Tina Božičnik je zdravnica, ki je letos po izboru bralcev revije Viva, Medicina & ljudje prejela naziva Moja pediatrinja 2021 in Moja zdravnica 2021. Akcija Moj zdravnik je bila sicer že 25-ta po vrsti, v izboru pa je sodelovalo več kot 2.000 zdravnikov. Tina Božičnik je prejela največ glasov bralcev med vsemi nominiranimi pediatri in tudi med vsemi nominiranimi zdravniki.

Naj zdravnica in naj pediatrinja leta 2021 v svoji novi ordinaciji (foto: osebni arhiv TB)
Najprej bi seveda čestitali za izjemen dvojni uspeh – pred kratkim ste namreč osvojili prestižna naziva Moja pediatrinja 2021 in tudi Moja zdravnica 2021. Kakšni so bili prvi občutki, ko ste izvedeli in kaj to dvojno priznanje pomeni za vaše delo, oziroma za kariero?
»Hvala za čestitke. Občutki so bili nepopisno lepi. Sprva kar nisem mogla verjeti. Najprej, da sem zmagala v kategoriji vseh pediatrov. Lani sem ob podelitvi že drugega naziva zmagovalke za Štajersko pediatrinjo leta, v zahvalnem govoru v hecu dejala, da se vidimo drugo leto, saj v tretje gre rado.
Niti v sanjah si nisem mislila, da bo to še na toliko večjem in pomembnejšem, vseslovenskem nivoju. Ko sem izvedela, da sem sočasno prejela tudi naziv Moja zdravnica sem se, iskreno povem, razjokala od sreče. Vse to je bila, seveda, potrditev in dodatna motivacija za naprej. Za moje delo in pot, ki jo utiram.«
Zakaj ste se pred leti sploh odločili prav za študij medicine in kako hitro ste se nato odločili za specializacijo s področja pediatrije?
»Medicino sem izbrala, ker sem imela idejo, da bom ozdravila vse neozdravljive bolezni (smeh). Rada pomagam. Medicina se mi je zdela kot kraljica med študiji na nek način. Tako posebna, konkretna, mistična v smislu, da se še veliko stvari odkriva in je neznanega, po drugi strani pa humana, srčna. To me je privlačilo. Sem pa kolebala med študijem jezikov, medicine in igralstva, tako, da sem se kar nekaj časa odločala.
Kar se pediatrije tiče pa je bilo tako, na moji listi želja je bila že zelo zgodaj, a zavedala sem se ogromne odgovornosti, ki jo prinaša delo z najmlajšimi, veliko dodatnih okoliščin, ki jih je treba upoštevati, pa tudi s tem povezanega stresa, zato sem se nekaj časa poigravala z mislijo na specializacijo iz radiologije ali ginekologije.
Nekoč sem kot sobna zdravnica delala na ginekološkem oddelku in obravnavala mamico takoj po porodu, v istem prostoru pa je pediatrinja neonatologinja oskrbovala novorojenčka. V tistem trenutku me je delo neonatologinje tako pritegnilo, da sem spoznala, da moram po tej poti kljub vsem strahovom.«
Mnogi pravijo, da je delo z otroci zelo zahtevno, a da na koncu ni lepšega ‘plačila’, kot je otroški nasmešek. Kaj menite o tem, ali to drži, in če je odgovor da, ali nam lahko zaupate kakšno vašo osebno pozitivno izkušnjo?
»Delo z otroki res ni enostavno, saj je na vsakem pregledu v ozadju pritisk celotne družine – ne le staršev, ampak tudi starih staršev in drugih sorodnikov, prijateljev, širše družbe. Posebej tisti, ki so starši prvič, se soočajo z veliko strahu in odgovornosti, k zdravniku pa pridejo že s prtljago, ki jo dobijo od družine in prijateljev.
