Neja Fazarinc je perspektivna in kljub svoji mladosti že zelo uspešna raziskovalka na Katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Posveča se zahtevnemu področju potresne varnosti, ki je pomembno za državno načrtovanje gradenj v Sloveniji.

Mlada raziskovalka in perspektivna strokovnjakinja Neja Fazarinc (foto: UL FFG)

Kaj vas je pravzaprav pritegnilo prav na to zelo specifično tehnično področje in kako je prišlo do tega, da ste kasneje osredotočili na prenove stavb na potresnih območjih?

“Tehnika, fizika in računanje so me od nekdaj pritegnili, gradbeništvo pa se mi zdi panoga, kjer se ta tri področja lahko dobro povežejo in praktično uporabijo. Potresno inženirstvo me je pritegnilo že na prvi stopnji študija, zato sem že diplomsko nalogo izbrala v tej smeri, nato pa sem se vzporedno z magistrskim študijem zaposlila na fakulteti na Katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo in na tem področju nadaljevala z raziskovanjem, katerega rezultat je bilo tudi magistrsko delo.

Cilj potresnih inženirjev ni samo raziskati, kakšne so pričakovane posledice potresov na stavbe, ampak tudi to, kako to vpliva kasneje na družbo in okolje ter kako njihove učinke omejiti. V stavbni fond je treba sistematično in načrtno vlagati, da se stavbe ustrezno gradijo in utrjujejo. To je še toliko pomembnejše na potresnih območjih, kamor uvrščamo tudi Slovenijo.

Le na ta način lahko omejimo potresno tveganje, torej škodo, do katere bi prišlo po potresu. Potresi so nepredvidljivi in neizogibni, z ustrezno pripravo, ki zajema tudi prenovo stavbnega fonda, pa se lahko družba precej bolje spopade s posledicami in opomore po potresnem dogodku. Potresno inženirstvo mi torej omogoča, da zanimanje za tehniko in računanje uporabim na (upam, da) širše družbeno koristen način.”

Zakaj vse je pomemben vaš model za načrtovanje prenove stavbnega fonda na potresnih območjih in kako se lahko zagotovi, da bo ta prenova tudi trajnostna?

“Model za načrtovanje prenove stavbnega fonda omogoča, da na podlagi ocene tveganja obstoječega stavbnega fonda prepoznamo stavbe, ki predstavljajo največje tveganje za družbo in okolje. Nato glede na zastavljene časovne okvire prenove, ciljnih vplivov prenove na tveganje (npr. zaščita človeških življenj, zmanjšanje pričakovanih stroškov zaradi poškodovanosti stavb, zmanjšanje vplivov na okolje) in predvidenih razpoložljivih sredstev zasnujemo različne scenarije prenove stavbnega fonda, jih simuliramo in spremljamo vpliv teh prenov na potresno tveganje.

Simulacija prenove stavbnega fonda poteka tako, da vsako leto utrdimo in/ali nadomestimo del kritičnih stavb v skladu s predhodno določenimi smernicami prenove. Pri tem lahko modeliramo tako nadomeščanje stavb (predvsem tistih, ki so presegle pričakovano življenjsko dobo oz. za katere ocenjujemo, da utrditev ne bi bila učinkovit ukrep za zmanjšanje tveganja), kot tudi različne načine utrditev z morebitno sočasno energetsko prenovo.

Nato ocenimo pričakovane stroške in emisije, ki so posledica teh prenov, v primeru energetske prenove pa modeliramo tudi zmanjšanje vplivov na okolje zaradi dejavnosti v stavbi. Kazalnike potresnega tveganja na družbo, vplive na okolje in stroške lahko spremljamo na letni ravni in tudi dolgoročno ter scenarij po potrebi prilagajamo glede na želene cilje in razpoložljiva sredstva. Iskanje ravnovesja med razpoložljivimi sredstvi, stroški, sprejemljivim tveganjem in vplivom na okolje omogoča, da prenovo načrtujemo trajnostno.”

Kaj pa drugi del magistrske naloge, v katerem ste ovrednotili potencialne vplive potresnih tveganj na družbo in na okolje? Ali je ta del morda še bolj pomemben od prvega?

“Ne bi rekla, da se magistrska naloga deli na dva dela. Modeliranje prenove in ocena potresnega tveganja sta tesno povezana procesa. Pri modeliranju prenove izhajamo iz ocene potresnega tveganja obstoječega stavbnega fonda za družbo in okolje, saj nam ta nudi vpogled v to, katere stavbe predstavljajo največje tveganje in jih je treba nadomestiti ali utrditi. Poleg tega ocena tveganja po izvedenih ukrepih (utrditvah ali nadomestitvah stavb) omogoča spremljanje učinkovitosti prenove.

