Letos mineva štiri desetletja od prvega slovenskega vzpona na Everest. Do tega uspeha pa ni prišlo kar čez noč, ampak je bilo najprej potrebno nabrat nekaj izkušenj v Himalaji. Obletnici uvodnih himalajskih odprav na Kangbačen in Anapurno bodo 11. decembra proslavili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani in sicer s srečanjem alpinistov teh odprav, ki bodo ob starih fotografijah in zgodbah obudili spomine na slovensko oranje himalajske ledine.
Jugoslovanska alpinistična odprava na Anapurno II (v ozadju) in Anapurno IV je bila najuspešnejša odprava leta 1969 v nepalski Himalaji (foto: Lojze Golob/PZS).
Uspešnega vzpona na Everest, najvišjo goro sveta, ne bi bilo brez učnih let v Himalaji. V to obdobje spadajo prve tri jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO) – leta 1960 na Trisul, leta 1965 na Kangbačen ter leta 1969 na Anapurno II in Anapurno I. Na te čase se bodo spomnili v sredo, 11. decembra 2019, ob 18. uri v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, ko bodo v sklopu prireditve ‘Ljubim gore, berem gore’ pripravili srečanje alpinistov, ki so se udeležili odprav na Kangbačen in Anapurno.
Na Kangbačen se je leta 1965 odpravila dvanajstčlanska odprava, v kateri so bili vodja Jože Govekar – Jozva, zdravnik Jože Andlovic, Marko Butinar, Ciril Debeljak – Cic, Pavle Dimitrov, Ljubo Juvan, Anton Sazonov – Tonač, Metod Humar, Pavle Šimenc – Pablo, Tone Škarja ter novinar Zoran Jerin in znanstvenik Andrej O. Zupančič. Cilj je bil še neosvojeni vrh Kangbačen (7902 m), a ga tedaj niso osvojili, čeprav sta Dimitrov in Sazonov bivakirala na 7800 metrih, le sto metrov pod vrhom.
Precej bolj uspešni so bili alpinisti v odpravi štiri leta kasneje. Tedaj jim je pod vodstvom Aleša Kunaverja uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II, ki sta ga opravila Kazimir Drašlar – Mikec in Matija Maležič – Matic, ter tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV, na katero so stopili Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver. Člani odprave so bili tudi Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov – Tonač, Franc Štupnik – Cicko, novinar Zoran Jerin in botanika Tone Wraber in Andrej Martinčič.
“Anapurna ni bila naša izbira, določil nam jo je pristojni uradnik na nekem uradu v Levji palači v Katmanduju. Vzemi ali pusti, tole imate, da vidimo, koliko vas je v hlačah. Tako je bilo, v Himalajo smo prihajali kot zamudniki. Potem smo na mah zlezli na dva vrhova, Anapurno IV in Anapurno II. Torej zmoremo. To je bil uspeh članov odprave, sanje prejšnjega in spodbuda prihajajočemu rodu. Kronisti so zapisali, da je bila to najuspešnejša odprava jeseni 1969.
Začetnikov? Ali pa se je samo končala učna doba? Tistih nekaj koncev prstov, ki so končali v nekem nepalskem kurniku, je le še spomin,” je dogajanje slikovito opisal Kazimir Drašlar – Mikec. S Planinske zveze Slovenije (PZS) so spomnili, da so tem vzponom so sledili drugi, na osemtisočaka Makalu in Gašerbrum in 13. maja 1979 sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro sveta – Everest (8848 m).