Zato se moram najprej prebiti skozi vse te tuje zgodbe in misli, da končno pridem do mnenja staršev, vendar pa moraš znati to odmisliti in se osredotočiti na otroka, kar je meni osebno najlepše. Otroci so popolnoma nekomplicirani, če jih znaš razumeti in videt stvari skozi njihove oči.
Osebnih izkušenj imam kar veliko, najlepše recimo, ko starši povedo, da otrok rad pride k meni in da se morebiti prvič pri zdravniku ne joče ali še več, pride se celo malo pocrkljati in mi zleze v naročje. Ena mamica je poskušala otroka ‘prestrašiti’, da bo potrebno k zdravniku, če ne bo jedel sadja in zelenjave, ker bo zbolel in ta je odvrnil, ‘Ja, greva k Tini’.
Pa tudi to, da razrešimo kolike, težave z dojenjem, kjer se muči otrok in mama. Res je veliko tega, tudi to, da se premagajo senzorne motnje otroka in ta začne dovoliti dotik starša recimo. Lahko rečem, da se mi sleherni dan zgodi kakšna zgodba zaradi katere je bilo vredno vse.«
Pediater se pogosto ukvarja tudi s starši, saj imajo oni največji vpliv na otroka. Kakšne so vaše dosedanje izkušnje s starši? Pretežno pozitivne, upamo.
»Stiske staršev, predvsem mamic, se zelo izražajo na otroku. Pediater je tako tudi neke vrste psihoterapevt in mora biti hkrati pa so prva otroška leta najpomembnejša, saj se otroci učijo s posnemanjem. Kar starši delajo, kako odreagirajo, kakšen odnos imajo do sebe, družine, kako se soočajo s težavami.
Ali odreagirajo kot da je vse brezupno in se prepustijo vlogi ‘žrtve’, ali pa si rečejo, da je vse za nekaj dobro, občutijo čustva, naredijo plan in gredo naprej, se pravi se iz dane situacije nekaj naučijo. Zrastejo. To je tisto delo na sebi, ki je neizbežno v vlogi starša. Torej je vse to pomembno. Vse to je okolje, ki vpliva na razvoj, posebej v prvih letih življenja, ko se gradi otrokova podzavest.
Se pravi že takoj na začetku starši sadimo v podzavest otrok seme sreče, zadovoljstva in uspeha njihove prihodnosti. Vse kar delamo otroški možgani ‘poskenirajo’ in dajo te programe na avtopilota otrokove podzavesti. Za otroka so sleherne reakcije, razmišljanja in obnašanje starša, model kako živeti svoj potencial.
Starši smo za otroke super-junaki in po nas se zgledujejo. Zato vidim vlogo pediatra tudi v tem, da pomagamo razumeti otroke, da pomagamo staršem postati najboljša verzija sebe, jih opolnomočimo, če je potrebno. Da pomagamo staršem razumeti otroke, da se otrok čuti sprejetega, slišanega in slišanega.
Vzgajati otroka, ki stoji pred nami, v vsej svoji popolnosti in briljantnosti in ne, da vzgajamo idejo o otroku v naših glavah, ki je velikokrat plod prepričanj drugih ljudi, bomo vzgojili srečnega in izpolnjenega odraslega, ki ve kaj želi, zna postavljati meje, živi svoj potencial. Tak svet želim soustvarjati in verjamem, da nam je vsem pediatrom to skupno.
So pa starši, ki to sprejemajo in željo in so tudi oni, ki malo manj. Ampak tako je v življenju. Prav je, da smo si različni.«
Ste Štajerka, ki se je pred kratkim preselila v prestolnico Ljubljano. Poleg tega pa ste javno zdravstvo zamenjali za zasebno ordinacijo. Kako težko je bilo sprejeti ti dve odločitvi, ki sta za Vas zelo pomembni, že kar življenjski odločitvi?
