Le nekaj kilometrov od Cape Towna leži otok, ki je postal eden najbolj prepoznavnih simbolov apartheida. Robben Island je bil desetletja kraj zapora in izolacije, med njegovimi najbolj znanimi zaporniki pa je bil Nelson Mandela. Na otoku je preživel skoraj 18 let. Ko je leta 1964 tja prispel z dosmrtno zaporno kaznijo, si je bilo težko predstavljati, da bo tri desetletja pozneje postal predsednik Južne Afrike.

Kamnolom na Robben Islandu, kjer so med prestajanjem kazni opravljali fizično delo tudi politični zaporniki. (foto: Eskil Wiklund/Public Domain; obdelava AI)

Otok je imel temačno zgodovino že dolgo pred Mandelo

Robben Island leži približno devet kilometrov od Cape Towna, njegova zgodovina zapiranja in izolacije pa se ni začela z apartheidom.

Med 17. in 20. stoletjem so otok v različnih obdobjih uporabljali kot zapor in kraj izgnanstva, kot bolnišnico za skupine ljudi, ki jih je takratna družba izločala, ter kot vojaško oporišče. V drugi polovici 20. stoletja je postal predvsem sinonim za strogo varovan zapor, v katerem so južnoafriške oblasti zadrževale tudi politične zapornike.

UNESCO danes poudarja dvojno dediščino tega kraja: ohranjene stavbe pričajo o njegovi temačni preteklosti, otok pa je postal simbol zmage svobode in demokracije nad zatiranjem in rasizmom.

Podobno temačno zgodovino skriva tudi Goli otok, ki je danes prav tako kraj zgodovinskega spomina.

Najprej pet let zapora, nato dosmrtna kazen

Nelsona Mandelo so aretirali 5. avgusta 1962. Novembra istega leta je bil zaradi spodbujanja delavcev k stavki in odhoda iz države brez potnega lista obsojen na pet let zapora.

Na Robben Island so ga prvič poslali 27. maja 1963. Tam je ostal le približno dva tedna, nato so ga vrnili v Pretorio.

Leto pozneje se je vrnil v povsem drugačnih okoliščinah. V procesu Rivonia je bil Mandela skupaj z drugimi obtožen zaradi sabotaže. 11. junija 1964 so ga spoznali za krivega, naslednji dan pa je bil skupaj s sedmimi soobtoženimi obsojen na dosmrtni zapor.

13. junija je prispel na Robben Island.

Dobil je zaporniško številko 466/64. Z otoka so ga premestili šele 31. marca 1982, zato se njegovo bivanje tam običajno opisuje kot 18 let, čeprav je šlo natančneje za nekaj manj kot polnih 18 let. Kronologijo njegovega zaporniškega obdobja podrobno beleži Nelson Mandela Foundation.

Delo v kamnolomu je postalo del vsakdana

Dnevi na Robben Islandu niso minevali samo v celicah. Politične zapornike so pošiljali na fizično delo, eden najbolj znanih krajev na otoku pa je postal apnenčasti kamnolom.

Robben Island Museum navaja, da so politične zapornike tam prisilili k delu že leta 1963. Pozneje so v kamnolom pošiljali tudi zapornike iz oddelka, kjer so bili zaprti nekateri vodilni politični zaporniki. Apnenec so uporabljali tudi za obnovo cest na otoku.

Med tistimi, ki so tam delali, je bil Mandela. Kamnolom je pomenil dolge ure fizičnega dela, hkrati pa je postal tudi prostor, kjer so zaporniki kljub nadzoru prihajali v stik drug z drugim.

Politične razprave se namreč za zaporniškimi zidovi niso končale. Zaporniki so se pogovarjali, izmenjevali znanje in iskali možnosti za izobraževanje. Leta, ki naj bi jih ločila od političnega življenja zunaj otoka, so tako preživljali tudi ob učenju in razpravah.

