EKSKLUZIVNO: Prismojeni profesor bluesa Julijan Erič

Julijan Erič je kitarist in vokalist v slovenski glasbeni skupini z enim izmed najbolj originalnih imen v zgodovini slovenske glasbe. Bend se imenuje Prismojeni profesorji bluesa, a ni prepoznaven le zaradi imena, ampak predvsem zaradi glasbe in vsega okrog nje.

Najprej lepo pozdravljeni, Julijan. Prvo vprašanje v teh neobičajnih korona-časih je skoraj neizbežno in sicer se glasi, kaj trenutno počenete med to nesrečno pandemijo – snemate, vadite, pišete nove pesmi, ali pa morda samo lenarite?

»Ha, ha, dobro vprašanje. Mi smo tik pred lanskim izbruhom uspeli izdati naš tretji album, prvi v slovenščini, ki se imenuje ‘Prismojeni’. Ravno smo čakali na predstavitveni koncert, ko je prišel prvi val okužb, zato smo ga morali prestaviti. Potem smo se že pred drugim valom kar nekako instinktivno malce zakopali vsak v svoj brlog in pričeli delat na raznih projektih. Za člane naše skupine je namreč značilno, da ne delujemo le v Prismojenih profesorjih bluesa, ampak delamo še sto drugi stvari. Imamo več postav, zasedb, oziroma kar frakcij skupine.

Ko smo se malo naveličamo, si vzamemo pavzo in se spontano lotimo kaj drugega. Trenutno smo zelo ustvarjalni, čeprav ne kot Profesorji. Z našim pevcem Zlatkom sva na primer pred kratkim nastopila prek spleta skupaj z Igorjem Leonardijem, kot Trio Magic Jam. Prav tako imamo eno tršo različico, ko skupaj z Zlatkom in Miho iz Profesorjev igramo Hendrixa in druge rock pesmi. Sam veliko snemam in objavljam tudi prek svojega Youtube kanala Julijan Erič… Nič pa ni narobe, če tako kolobarimo, ker sta potem želja in inspiracija večji, ko se spet dobimo skupaj.«

Sicer so v zasedi Prismojeni profesorji bluza poleg vas še Zlatko Đogić, Miha Ribarič in klaviaturist Aleš Uhan, medtem ko vašega brata Mihe Eriča že poldrugo leto ni več v skupini. Najbrž so vas to že velikokrat vprašali, vendar ne moremo mimo tega – kako je prišlo do tega, da ste se odločili prav za to ime?

»Najprej smo se dobivali kot trio. Jaz na kitari in vokalu, Zlatko, ki tedaj še ni pel in je igral le bobne, ter Miha na basu, mojega brata pa tedaj še ni bilo zraven. Poimenovali smo se Đipsis, tako je – ne Gypsis, ampak s črko Đ. Moj brat Miha se nam je nato hitro pridružil in začeli smo koncertirati. Ko smo imeli koncert na Akademiji za likovno umetnost, je on narisal plakat, na katerem je pod Đipsis pisalo še Prismojeni profesorji bluesa.

Vmes pa je bila narisana kitara, ki se je smodila v ponvi. Ime Prismojeni je bilo prvotno mišljeno kot osmojeni, oziroma s poudarkom na črko e. Potem pa sem na nekam koncertu sam povedal v mikrofon, da smo prismojeni, s poudarkom na črki o. To se je takoj prijelo. Sicer smo vedno počeli nenavadne stari. Na primer imamo slovensko ime skupine in igramo v angleščini.«

Prismojeni profesorji bluesa ste skupaj že od leta 2008 in ste eni od redkih slovenskih glasbenih skupin, ki je opravila s turnejo po Združenih državah Amerike. Kako je potekala ta turneja, kje vse ste igrali?