»Vedno so nam najtežje tiste stvari, ki nas peljejo v neznano, kjer je strah pred neznanim. Kjer še nisi bil, ker ne veš, kako bo. Ampak to je tisti strah, kateremu moramo slediti, kajti za vrati tega strahu se na nek način začne življenje. Z možem vedno stremiva k temu, da gremo kot družina in, da greva kot posameznika na boljše.
Se pravi, da živiva življenje po svojih merilih in ne ‘životariva’. Tako smo sklenili, da se tudi zaradi družinskih razmer prestavimo v prestolnico. Odločitev, da odprem ambulanto brez koncesije , pa je bila enostavno, tudi zame, korak naprej v mojem življenju, da sledim sebi saj, me je delo v klasičnem zdravstvenem sistemu omejevalo.
Predvsem je bilo vedno premalo časa, ki sem ga lahko namenila pacientom in jim zato nisem mogla dati vsega, kar bi jim sicer lahko dala. V zasebni ambulanti si želim ustvarjati okolje, ki je naravnano k pacientu, družini, za to pa potrebujem dovolj časa.«

Tina Božičnik s prestižnima priznanjema za leto 2021 (foto: Jure Makovec)
Označili so vas kot zdravnico, ki kombinira klasične metode zdravljenja z manj klasičnimi. Katere pa so klasične metode in katere danes sodijo med manj klasične, če je na primer akupunktura stara več kot 2000 let?
»Ena izmed klasičnih metod, ampak se danes pojavlja pri meni kot neklasična, je ravno to, da si vzamem dovolj časa, da me zanima celotna zgodba ter v središče postavljam pacienta in družino. Če ima otrok suho kožo, me zanima tudi kako spi, kakšno ima prebavo in to poskušam umestiti v celotno sliko dogajanja v tem telesu, ki stoji pred mano.
Vse to je po mojem mnenju povezano. Zelo natančno gledam motorični razvoj otroka v prvem letu starosti, saj me je izkušnja s hčerko tega naučila, da sem iz pediatra, ki je rekel, da ni važno, če otrok preskoči mejnik prišla do tega, da je zelo pomembno, da mejnik doseže, v času ko bi ga naj in ne samo to, pomembna je tudi kvaliteta izvedbe tega mejnika.
Tudi prebava denimo, pri kroničnem zaprtju svojega otroka sem sklenila, da nenehno dajanje četudi samo rastlinskih izvlečkov za prebavo ni rešitev, priti sem želela in vedno želim do dna težave. Akupunktura je tudi ena izmed teh stvari, ja. Uporabljamo pa tudi fotobiomodulacijo in veliko drugega.«
Sami ste izjavili, da vas pri procesu zdravljenja ne zanima le ozdravljenje, ampak vas posebej močno zanimajo tudi vzroki za zdravstvene težave pacienta. Kako je to povezano z vašimi dosedanjimi specializacijami in tudi z vašimi delovnimi izkušnjami?
»Povezano je predvsem s tem, da sem na začetku začela pomagati sebi, svoji družini in otroku, ko sem kljub svojemu znanju kot zdravnica ostala brez odgovorov. Kot pediatrinja postavljena pred dejstvo, da nisem vedela kako naj pomagam svoji hčerki, ki je imela že kot dojenčica hude težave s sesanjem, kljub temu, da sem imela o dojenju in vzpostavljanju dojenja veliko znanja, kasneje se je srečala z zaprtjem, pa kot dojenček s kolikami, nespečnostjo, zavračala lego na trebuhu, vožnjo v vozičku.
Seveda smo opravili vse preiskave potrebne, ampak do zaključkov nismo prišli. Mirna je bila samo na rokah, zelo občutljiva na dotik, zvok, težave so bile s hranjenjem, zelo je bila plašna in še bi lahko naštevala. Kot pediatrinja sem imela odgovor, da je faza, kot mama sem vedela, da se ta faza predolgo vleče in, da ne popušča, temveč je težav zmeraj več. Vedela sem, da bom našla način, da ji pomagam tako sem šla iz enega izobraževanja v drugo. Uspešno sem ji pomagala, danes pa pomagam tudi drugim.«
Kakšen pa je urnik vašega delovnega dne? Prebrali smo namreč, da vstajate že ob 4 zjutraj –kaj vse torej počete na običajen delovnik, preden greste zvečer spet h krepko zasluženemu počitku?
