Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Miha Jelovčan, rokomet in še marsikaj

EKSKLUZIVNO: Miha Jelovčan, rokomet in še marsikaj

Avtor: Spletno Uredništvo
Miha Jelovčan je od malih nog zapisan športu. Kljub temu, da prihaja iz Kranjske Gore, pa se ni odločil za zimske športe, ampak je nazadnje pristal v rokometnih vodah. Nekoč igralec, potem trener, pa tehnični vodja in pomočnik selektorja slovenske reprezentance, je danes mednarodni rokometni funkcionar prav posebne vrste. Njegov uradni naziv je EHF marketing supervisor, pri svojem delu pa skrbi predvsem za televizijske prenose rokometnih tekem.
EKSKLUZIVNO Miha Jelovčan, rokomet in vse kar sodi zraven

Že skoraj vse življenje je Miha Jelovčan tako ali drugače zapisan rokometu (foto: SJ)

Miha, najprej lepo pozdravljeni. Kako je torej prišlo do tega , da ste se že v rani mladosti odločili prav za rokomet, saj vašo Kranjsko Goro v Sloveniji kar avtomatično povezujemo z zimskimi športi?

“Vem, malo čudno zgleda, pa čeprav sem v otroštvu seveda tudi smučal. Tedaj so obstajale nekakšne smučarske selekcije, a so bili v prednosti otroci iz večjih centrov. Pri nas je bil center na Jesenicah in mi iz Kranjske Gore smo imeli majhne možnosti, da bi se prebili skozi te selekcije. No, tedaj sem srečal odličnega športnega pedagoga Janeza Mlakarja, ki je bil rokometaš, doma iz Tržiča.

On me je že v tretjem ali četrtem razredu v osnovni šoli navdušil za rokomet, poleg tega pa smo igrali tudi košarko. Ko sem po dveh letih pedagoške srednje šole, tedaj smo imeli na Jesenicah le prva dva letnika, moral v Ljubljano, sem že igral rokometno consko ligo v Kranjski Gori. V Ljubljani pa sem šel na zbor za košarko in pristal med mladinci Olimpije. To je generacija Tiringerja, Muhe… 

Najbolj mi je ostalo v spominu, da sem bil priključen članski vrsti za trening tekmo v Mariboru, saj je bil tedaj moj trener legendarni Krešimir Čosić. Sam sicer v tistem času nisem igral prav veliko, drugi so bili boljši od mene, vseeno pa naj bi ob koncu srednje šle, ko se je iztekel mladinski staž, prestopil k članom Ježice. To se je vleklo in vleklo, medtem pa mi je prijatelj omenil, da na Prulah potrebujejo rokometaše.”

..in tedaj ste dokončno presedlali k rokometu….

“Da. Moj prvi trener je bil znani Slavko Čargo, ki je bil kasneje direktor evropske ekipe Prule 67. Nato sem zaigral za Škofjo Loko, začel sem tudi trenirati mlajše selekcije Slovana. Potem je prišla ponudba iz Italije, izbiral sem med ekipama Riminija in Enne, odločil sem se za sicilijansko Enno in še danes sem v dobrih odnosih s tem klubom. Potem sem se vrnil domov, opravil vojaški staž in igral še približno dve sezoni.

Po koncu igralske kariere pa ste šli med rokometne trenerje in kasneje iz trenerskih vod prešli v vrste nadzornikov Evropske rokometne zveze za področje marketinga, oziroma televizijskih prenosov. Drži? 

“Res je. Po poškodbi sem se posvetil izključno trenerskemu delu z dekleti, treniral sem Izolo, škofijsko Burjo in Piran. Leta 2001 me je Tone Tiselj povabil v štab ženske članske reprezentance in na sredozemskih igrah v Tunisu, kjer smo osvojili bronasto odličje, sem bil njegov pomočnik. Tedaj sem bolj po sili razmer prvič začel hoditi na tehnične sestanke in se ukvarjati z organizacijskimi zadevami.

Pomočnik sem bil sem tudi na svetovnem prvenstvu v Italiji in na evropskem prvenstvu na Danskem. Potem pa je moral Tone prevzeti moško reprezentanco, Marta Bon pa je izbrala drugega pomočnika. V letih 2002 in 2003 sem bi tudi športni direktor koprskega moškega kluba, ko pa je Robert Beguš prevzel žensko reprezentanco, sem se vrnil v strokovni štab kot tehnični vodja.

Ko je bilo leta 2004 v Sloveniji EP, je Koper gostil eno skupino in tedaj mi je Franc Kraševec, ki se mu tudi zahvaljujem, zaupal vlogo ‘floor managerja’, oziroma vlogo s strani gostiteljev odgovornega za celotno dogajanje v dvorani. Tam sem skrbel za reklame, za igralno podlogo, za otvoritev, protokol…

Tedaj je bil s strani EHF-ja vodja tekmovanja koprske skupine Romun Simion Constantin Doru in slednji si je očitno zapomnil dobro opravljeno delo, saj mi je leta 2009 sam predlagal, naj začnem delat za EHF.”

EKSKLUZIVNO Miha Jelovčan, rokomet in vse kar sodi zraven

Postavitev reklam na tekmi  Lige prvakov med Celjem PL in Barcelono  (foto: MJ/EHF)

In kakšne so vaše zadolžitve na tekmah, kaj natančno počne EHF marketing supervisor?

Zadolženi smo za ves dogodek. Najprej moram pregledati, ali zunanjost dvorane ustreza predpisom EHF-ja, še posebej pa so stroge določbe glede notranjosti objekta. Vse mora biti odobreno s strani evropske zveze – statične table, napisi, reklame, roto-panoji, promocijski material… V teh dvanajstih letih se je oprema za oglaševanje precej spremenila, sedaj imamo tudi precej več dela kot nekoč.

