V eni od naših sosednjih galaksij zeva orjaška votlina, obdana z žarečim plinom in tisoči mladih zvezd. Novi Hubblov pogled razkriva območje, v katerem so astronomi katalogizirali skoraj pol milijona zvezd, med njimi skoraj 30.000 izjemno mladih. Prav tu lahko spremljajo nenavaden kozmični krog: starejše zvezde spreminjajo svojo okolico, na njenem robu pa nastajajo nove.
Umetniška upodobitev velikanskega zvezdnega supermehurčka, obdanega z žarečim plinom, prahom in mladimi zvezdami. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Velikanski »mehurček« v naši galaktični soseščini
Območje se imenuje LHA 120-N44 oziroma krajše N44 in leži v Velikem Magellanovem oblaku, satelitski galaksiji Rimske ceste, približno 160.000 svetlobnih let od Zemlje. NASA je novi Hubblov pogled na to velikansko zvezdno porodnišnico objavila 3. septembra.
Najbolj izstopa ogromna votlina sredi žarečega plina. Tako imenovani supermehurček meri približno 210 × 140 svetlobnih let, vendar je še zanimivejše od njegovih razsežnosti vprašanje, kako je sploh nastal. Votline namreč ni ustvaril en sam dramatičen dogodek, temveč dolgotrajno in silovito delovanje masivnih zvezd.
Te v okoliški prostor pošiljajo močne zvezdne vetrove, svoje pa so dodale tudi eksplozije supernov. Plin so potiskale navzven in pomagale izdolbsti ogromno praznino, material pa se je pri tem kopičil predvsem ob njenih robovih. Prav tam se zgodba obrne: sile, ki so plin pregnale iz notranjosti, ga lahko na robovih dovolj stisnejo, da nastanejo pogoji za rojstvo nove generacije zvezd.
Med skoraj pol milijona zvezd jih je 30.000 še zelo mladih
N44 je zato za astronome veliko več kot spektakularna vesoljska kulisa. ESA/Hubble pojasnjuje, da lahko z opazovanjem takšnih območij raziskujejo obdobje med začetnim sesedanjem hladnih oblakov plina in trenutkom, ko mlada zvezda v svojem jedru začne stabilno zlivati vodik.
Številke pokažejo, kako bogato je območje. V okviru podrobnega popisa so astronomi katalogizirali skoraj 500.000 zvezd, pri čemer podatki vključujejo tudi zvezde v ospredju, ki se z našega zornega kota projicirajo v isto smer.
Med njimi je skoraj 30.000 zvezd pred glavnim nizom. To so mlade zvezde, ki še niso dosegle dolge stabilnejše faze svojega razvoja, v kateri v njihovih jedrih poteka zlivanje vodika v helij. Hubblova občutljivost in prostorska ločljivost raziskovalcem omogočata, da takšne šibkejše objekte razločijo tudi v zelo natrpanih zvezdnih območjih.
Zgodba ima zanimivo povezavo tudi z veliko širšim vprašanjem. Na Dnevnih Novicah smo nedavno pisali o raziskavi, ki poskuša pojasniti, zakaj vesolje ustvarja vse manj novih zvezd, čeprav zaloga nevtralnega vodika ni upadla v enakem obsegu. N44 predstavlja drugo stran te zgodbe – okolje, v katerem lahko astronomi rojstvo zvezd preučujejo skoraj korak za korakom.
Ena sama zvezda lahko ustvari svoj mehurček
Veliki supermehurček ni edina zanimiva struktura v N44. V kompleksu je tudi manjši objekt N44F, ki kaže, kako velik vpliv ima lahko že ena vroča in masivna zvezda. Njen silovit veter je v okoliškem plinu izoblikoval lasten medzvezdni mehurček.
Ultravijolično sevanje vročih zvezd obenem vpliva na okoliški plin in povzroča njegovo žarenje. Na Hubblovih opazovanjih se zato namesto enotnega oblaka pokaže zapletena pokrajina votlin, gostejših robov in prahu, prepletena z območji, kjer nastajajo nove zvezde.
Prav zaradi tega je N44 za astronomijo tako zanimiv. Na istem širšem območju je mogoče spremljati različne stopnje zvezdnega razvoja – od masivnih zvezd, ki že temeljito preoblikujejo svojo okolico, do objektov, ki so šele na začetku svoje življenjske poti.
Pogled v razmere, kakršne so bile nekoč pogostejše
Veliki Magellanov oblak ima še eno pomembno lastnost. V primerjavi z Rimsko cesto vsebuje manj elementov, težjih od helija. Takšno okolje astronomom pomaga raziskovati nastajanje zvezd v razmerah, ki so v nekaterih pogledih bližje tistim v zgodnejših obdobjih razvoja vesolja.
Hubblov pogled na N44 zato ni zanimiv samo zaradi ogromnega supermehurčka ali skoraj pol milijona katalogiziranih zvezd. Na enem območju se prepletajo posledice življenja masivnih zvezd in začetek razvoja njihovih naslednic.
Orjaška praznina na posnetku tako pripoveduje presenetljivo živahno zgodbo: starejše zvezde spreminjajo prostor okoli sebe, na robovih njihovega razburkanega okolja pa že nastaja nova generacija.