»Najboljši spanec zaradi delovanja hormona spanja, melatonina je nekje med 21h in polnočjo. Ta je tudi eden najpomembnejših antioksidantov. Če se le da, grem zgodaj v posteljo. Sama sem vedno bila najbolj zbrana zjutraj, tako so jutra moj del dneva. Rada imam mir, da vsi še spijo in tako nekaj trenutkov zase, da sem sama s seboj, v svoji družbi. To je nekaj najlepšega.Najraje tudi v popolni tišini.
Hkrati pa v tem času, preden se zbudi hči, v dveh urah skoncentriranega dela opravim več, kot bi sicer v nekaj urah preko dneva. Ko imaš podjetje, je zmeraj kaj za postoriti. Pišem tudi plane, namere, meditiram, se izobražujem, veliko izobraževanj katerih se udeležujem je iz drugih časovnih pasov in tako lovim tudi te velikokrat. V službi sem do 8. ure in zaključim, če se le da do 15. ure. Popoldan je čas za prosti čas, družino, družinske obveznosti in tako je dan naokoli.«
Aktivni ste tudi na družbenih omrežjih, kjer ljudem brezplačno pomagate z različnimi strokovnimi nasveti. Zakaj je to komuniciranje prek družbenih omrežij v današnjih časih postalo tako pomembno?
»Pomembno je, ker je to del toka življenja danes in nekako najboljši način, da lahko dosežeš več ljudi naenkrat. Iz izkušenj vem, da so mamice s svojimi mislimi in skrbmi velikokrat same in osamljene, in kot take žal prevečkrat tarča nestrokovnih nasvetov, ki velikokrat vodijo v še več skrbi in občutkov, da niso dovolj dobre mame, da ne bodo zmogle, da ne delajo prav zato, ker ne delajo kot večina.
To pa ni res, in za tiste, ki želijo preverjene, celovite in strokovne nasvete, sem na voljo tudi na družabnih omrežjih v različnih oblikah. Moj instagram profil je @drtinabozicnik, Facebook stran pa @Zdravnica Tina, oba naslova pa sta že dobro znana in tudi obiskana.«
Kaj se vam zdi, kako je vso dogajanje okrog pandemije koronavirusa v tem letu in pol vplivalo na slovensko zdravstvo, kako na vaše paciente – ali ste opazili kakšno drastično sprememb, in kako je vplivala na vas ter vaše najbližje?
»Na zdravstvo je pandemija vplivala, kot pač je. Sama vedno rada gledam iz pozitivne perspektive in se mi zdi, da je vse za nekaj dobro, tudi to, da je pandemija pokazala in opozorila na to, kje so šibke točke. Vplivala je na vse, tako odrasle, kot tudi na otroke. Mislim, da je to, da so bili otroci zelo izolirani, imelo kar pomemben vpliv. Preko staršev se je stiska prenašala na otroke in podobno.
Kako pa se pozna na posamezniku, je pa odvisno od okolja, v katerem živi – od odnosov doma, od vrtca, od vzgojiteljic in njihovega pristopa, kako starši reagirajo, kaj razmišljajo, kako se soočajo s težavami in na kakšen način jih rešujejo. Vse to se zrcali na otroku in na odraslemu. Poznam pa veliko ljudi, ki so pandemijo kar se da dobro izkoristili in naredili velike premike na bolje v svojem življenju – takšne, ki jih sicer ne bi.«

Tina Božičnik na 25. podelitvi nazivov za najboljše zdravnike (foto: Jure Makovec)