Ocena potencialnih vplivov potresov na družbo in okolje je pomembna tudi z vidika ozaveščanja o potresni (ne)odpornosti obstoječega stavbnega fonda. Pri tem je treba zagotoviti, da se rezultati analiz predstavijo družbi na jasen in razumljiv način in se tako spodbuja širše razumevanje in zavedanje problematike potresnega tveganja, ki je posledica pomanjkanja vlaganj v ustrezno prenovo stavbnega fonda.”

Za svojo magistrsko nalogo ste dobili univerzitetno Prešernovo nagrado in tudi priznanje dr. Darka Bega, ki ga podeljuje Inženirska zbornica Slovenije (IZS). Ali ste to pričakovali in kaj ste občutili potem, ko ste zadovoljili tako akademsko, kot tudi strokovno sfero? Najbrž ste bili resnično lahko dvojno zadovoljni in ponosni.

“Ne, niti ene od nagrad nisem pričakovala, kaj šele obeh. Presenečena sem bila, da je ista naloga prepričala tako akademsko kot strokovno sfero – verjetno je to posledica tega, da je tema precej aktualna. Zdi se mi sicer zelo pomembno, da bi bilo več usklajenosti in sodelovanja med akademskim svetom in stroko na vseh področjih, kar bi omogočilo hitrejši napredek družbe. Treba pa je poudariti, da takšno magistrsko delo ni le rezultat vloženega truda in časa avtorja, ampak tudi postopne nadgradnje znanja ob strokovnem in kakovostnem mentorstvu ter številnih predhodnih raziskav, tudi s strani predhodnih generacij raziskovalcev.

Obakrat sem bila zadovoljna, ponosna in precej čustvena. Pri podelitvah Prešernovih nagrad je konkurenca ogromna, saj so predstavljena dela iz najrazličnejših področij znanosti in umetnosti, zato nagrada predstavlja veliko potrditev, da je področje, s katerim se ukvarjamo, pomembno. Nagrada dr. Darka Bega pa ima zame velik osebni pomen, saj sem prof. Bega poznala kot dobrovoljnega soseda in najbližjega družinskega prijatelja, preden nas je žal prezgodaj zapustil, z njegovo družino pa smo še danes v tesnih stikih.”

Neja ob prejemu nagrade dr. Bega s strani Inženirske zbornice Slovenije (foto: IZS)

Nazadnje ste se strokovno posvečali reviziji verjetnostne analize potresne nevarnosti za območje v okolici Krškega glede nuklearne centrale in njenega predvidenega drugega bloka (JEK 2). Kaj pravijo ugotovitve in kako nevarna je lokacija krške nuklearke, predvsem zaradi možnost nesreče z radiacijo?

“Analiza potresne nevarnosti na področju Krškega poteka že deset let, končnih rezultatov pa še ni. Gre za zelo dolgotrajne in kompleksne študije, pri katerih sodelujejo tako domači kot tuji strokovnjaki iz različnih področij. Tudi ko bodo študije zaključene, se lahko zgodi, da bodo nove ugotovitve o potresnih izvorih na tem območju in v njegovi bližini zahtevale prilagoditve modelov gibanja tal.

Verjamem, da ima stroka, ki sodeluje pri teh študijah, dovolj znanja, da bo znala podati priporočila, da se učinkovito omeji tveganje za morebitne nesreče. Upam, da bo investitor zagotovil dovolj sredstev za vse faze izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne, vključno s potrebnimi predhodnimi študijami, da bo projekt izveden na najvišji ravni in ob upoštevanju vseh ugotovitev ter priporočil.”

Kakšno je vaše mnenje glede potresnega tveganja drugje po Sloveniji, predvsem npr. v Posočju, ki je doživelo uničujoče potrese leta 1976, 1998 in potem še leta 2004?

“Potresno tveganje je odvisno tako od potresne nevarnosti (glede na lokacijo stavbe in tip tal, na katerih stavba stoji), kot tudi od načina gradnje. Predpisi glede potresno odporne gradnje so se skozi čas razvijali in dopolnjevali, predvsem kot posledica večjih potresov v bližnji okolici. Stavbe, grajene skladno z ustreznimi predpisi, predstavljajo manjše tveganje. To je bilo razvidno tudi po potresih v Posočju, kjer je bila na sosednjih stavbah lahko povsem različna stopnja poškodovanosti – če je bila ena stavba ustrezno grajena ali utrjena po prejšnjem potresu, druga pa ne.