Skrbim predvsem za to, da so reklame postavljene na prava mesta, pod natančno določenimi koti za televizijske prenose. Tu je še ‘neutral branding’, ki je danes obvezen in tudi vse bolj priljubljen. Zelo pomemben je tudi protokol pred pričetkom tekem – kje kdo pride na igrišče, kje stoji ekipa, kje je postavljeno stojalo z žogo, kako mora himna startat v trenutku, ko se tri minute red tekmo prične televizijski prenos.

 Mislim predvsem na moško Ligo prvakov, čeprav od lanskega leta tudi za žensko Ligo prvakinj velja povsem isto, pa tudi za EHF Evropsko ligo. Čeprav je koronavirus malce okrnil protokole, pa podobno že vrsto let velja tudi za evropska prvenstva in reprezentančne kvalifikacije. Ker se tako zagotavlja promocija in dviga kakovost rokometa, želijo v EHF ta način dela razširiti na vsa tekmovanja pod njihovim okriljem.

Trenutno nas je v EHF okrog 50 marketing supervisorjev, med delovne naloge pa sodi tudi dogajanje po koncu tekme – kjer se dela intervjuje, kdo odgovarja, katera televizija ima prednost, oziroma kdo je nosilec televizijskih pravic. Vsa koordinacija s televizijo je izredno pomembna. Prav tako obstajajo tudi posebni nadzorniki grafik, ki pred začetkom preverijo vsa imena in priimke igralcev ter vse ostalo, kar se pojavi na zaslonih med tekmo.

No, recimo, pravkar sem na Arena TV sporočil barvno kombinacijo dresov obeh ekip za tekmo Lige prvakov med Celjem Pivovarno Laško in Barcelono. Poleg tega je ključno, da se televizijski prenos prične pravočasno. V Kielu imajo na primer pred začetkom svoj ceremonial z ognjemetom, v Vezspremu spustijo velikansko žogo… Jaz pa pazim, da se tekma začne pravočasno, oziroma, da ni prevelike časovne luknje med koncem predstavitve igralcev in dejanskim pričetkom tekme.

Po koncu dvoboja pa preverim še tiskovno konferenco, moje delo pa se zaključi z briefingom s televizijci, kjer izmenjamo mnenja in pripombe o tem, kako je šel prenos v živo. In vse moram fotografirat, tako da na tekmo naredim okrog 160 fotografij. Seveda pazimo tudi, da se ne na tekmah ne pojavi kakšen političen transparent…”

Kako pa pri EHF odločajo, na katero tekmo bo odpotoval kdo od vas? Gre to po kakšnem regijskem ključu, glede na oddaljenost od kraja tekme in glede na dejstvo, da vaša vloga nadzornika nikakor ne more vplivati na razplet dvoboja?

“Niti ne, na primer v Zagrebu sem bil šele lani prvič. Večkrat pa sem bil že v norveškem Elverumu, v Romuniji, na Madžarskem, na Poljskem, v Makedoniji, v Flensburgu in v Kielu… Osebno skoraj raje potujem na Vzhod. No, enkrat mi je uspelo zaradi pozabljivosti priti v Kijev le z osebno izkaznico, a smo prek kluba Motor Zaporožje nekako rešili tudi to.”

Vendar pa se ne preživljate z delom za evropsko rokometno zvezo EHF, ampak ste profesor športne vzgoje. Kaj nam lahko za konec poveste še o tem?

“Pred štirimi leti smo s tedanjim trenerjem mladincev nogometnega kluba Koper Iztokom Kavčičem pričeli zanimiv skupni projekt. Organizirali smo skupne dopoldanske treninge za perspektivne mlade športnike različnih panog, ki obiskujejo koprske srednje šole. Začeli smo še s košarkarji in igralci tenisa, nato se je zgodba še razširila in se še širi. Klubi pa morajo zagotovit trenerja, da ne bi najstniki vadili sami.

Dobili smo tudi certifikat Olimpijskega komiteja Slovenije in danes nas je v Sloveniji 17 srednjih šol, kjer se spodbuja dvojno kariero športnikov. Gre za vzporedno učenje in treniranje. Dvakrat na teden imajo mladi športniki na voljo dopoldanski trening, poleg tega pa imajo tudi nek poseben status pri učiteljih, saj se lahko dogovarjajo, kdaj bodo pridobivali ocene. Tu imam vlogo koordinatorja aktivnosti ter veznega člena med šolo in klubi.

Na naši koprski ekonomski šoli je trenutno 80 takšnih športnikov. Na daljavo se pa na primer šolajo nogometaša Parme Enej Marsetič in Venezie Tarik Čandić, pa košarkarja beograjskega Dynamica Gregor Glas ter Saša Ciani. Podobo delujem še pri enem projektu in sicer je lani Koper postal en od centrov razvoja mladih za Rokometno zvezo Slovenije.

Izkušeni Vili Ban je v vlogi trenerja oziroma skrbi za strokovni del, saj pomagati želijo tudi drugi trenerji, naša Srednja ekonomsko-poslovna šola Koper šola pa je nosilec za vso regijo in je tista, ki mladim rokometašem in rokometašicam omogoča tri treninge na teden.”

EKSKLUZIVNO Miha Jelovčan, rokomet in vse kar sodi zraven

Rokometaš Miha Jelovčan v pogovoru z vaterpolistom Teom Galičem (foto: SJ)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.