švercanje’, v obe smeri: najprej devize na zahod in potem še domov opremo.  Kasneje ko se je začelo razvijati športno plezanje, smo plezalne stene začeli graditi kar sami.«

Skozi čas se je marsikaj spremenilo, razvoj je bil kar hiter in športno plezanje je danes olimpijski šport. Kaj pogovora poveste o nesporni kraljici svetovnega plezanja, zlati Janji Garnbret, o njenih predhodnicah in predhodnikih?

»Kdo bi si mislil, da bo dejavnost s katero sem se začel ukvarjati leta 1977, nekoč postala olimpijski šport! Temu smo takrat preprosto rekli alpinizem. Osemdeseta leta so prinesla napredek in razvoj, lestvica težavnosti se je na osnovi treningov začela strmo dvigovati, prosto plezanje je dobesedno eksplodiralo! Kmalu so postale težnje, da bi ta dejavnost postala šport, a da je alpinizem prišel med šport je preteklo še nekaj časa, vmes se je morala roditi še kategorizacija, ta je bila osnova, da je alpinizem lahko prišel med športe in postal deležen sistemskega denarja, ki ga športu namenja država.

Kasneje se je alpinistično drevo začelo razraščati in pognalo nekaj samostojnih vej, ena teh je bilo športno plezanje. Začeli smo graditi umetne stene, organizirati tekmovanja in prišli so prvi rezultati: Martina Čufar Potard, Natalija Gros Kunaver, Maja Štremfelj, Mina Markovič…to je le nekaj rožic (če se omejim samo na žensko plezanje) , ki so cvetele v svetovnem vrhu športnega plezanja. Čeprav se je tekmovalno športno plezanje oddaljilo od alpinizma, sem prepričan, da Janja Garnbret  še vedno črpa energijo iz istega bazena, ki smo mu po domače rekli ‘ljubezen do plezanja’. Janji gre velik poklon in vse spoštovanje!«

Čisto za konec – ali ste spremljali lansko najdbo posmrtnih ostankov Sandya Irvina pod Everestom in kaj menite o tem? Sta z Malloryem leta 1924 morda le uspela prva priti na vrh sveta?

»Nisem pretirano spremljal, saj ni pričakovati, da bi lahko dokazali da sta bila takrat na vrhu, bo pa ta skrivnost še naprej burila ugibanja in bo zagotovo na pot odšla še katera raziskovalna odprava. Zgodovina bo ostala pri letnici 1953, ko sta Sir Edmund Hillary in Tenzing Norgay stopila na vrh in ga tudi dokumentirala.«

Silvo, najlepša hvala za vse vaše odgovore in srečno!