»To je bila lepa življenjska izkušnja, doživeli smo zelo zanimive tri mesece potovanja po ZDA. Tam smo odšli s turističnimi vizami, igrali pa smo povsod – od najmanjših prostorov, prestižnih klubov, pa do igranja na ulici. Bilo je vsega, saj je bila to zelo improvizirana turneja. Ko smo odpotovali dol, je naša tedanja managerka Natalija, ki je sedaj žena mojega brata, imela dogovorjenih nekaj nastopov, začeli pa smo z ‘jamom’ v St. Louisu. Tam smo ostali tri dni, medtem smo našli nekaj za naprej in nato smo potovali proti jugu ter igrali v Memphisu, New Orleansu, nakar smo zavili na zahod in prek Teksasa in Arizone prišli do San Francisca.

Igrali smo trikrat, štirikrat na teden. Poleg teh dogovorjenih nastopov smo namreč kar sami iskali priložnosti in spraševali naokrog, če lahko kje vskočimo. Prizorišča imajo navadno program poln za dva meseca naprej, včasih pa se le najde kakšna luknja. A smo morali biti agresivni, saj smo ugotovili, da se to obnese, že ko smo prvič poskusili. Podobno je kot v starih časih počel Muddy Waters, smo kar vstopili v lokal, Miha je potegnil ven orglice in zaigral.

Ko so ga slišali, so nam dovolili, da lahko zaigramo med premorom koncerta skupine,ki je igrala tisti večer. Ker smo bili dobri, so nam rekli, pa naj kar pridemo še naslednji dan. In tako je šlo naprej. Nekaj malega smo tudi zaslužili, da smo imeli za na pot. Sicer je bilo tudi nekaj smešnih dogodkov, a so to dolge zgodbe.«

 

Zakaj potem ne napišete knjige o teh dogodivščinah?

»No, to bi lahko res storili v prihodnosti, dokler se še spominjamo vsega. Tako smo na primer igrali na ‘Oktoberfest’ koncertu v St. Louisu v malce večjem placu za kakih 2000 ljudi. Vendar je bil to festival polke in ker smo mi prihajali iz Slovenije, so očitno mislili, da igramo polko. Mi pa smo prišli seveda igrat blues. Publika je sicer uživala, a je bilo malce absurdno –  skupina iz Slovenije prihaja igrat ameriško glasbo na festival polke…«

Ampak to je zelo podobno enemu najbolj slavnih filmskih prizorov v zgodovini glasbe, ko v filmu Blues brothers ekipa glasbenikov pristane v podeželskem klubu, kjer se igra samo country glasba… Upam, da niste tudi vi igrali v kletki, medtem ko vas je občinstvo obmetavalo s steklenicami in kozarci?

»Ne, ne, pri nas so ljudje uživali, plesali. Bilo je res fajn. Igrali smo veselo, energično, ljudje so bili zadovoljni, odzivi so bili podobni kot pri nas doma, na koncu se kar začeli zbirati okrog nas. Dobili smo tudi nekakšnega mecena, ki nas je vozil naokrog, igrali smo pri njemu doma in na nekaj zabavah. Na nekem koncertu pa je k nam pristopil nek človek, če bi naslednji dan igrali na njegovi ladji. Izkazalo se je, da je kapitan enega od starih parnikov na Misisipiju.

Seveda gre za moderno imitacijo parnika, pogon je drugačen, ampak vse ostalo izgleda povsem enako. No, mi smo imeli s seboj prenosne ojačevalce in opremo, ampak gospod je bil malce pod gasom, ko smo se dogovarjali, zato nismo točno vedeli, če bo kaj iz tega. A je držal besedo. Cel dan smo se vozili s parnikom po reki in igrali. Na ladji so bili sicer sami upokojenci, ki pa so zelo uživali in zanje je bila to kar nora izkušnja.