Kot omenjeno so večji potresi v preteklosti povzročili potrebo po razvoju, tako v znanosti kot tudi pri oblikovanju predpisov za potresno odporno gradnjo, pri čemer se je izhajalo tudi iz opazovanja posledic potresov in s tem povezanimi ugotovitvami glede pomanjkljivosti pretekle gradbene prakse. Sedaj, ko je znanost precej napredovala, je prav, da ravnamo bolj preventivno in predpise oblikujemo tako, da zagotovimo karseda odporen stavbni fond in tudi predvidimo smernice za reševanje stanja, obnovo stavbnega fonda in okrevanje družbe po morebitnih potresih.

Novejše stavbe, grajene po uveljavitvi standarda Evrokod 8 v Sloveniji (tj. leta 2008), so načeloma precej potresno odporne, prav tako nekatere stavbe – predvsem armiranobetonske – grajene v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. Večina ostalih starejših stavb pa predstavlja večje tveganje, ne glede na lokacijo v Sloveniji, kar je bilo ugotovljeno tudi s Seizmičnim stresnim testom stavbnega fonda v Republiki Sloveniji.

Poudariti velja, da govorimo o splošnem povprečju – seveda obstajajo tudi izjeme – zato je za boljši vpogled treba analizo potresne odpornosti pripraviti za vsako posamezno stavbo, saj ima vsaka svoje specifike. Zaskrbljujoče je pomanjkanje vlaganja v prenovo (utrditev ali nadomestitev) teh stavb, pa tudi dejstvo, da so se stavbe, ki izkazujejo veliko potresno tveganje, v preteklosti pogosto le energetsko prenovile, s čimer se je tveganje še povečalo.”

Kako komentirate stanje v naši bližini in sicer v potresno zelo rizični Italiji, kjer na primer obnova leta 2009 razrušenega območja okrog L’Aquile danes še ni končana, poškodovanih je bilo preko 70.000 objektov?

“Zaskrbljujoče je, kako dolgo potekajo obnove po potresnih dogodkih ter kako to vpliva na družbo, predvsem na tiste prebivalce, ki so se morali zaradi potresa preseliti. Čeprav je Italija precej večja in ima posledično močnejše gospodarstvo ter več razpoložljivih virov za obnovo, ki jih lahko zagotovi tudi iz drugih, neprizadetih delov države, obnove vseeno potekajo zelo počasi. V nekaterih delih Slovenije je potresna nevarnost primerljiva z večino površja Italije, način gradnje – predvsem pri starejših zidanih stavbah – pa ni bistveno drugačen, da bi lahko pri nas pričakovali manj hude posledice potresa.

Če si predstavljamo podoben dogodek v Ljubljani, bi obnova verjetno trajala še dlje, saj znotraj države verjetno ne bi mogli zagotoviti zadostnih virov (denarja, strokovnega znanja, delovne sile, mehanizacije, materiala). Ravno zato je preventiva v majhni državi, kot je naša, še toliko bolj pomembna. Po drugi strani pa je omenjeni potres nekoliko »zbudil« italijansko družbo, znanost in politiko. V letih po potresu so posodobili model potresne nevarnosti in celo uzakonili izvedbo ustreznih študij tal za namen analize potresne ogroženosti.

Posledice potresov na stavbe so skrbno popisali in na podlagi ugotovitev razvili številne modele ranljivosti. Razvili so tudi sisteme za reševanje ekonomskih posledic – potresna zavarovanja, ustrezne subvencije ter oprostitve določenih davkov, če lastnik poskrbi za ustrezno potresno odpornost stavbe. Tako obsežen dogodek ponudi tudi vpogled v to, kako robusten je odziv sistema nujne pomoči.

Lahko bi torej rekli, da je bil potres za Italijo težka, a ne usodna lekcija, iz katere so se veliko naučili in skušali odpraviti pomanjkljivosti v sistemu. Tudi pri nas bi lahko privzeli marsikatero dobro prakso iz Italije, da se ne bi učili šele iz lastnih napak.”

Moramo omeniti tudi katastrofalen potres na med Slovenci danes zelo priljubljenem grškemu otoku Zakintos, kjer so leta 1953 doživeli magnitudo 7.2 in je bilo istoimensko mesto skoraj povsem porušeno. Tedaj je namreč grška država spremenila zakonodajo glede novogradenj in nove protipotresne konstrukcije hiš (armirano-betonske plošče in tudi nosilni stebri med etažami) so se nato tam dobro obnesle vse do danes. Kaj menite o tem in ali ste pri svojih dosedanjih raziskavah zaznali, da bi morali danes v Sloveniji posodobiti kakšen predpis? 