Med zaporom sta umrla njegova mati in sin

Dolga zaporna kazen je imela tudi osebno ceno. Mandelovi stiki z družino so bili omejeni, pisma pa so predstavljala eno redkih povezav z življenjem zunaj zapora.

24. septembra 1968 je umrla njegova mati Nosekeni. Manj kot leto pozneje, 13. julija 1969, je v prometni nesreči umrl njegov najstarejši sin Thembekile.

Mandela se ni smel udeležiti nobenega od pogrebov.

Družinsko življenje se je tako nadaljevalo daleč od Robben Islanda in brez njegove prisotnosti. Izguba svobode zanj ni pomenila le let za zapahi, temveč tudi odsotnost ob trenutkih, ki jih ni bilo mogoče ponoviti.

Z otoka je odšel, na prostost pa še ne

31. marca 1982 so Mandelo skupaj z nekaterimi drugimi političnimi zaporniki premestili v zapor Pollsmoor v Cape Townu. Njegov odhod z Robben Islanda še ni pomenil konca zaporne kazni.

Avgusta 1988 so ga zaradi bolezni odpeljali v bolnišnico, kjer so mu diagnosticirali tuberkulozo. Po zdravljenju so ga decembra premestili v zapor Victor Verster blizu Paarla, kjer je preživel zadnjih 14 mesecev svojega zaporniškega obdobja.

Na prostost je stopil 11. februarja 1990.

Star je bil 71 let in za seboj je imel več kot 27 let zapora. Njegovo izpustitev so spremljali po svetu, Južna Afrika pa je vstopala v obdobje velikih političnih sprememb.

Le štiri leta pozneje je postal predsednik

Mandela je po izpustitvi sodeloval v pogajanjih o koncu apartheida in demokratičnem prehodu Južne Afrike. Leta 1993 sta s F. W. de Klerkom prejela Nobelovo nagrado za mir.

Aprila 1994 so v Južni Afriki potekale prve demokratične volitve, na katerih so lahko državljani volili ne glede na raso. Mandela je 10. maja prisegel kot prvi demokratično izvoljeni predsednik države.

Od njegove izpustitve iz zapora so minila dobra štiri leta.

Predsedniški položaj je opravljal en mandat, do leta 1999. Tudi po koncu predsedovanja je ostal javno dejaven.

Nelson Mandela je umrl 5. decembra 2013 na svojem domu v Johannesburgu, star 95 let. Njegova življenjska pot je segala od več kot 27 let za zapahi do Nobelove nagrade za mir in predsedniškega položaja.

Zapor so zaprli, njegova celica je ostala

Spreminjal se je tudi Robben Island. Zadnji politični zaporniki so otok zapustili leta 1991, zapor pa so dokončno zaprli leta 1996. Tri leta pozneje je bil Robben Island vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.

Ostal je tudi apnenčasti kamnolom, kjer so nekoč delali politični zaporniki.

Ko so se nekdanji zaporniki leta 1995 ponovno zbrali na otoku, je Mandela pri kamnolomu položil kamen. Sledili so mu še drugi in nastal je kup kamenja oziroma isisivane, ki je ostal spomin na njihovo skupno zaporniško preteklost.

Na otok danes prihajajo obiskovalci

Robben Island danes ne sprejema zapornikov, temveč obiskovalce. Nekdanji zaporniški kompleks je muzej, v katerem je mogoče videti tudi kraje, povezane z Mandelovimi leti na otoku.

Med njimi sta kamnolom in njegova nekdanja celica.

Ko je Mandela 13. junija 1964 prispel na Robben Island, je imel pred seboj dosmrtno zaporno kazen. Ko je skoraj 18 let pozneje otok zapustil, še vedno ni bil svoboden.

Danes je zapor zaprt. Kamnolom je utihnil, celica pa je ostala – kot eden najbolj prepoznavnih spominov na leta, ki jih je Nelson Mandela preživel na Robben Islandu.