Urška Zgojznik je predsednica društva Ekologi brez meja, ki je bila lani izbrana za Slovenko leta, letos pa je bila na evropskih parlamentarnih volitvah kandidatka za poslanko v parlamentu EU na listi ‘Povežimo se’, katera je (na nivoju EU) del koalicije Zelenih. Potem, ko smo preživeli eno najbolj vročih poletij v zgodovini Slovenije, septembra poteka cela vrsta ekoloških akcij po vsej državi, zato trenutek za ekskluzivni intervju najbrž ne bi mogel biti bolj primeren.

 

Kdaj ste se prvič srečali z ekologijo in kako je potem naneslo, da ste postali predsednica društva Ekologi brez meja?

“Z ekologijo se človek sreča vedno, ko se zadržuje v naravi. V meni je občutljivost do naravnih danosti in problemov že od nekdaj. Bolj aktivna na tem področju pa sem od leta 2009, od začetka priprav na prvo akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Potem sem se zaposlila v društvu, bila najprej generalna sekretarka, nato pa izvoljena še za predsednico.” 

21. septembra boste, skupaj z vse večjo podporo prebivalstva z vseh koncev in krajev dežele spet Očistili Slovenijo. Kakšne so vaše izkušnje s prejšnjih treh akcij, koliko ton smeti ste nabrali in kaj ste ugotovili, oz. se iz tega naučili?

“Izkušnja akcij Očistimo Slovenijo nas je naučila, da je najbolj učinkovito gonilo sprememb na vseh nivojih prav gibanje, ki se prične s povezovanjem dovolj velikega števila posameznikov in organizacij. Treba pa je storiti še korak naprej. Zgolj čiščenje odlagališč in ločevanje odpadkov že zdaleč ni več dovolj. Vse svoje moči moramo usmeriti v preprečevanje nastajanja odpadkov, da čistilne akcije v bodoče res ne bi bile več potrebne. Z vsemi tremi akcijami smo iz narave odstranili okrog 20 tisoč ton odpadkov. Letos pa akcije ne bomo posebej organizirali, na teren bomo šli kar sami in popisali blagovne znamke odpadkov, ki jih bomo našli. K temu spodbujamo tudi vse posameznike, da se organizirajo, pri nas pa lahko dobijo tudi vreče.”

Kaj napovedujete glede udeležbe za letošnjo akcijo, na čem bo poudarek (morda na plastiki, na gradbenih odpadkih, ali čem drugem) in kakšni so tokrat cilji?

“V Sloveniji ne bo potekala organizirana vseslovenska akcija kot v preteklosti. Kljub temu pa kot člani mreže Let’s do it! in gibanja World Cleanup Day spodbujamo vse posameznike in organizacije, da se na ta dan samoiniciativno odpravijo v naravo in storijo nekaj dobrega za okolje. Nekaj čistilnih akcij po Sloveniji je že napovedanih. Na globalni ravni in tudi pri nas je poudarek na čiščenju in popisu plastičnih odpadkov. Ker pa večino divjih odlagališč v Sloveniji sestavljajo gradbeni odpadki, se jim bomo Ekologi brez meja posvetili na strokovnem dogodku.”

Dva dni pred akcijo ste torej sklicali strokovno srečanje s temo ‘Počistimo z gradbenimi in kosovnimi odpadki’. Zakaj so ti odpadki posebej pomembni in kakšne so možne rešitve?

“V Sloveniji že dolga leta potekajo tradicionalne spomladanske čistilne akcije. Z organizacijo akcij Očistimo Slovenijo smo dosegli premik obravnave problematike divjih odlagališč z lokalnega na nacionalni nivo. Dvignili smo zavedanje prebivalstva, da gradbeni odpadki v naravo ne sodijo, sistemsko pa se problematika še vedno ni uredila. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2017 proizvedenih 2.728 milijona ton gradbenih odpadkov, kar nanese okvirno 1.300 kg gradbenih odpadkov na prebivalca na leto. V istem letu je nastalo okvirno 42.500 ton kosovnih odpadkov. Po podatkih Registra divjih odlagališč je trenutno še 9 tisoč nesaniranih divjih odlagališč. Neurejena zakonodaja, prenizke kazni, neučinkovit nadzor in slabe prakse nekaterih gradbenih podjetjih so ene izmed glavnih razlogov za nezakonito odlaganje v naravo. Najpogosteje tja odlagamo ravno gradbene odpadke, saj so prisotni kar na vsakem drugem odlagališču in predstavljajo 80 % odpadkov divjih odlagališč. Zaradi njihove količine ter težavnega in nevarnega odstranjevanja ostajajo v naravi kljub čistilnim akcijam.” 

 

V enem od sporočil za javnost ste navedli podatke, da v Sloveniji vsako leto ustvarimo za skoraj 3 milijone ton gradbenih odpadkov in da je bilo doslej zabeleženih kar 9000 divjih odlagališčih. Kaj menite o teh številkah in ali se kaj izboljšujejo?

“Število divjih odlagališč se po zaslugi čistilnih akcij in ozaveščenosti res zmanjšuje, a kot omenjeno, v naravi še vedno ostajajo gradbeni odpadki, ki jih je težko odstraniti in ker očitno nismo dovolj ozaveščeni, kaj lahko z njimi naredimo. V tem primeru gre za status quo, saj mnoga odlagališča segajo še v čase pred prvo akcijo Očistimo Slovenijo 2010.” 

