Sedem stoletij po smrti neznane ženske so poškodbe na njenem obrazu razkrile nekaj, kar so raziskovalci doslej poznali predvsem iz zgodovinskih zapisov. Okostje s Kitajske bi lahko predstavljalo prvi arheološki dokaz ene najkrutejših telesnih kazni tistega časa.

700 let staro okostje ženske bi lahko razkrivalo sled ene najkrutejših telesnih kazni na Kitajskem. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Nenavadno okostje med več sto grobovi

Ostanke so arheologi odkrili na pokopališču Sanzhiyuan v mestu Sanmenxia v kitajski provinci Henan. Najdišče so raziskovali pred gradnjo novega kampusa, na območju velikosti približno 358.000 kvadratnih metrov pa so odkrili 299 grobov iz različnih zgodovinskih obdobij.

Med njimi je izstopal grob z oznako M318. V njem je ležalo okostje odrasle ženske, pokopane z obrazom navzdol.

Analiza lobanje in medenice je pokazala, da je bila ob smrti stara približno od 40 do 45 let. Po podatkih raziskave v Journal of Archaeological Science: Reports je radiokarbonsko datiranje stegnenice njene ostanke umestilo v obdobje med letoma 1298 in 1404, na prehod med dinastijama Yuan in Ming.

Njeno okostje je še en primer tega, koliko lahko sodobne metode razkrijejo o ljudeh, ki so živeli pred stoletji. Nedavna raziskava je denimo pokazala tudi, kaj je DNK 149 ljudi razkrila o starodavnih grobovih na Kitajskem.

Poškodba, ki se je zacelila

Na lobanji so raziskovalci opazili nenavadne spremembe okoli nosne odprtine. Računalniška tomografija je pokazala, da manjka del nosnih kosti, poškodovane pa so bile tudi strukture v notranjosti nosu.

Največ je razkrilo stanje kosti. Robovi poškodovanega območja so bili zaceljeni, ponekod je nastala tudi nova kostnina. To pomeni, da poškodba ni nastala ob smrti ali pozneje v grobu. Ženska jo je utrpela še za časa življenja.

Raziskovalci so pri razlagi poškodbe preverjali več možnosti, med drugim bolezni, poškodbo in namerno pohabljenje. Toda vzorec na lobanji ni bil značilen za običajen padec ali močan udarec. Sprednji zobje so ostali nepoškodovani, prav tako niso odkrili drugih poškodb obraza, ki bi jasno kazale na takšno nesrečo.

Pozornost se je zato usmerila k razlagi, ki se ujema tudi z nekaterimi zgodovinskimi zapisi.

So ji za kazen odstranili nos?

Avtorji študije menijo, da bi lahko bil zunanji del nosu odstranjen namerno kot oblika telesne kazni.

Odstranjevanje nosu na Kitajskem ni poznano le iz legend ali poznejših pripovedi. Pisni viri pričajo o telesni kazni, ki je posamezniku pustila trajno in vsem vidno posledico.

V času dinastije Yuan zgodovinski zapisi takšno kaznovanje povezujejo tudi z nekaterimi kaznivimi dejanji, med drugim s krajo živine.

Toda pri ženski iz groba M318 se sled konča pri kosteh. Ni mogoče ugotoviti, kdo je bila, zakaj je utrpela poškodbo ali kdo jo je povzročil. Raziskovalci zato kaznovalne amputacije ne predstavljajo kot dokazano dejstvo, temveč kot razlago, ki po njihovem mnenju najbolje ustreza ugotovljenim poškodbam in zgodovinskemu kontekstu.

Če je ta razlaga pravilna, bi lahko šlo za prvi arheološki dokaz kaznovalne amputacije nosu na Kitajskem. Praksa, o kateri so doslej pričali predvsem pisni viri, bi tako dobila tudi možen fizični dokaz.

Hud poseg je preživela

Še ena podrobnost zgodbo obrne v nepričakovano smer: ženska zaradi poškodbe očitno ni umrla.

Zaceljeni robovi kosti in nova kostnina kažejo, da je po njej živela še več let. Pri tako hudem posegu sta bili nevarni že močna krvavitev in odprta rana, ki je lahko vodila v okužbo.

Kako so rano oskrbeli, iz okostja ni mogoče razbrati. Avtorji raziskave pa opozarjajo, da je bila določena zdravstvena oskrba ljudi po hudih telesnih kaznih na Kitajskem poznana že precej pred obdobjem, v katerem je živela.

Posledice so bile verjetno trajne. Odstranitev zunanjega dela nosu lahko vpliva na običajne funkcije nosne votline, sprememba obraza pa je bila tudi navzven očitna.

Edina je ležala z obrazom navzdol

Tudi njen pokop je odstopal od drugih.

Med 213 zgodovinskimi pokopi, ki so jih raziskovalci podrobneje obravnavali na najdišču, je bila ženska iz groba M318 edina odrasla oseba, položena z obrazom navzdol. Bila je tudi edina z ugotovljeno tako izrazito spremembo srednjega dela obraza.

Samo iz položaja telesa ni mogoče sklepati, zakaj so jo pokopali tako. Pokopi z obrazom navzdol skozi kitajsko zgodovino niso imeli vedno enakega pomena, zato raziskovalci pri povezovanju nenavadnega pokopa z njeno poškodbo ostajajo previdni.

Tudi grob ne kaže, da bi pripadala premožni eliti. Med pridatki so našli le bakreno lasnico. Analiza stabilnih izotopov kaže na prehrano, v kateri so imele pomembno vlogo rastline C4, med katere sodi proso, živalskih beljakovin pa je bilo razmeroma malo.

Po približno 700 letih njeno ime, življenje in okoliščine poškodbe ostajajo neznani. Kosti lahko povedo le del zgodbe.

A prav na njih je ostala sled, ki je preživela stoletja. Če je razlaga raziskovalcev pravilna, ena najkrutejših kazni iz starih kitajskih zapisov ni ostala zapisana le na papirju – njen možni dokaz je ostal tudi na obrazu ženske, ki jo je preživela.