Generalna skupščina Združenih narodov je sprejela resolucijo, s katero potrjuje sprejem ‘Globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah’. Dogovor je bil sprejet 10. decembra na Medvladni konferenci v Marakešu, resolucija pa je dobila podporo 152 držav članic ZN.
Tudi če bi se ves svet strinjal glede migracij, bi se zagotovo našel kakšen vodja z drugačnim mnenjem (foto: Official White House Photo by Joyce N. Boghosian)
Slovenija Globalni dogovor o migracijah vidi kot zgodovinski korak v celovitem naslavljanju varnih, urejenih in zakonitih migracij ter kot velik dosežek skupnega reševanja globalnih problemov v okviru Združenih narodov. S podporo dogovoru tudi podpira njegov glavni namen, to je krepitev mednarodnega sodelovanja glede vseh vidikov migracij, so pojasnili na Ministrstvu za zunanje zadeve RS (MZZ).
Gre za naslavljanje vzrokov, preprečevanje nezakonitih migracij, boj proti trgovini z ljudmi ter za upravljanja varnih, urejenih in zakonitih migracij. Slovenija je skupaj z 19 članicami EU glasovala za sprejetje resolucije in ob glasovanju ločeno obrazložila svoj glas ter pojasnila, da je Globalni dogovor pravno nezavezujoč dokument vendar pa podaja nabor priporočil in dobrih praks, iz katerih lahko države črpajo pri oblikovanju lastnih migracijskih politik.
“Dogovor ne ustvarja novih pravnih zavez in nima namena kreirati običajnega mednarodnega prava. Globalni dogovor spoštuje suverenost držav in njihovo pravico, da same določajo nacionalne migracijske politike. Globalni dogovor jasno ločuje med zakonitimi in nezakonitimi migranti, zlasti ko gre za integracijo migrantov, ki mora biti dvosmeren proces,” so zapisali na spletu MZZ. Sicer je mednarodno pravo kršeno že tako redno, da je veliko vrašanje, ali bi Globalni dogovor res spoštovali vsi, tudi če bi bila resolucija obvezujoča.
Najbolj pomemben poudarek sprejetega teksta pa je ta, da Globalni dogovor priznava univerzalnost človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot že omenjeno pa ne ustvarja novih pravnih kategorij migrantov ali povezanih pravic, kot tudi ne ustvarja pravice do migriranja, čeprav bodo ksenofobne politične stranke in posamezniki najbrž trdili nasprotno. “Globalni dogovor primarno naslavlja način migriranja, ne pa obsega migracij.
Vse države imajo zavezo ponovno sprejeti svoje državljane ter aktivno, hitro in učinkovito sodelovati pri njihovem vračanju. Prostovoljno vračanje je preferenčna, ne pa tudi edina opcija za migrante, za katere je bilo v ustreznem postopku ugotovljeno, da nimajo pravice zakonitega prebivanja v državi,” še pojasnjujejo na MZZ. Odprava vzrokov za selitve je zagotovo najučinkovitejši in trajnejši način za soočanje z migracijami, a je odvisna predvsem od financ, ki so na razpolago.
Nov dogovor državam izvora nalaga odgovornost zagotoviti trajnostni razvoj, dobro vladanje, vladavino prava, varnost, človekove pravice in temeljne svoboščine. Postavlja pa se vprašanje, kako dejansko zagotoviti vse to, če so države izvora prerevne. Pa tudi velesile in mednarodne korporacije delujejo v nasprotno smer, saj še vedno težijo predvsem k izkoriščanju poceni delovne sile in naravnih dobrin, oziroma stremijo k lastnim interesom in dobičkom.
Globalni dogovor se kljub najboljšim namenom trenutno zdi bližje utopičnim željam manjših držav, kot pa resničnim razmeram na planetu.