Pred tem strokovnim srečanjem odrtega tipa ste opravili tudi krajšo spletno raziskavo. Katere so bile najbolj zanimive ugotovitve, oz. kaj vam je najprej padlo v oči?

“Izmed 1583 vprašanih 97,3 % anketirancev meni, da je odlaganje gradbenih odpadkov v naravo problem, največ zaradi onesnaževanja virov pitne vode in vodotokov. Velika večina jih ve, da lahko gradbene odpadke oddajo v zbirni center, dobra petina pa jih je seznanjena, da jih lahko odpeljejo na odlagališče za inertne odpadke. Še vedno nekateri menijo, da se jih lahko odlaga v zabojnik za komunalne odpadke, na ekološki otok ali v kosovni odvoz, torej nas čaka še nekaj dela pri ozaveščanju. 13 % anketirancev je že prijavilo divje odlagališče inšpektoratu, policiji ali v Register divjih odlagališč.” 

S prihodom septembra in začetkom novega šolskega leta ste se posvetili tudi plastiki, predvsem tisti za enkratno uporabo. Kakšni so rezultati osveščanja po šolah in kaj pripravljate na nivoju podjetij, ki to plastiko proizvajajo oziroma uporabljajo?

“Šole so se na naša gradiva in pobude odzvala zelo pozitivno. V sklopu projekta Plastika naša vsakdanja smo namreč pripravili strokovna gradiva, grafične in video vsebine za vse posameznike in organizacije, ki bi radi želeli izvedeti več o problematiki plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Tudi nekatera podjetja se zavedajo svojega vpliva in pričenjajo z boljšim ravnanjem z odpadki pa tudi s spremembo navad svojih zaposlenih. Bomo pa podjetja tudi letos nagovorili preko popisa blagovnih znamk. Tista podjetja, katerih embalaža se najpogosteje znajde v naravi, bomo nagovorili in jih pozvali k ukrepom.”

Sicer je plastika trenutno en največjih problemov človeštva, pred dvema tednoma pa so se v nekaterih medijih pojavile informacije, da mikro-plastika ni tako škodljiva. Kakšno je vaše mnenje?

“Gre bolj za slabo ali senzacionalistično povzemanje s strani novinarjev, saj je raziskava ugotovila le, da še nimamo takih dokazov, ki bi nas lahko dokončno pomirili. Raziskavo moramo smatrati kot pozitiven, a preliminarni, rezultat, raziskave pa potekajo dalje, saj četudi ni škodljiva sama po sebi, je gotovo škodljiva v povezavi z drugimi snovmi, tu so še živali in zares slab vpliv na ekosisteme. “

Ali morda veste, kaj se dogaja z otokoma plavajoče plastike in drugih smeti na severnem in južnem delu vzhodnega Pacifika?

“V resnici ne gre za plastične otoke; bolj primerna primerjava je plastična juha. Vse take zgostitve, imamo jih tudi v Sredozemlju, še rastejo, saj v morja še vedno vnašamo ogromne količine plastičnih odpadkov, ki se potem kopičijo na teh mestih. Površinski poskusi čiščenja so bili zaenkrat neuspešni, a na njih tudi ni za računati, vsaj dokler ne zaustavimo večine vnosa.”

Kakšna pa je situacija na primer v jugovzhodnem Sredozemlju, kjer je pokojni slovenski jadralec Jure Šterk ob svoji prvi solo plovbi okrog sveta že leta 1992 opozarjal na ogromne kupe plavajočih smeti, letos pa smo na Sardiniji imeli žalosten primer kitovke, ki je umrla zaradi plastike v želodcu?

“Sredozemlje je zaprto morje, tako da vso plastično onesnaževanje ostane nam. V določeni meri to velja tudi za Jadran. Po nekaterih podatkih je Sredozemlje bolj obremenjeno s plastiko kot pa Pacifik.”

 

Katere pa so pravzaprav prioritete društva Ekologi brez meja?

“Manj kot bo odpadkov, manj jih bo končalo v naravi in tudi v morju. Tako ne bi smelo nikogar presenetiti, da se posvečamo preprečevanju nastajanja odpadkov in učinkovitemu ravnanju z njimi. Model krožnega gospodarstva je ambiciozen poslovni model, ki stremi k temu, da bi vse stvari lahko reciklirali. Žal pa smo še daleč od tega scenarija, zato je vsaka akcija, vsak korak proti zmanjšanju, preprečevanju in ponovni rabi vseh tokov še kako pomemben. Mi stremimo k temu preko ozaveščanja, povezovanja in aktivacije posameznikov in organizacij.”

Morda za konec še malce širši pogled na zadeve in sicer na nivoju EU. Glifosati, gensko modificirana hrana, onesnaževanje vode, zemlje in zraka, segrevanje planeta in vedno bolj občutne klimatske spremembe – ekoloških težav na žalost ne manjka. Katere pa so tiste točke, zaradi katerih smo lahko optimistični?

“Nekaj malega optimizma zbuja dejstvo, da se na krizo odziva vedno več ravni družbe. Ni več le stvar akademikov, nevladnih organizacij in ozaveščenih posameznikov, ampak vidimo prve, čeprav zadržane, ukrepe tudi v gospodarstvu in politiki. Premika se, še vedno prepočasi, a ostaja upanje, da bomo vendarle pravočasno spregledali.”