“Tudi v  Sloveniji so se smernice in predpisi v preteklosti posodabljali predvsem kot posledica večjih potresov – na primer po potresu leta 1895 v Ljubljani nato v Stavbnem redu že najdemo prve smernice za bolj potresno odporno gradnjo. Slovenski predpisi iz leta 1963 in posodobljeni jugoslovanski predpisi iz leta 1964 so sledili potresom v Ilirski Bistrici (leta 1956) in Skopju (leta 1963), posodobljeni pa so bili leta 1981 po potresih v Italiji (leta 1976) in Črni Gori (leta 1979).

Omenjeni predpisi so torej temeljili predvsem na ugotovitvah iz posledic preteklih potresov, manjkala pa jim je znanstvena osnova, saj je potresno inženirstvo kot znanost relativno mlada panoga. V zadnjih desetletjih, ko ta znanost precej hitreje napreduje, so tudi predpisi posledično na bistveno višji ravni. V Sloveniji je od leta 2008 obvezna uporaba Evrokoda 8 – to je standard, ki obravnava potresno odporno gradnjo vseh, razen posebnih objektov (kot so npr. nuklearke), in katerega cilj je predvsem zaščita človeških življenj ter omejitev škode. Stavbe, grajene skladno s tem standardom, so načeloma precej potresno odporne.

Bolj podroben pregled razvoja predpisov in standardov za potresno odporno gradnjo v Sloveniji je leta 2017 za Gradbeni vestnik pripravil prof. Fajfar. V bližnji prihodnosti prihaja tudi nova generacija tega standarda, katere priprava je bila precej dolgotrajna. Nov standard bo še bolj obsežen, bolj znanstveno utemeljen, in zato morda v nekaterih vidikih celo preveč zapleten. Posledično bo tudi vpeljava v prakso precej zahtevna. 

Fotografije Zakintosa iz leta 1953 prikazujejo popolno uničenje mesta in so zastrašujoče, a se moramo zavedati, da je žal tudi pri nas še vedno ogromno stavb, ki so bile grajene pred omenjenimi posodobitvami predpisov. Te stavbe predstavljajo veliko tveganje, pri tem pa ni ustreznih smernic ali predpisov, kako jih utrditi ali nadomestiti. Tu je po mojem mnenju glavna ‘luknja’ – tako v ozaveščenosti javnosti kot tudi v predpisih, s katerimi bi morali urediti ustrezne mehanizme financiranja in sistematično vlaganje v prenovo stavbnega fonda.

Če povzamem: standardi za novogradnje se mi ne zdijo problematični z vidika, da ne bi zagotavljali zadostne odpornosti, težava pa je pri vpeljavi v prakso. Bolj intenzivno pa se je treba lotiti urejanja zakonodaje na področju potresne odpornosti obstoječih stavb.” 

Povsem razrušeno mesto Zakintos na istoimenskem otoku po potresu leta 1953 (foto: FB Zante Historical)

Omenili smo našo državo – kako pa se danes preživljate s statusom mlade raziskovalke, ali ste morda že zaposleni?

“Trenutno sem vpisana v drugi letnik doktorskega študija in zaposlena kot mlada raziskovalka na Katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, kjer nadaljujem raziskovalno delo na področju, katerega rezultat je bila tudi moja magistrska naloga. Preživljam se predvsem z raziskovalnim delom.”

Kje se vidite v bližnji prihodnosti – je v Sloveniji dovolj priložnosti za kakovostno in dolgotrajno delo na vašem področju, ali se morda že spogledujete s tujino? 

“Glede na obsežnost opisane problematike je v Sloveniji trenutno veliko priložnosti za delo, tako na področju potresnega inženirstva kot v gradbeništvu nasploh. Večji izziv predstavlja pomanjkanje kakovostnega kadra, s podobno kadrovsko stisko pa se soočajo tudi akademske sfere v tujini. Ker sem še relativno na začetku karierne poti, upam, da bom lahko tekom kariere spremljala, kako družba od prepoznave problematike potresne neodpornosti preide v fazo širše ozaveščenosti in nato v aktivno fazo prenove stavbnega fonda.

Za to bodo potrebne ustrezne iniciative s strani države, zagotovitev sredstev in usposobljenega kadra. Za zdaj kaže, da bom ostala v Sloveniji, morda pa bom tekom doktorskega študija del raziskav opravila tudi v tujini. Kako bo naprej, bomo še videli – svet se hitro spreminja, in pri teh letih še ni čas za zapiranje možnosti, pa naj si bo to sprememba karierne poti, področja dela ali odhod v tujino.”

Neja, prisrčna hvala za ta pogovor in srečno!