Igrali pa smo tudi med napornimi potovanji, tudi če smo bili utrujeni. Za uspeh se je potrebno ZDA se je treba dobesedno ‘pregrist skozi’, ampak mislim, da bi šlo. Dlje časa, kot bi ostali, večje možnosti bi imeli. Ko smo bili za mesec dni v San Franciscu, se je že začelo premikati. Če bi ostali še kakšnega pol leta, bi verjetno že redno igrali. Nedvomno je bila ta turneja super izkušnja, lahko bi jo ponovili.«

Če jo boste, potem vzemite tudi kamere s seboj, da dogodivščine posnamete, oz. kar predvajate v živo…. Nekaj podobnega, kot so na primer U2 nekoč naredili z albumom in z dokumentarnim filmom Rattle & Hum. Kaj pravite?

»No, lani se je že pojavila možnost, da bi se vrnili v ZDA. Ker na svojem Youtube kanalu precej objavljam pesmi Jimija Hendrixa, ki jih preigravamo, se je nepričakovano oglasil Billy Cox. On je zadnji preživeli glasbenik, ki je igral z Jimijem v skupini, natančneje – bil je basist v Band of Gypsys. No, Cox se nam je javil ter dejal, da je bil navdušen nad temi posnetki in da bi rad igral z nami. Žal je potem udaril ta Covid, to je bilo namreč lani tik pred prvim valom… Ostali smo v stiku, tako da se pripravlja neko sodelovanje, če bo le možno. Cox je namreč že kar star možakar, ima okrog 80 let.«

Mimogrede. Če ste že koncertirali po dolini Misisipija, ali ste se Prismojeni profesorji bluesa morda ustavili na tistem križišču (baje si kar dva kraja lastita domnevno lokacijo), kjer naj bi po najbolj znani blues legendi Robert Johnson prodal dušo hudiču, da bi se naučil igrati kitaro in postal slaven?

»Ne, žal se nismo, čeprav seveda poznam zgodbo.«

Kaj pa menite o aktualni slovenski blues sceni? Pravzaprav, o slovenski blues sceni pred izbruhom pandemije koronavurusa, saj so se potem stvari bistveno spremenile.

»V Sloveniji je v zadnjih 15 letih glasbena scena kar vzklila, kar se tiče prizorišč. Morda to sicer bolj velja za večja mesta, medtem ko se v manjših krajih kakšni dolgoletna prizorišča tudi zapirajo. Tehnica malce niha v eno ali drugo smer. Morda je obdobje bolj plodno, kar se tiče glasbe bolj na splošno, mislim tudi za druge žanre in za mlade skupine. Če pogledamo statistično, pa je bluesa malo. Žanr bluesa je zelo hermetičen in za uspešno igranje klasičnega bluesa moraš imeti nekaj posebnega, nek ‘mojo’, nek šarm, sicer lahko hitro postane vse skupaj dolgočasno. Dobro je, če blues malce premešamo z rokom, jazzom ali čim drugim. Všeč mi je tudi odprtost prizorišč, kjer se ne igra le ena zvrst…«

Kakšni so vaši načrti za bližnjo prihodnost, oziroma, ali se lahko sploh kaj načrtuje v teh korona-razmerah? Mislim, v normalnih časih bi verjetno pravkar promovirali nov album, šli bi na turnejo …

»Ko smo opazili, da se razmere še dolgo ne bodo izboljšale, smo se lotili novih stvari. Mi pa bomo zagotovo snemali svoj četrti album, saj imamo veliko starih pesmi, ki jih še nismo posneli. Trenutno pa, kot sem že omenil, delamo na raznovrstnih projektih in sicer zelo zanimive stvari. Konec koncev, to je naša služba. Mimogrede – ljudje pogosto ne dojemajo, da se mi resno poklicno ukvarjamo s tem.

Ne vedo, koliko truda je vloženega v en koncert, ampak pogosto mislijo, da gre samo za zabavo. Če se vrnem k službi glasbenika – sam sicer tudi malo poučujem – ne sme se nehat, potrebno je delat, rinit naprej, se znajt in se prilagajat. Ne glede na vse je namreč trenutno izjemno dober kreativen čas za nove stvari. Načrtujemo pa je tudi povratek v ZDA, ko bo pandemije konec.«