Komaj pobrišete police, čez nekaj časa pa se na njih že pojavi nova plast prahu. Štiritedenski preizkus različnih načinov za njegovo zmanjševanje je prinesel zanimiv rezultat: antistatični sprej je pomagal le malo, razvlaževalnik se ni izkazal, najmanj prahu pa se je nabralo ob uporabi čistilca zraka.

Čistilec zraka lahko pomaga zmanjšati količino prahu v prostoru. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Če bi sodili samo po štiritedenskem domačem preizkusu, je bil rezultat precej jasen. Najmanj prahu se je na opazovani površini nabralo med uporabo čistilca zraka. Antistatični sprej je prinesel le manjšo razliko, pri razvlaževalniku pa je šel rezultat celo v nasprotno smer.

Preizkusa se je lotila novinarka britanskega časnika The Guardian. Štiri tedne je spremljala isto površino in vsak teden preverila drugačen način, s katerim bi lahko zmanjšala količino prahu.

Pomemben je poudarek, da ni šlo za laboratorijsko raziskavo. Rezultatov zato ne moremo preprosto prenesti v vsako stanovanje, so pa dober povod za vprašanje, ki si ga med čiščenjem zastavi marsikdo: zakaj se prah tako hitro vrne?

Zakaj je polica tako hitro spet prašna?

Prah, ki ga vidimo na pohištvu, je mešanica različnih drobnih delcev. Ti se premikajo po prostoru, nekaj časa ostanejo v zraku, nato pa pristanejo na policah, mizah, elektroniki in drugih površinah.

Zato nova plast prahu ne pomeni nujno, da je bilo stanovanje slabo očiščeno. Delci v prostor prihajajo in v njem nastajajo ves čas.

Pomembna je tudi površina, na kateri pristanejo. Materiali imajo različno teksturo in električne lastnosti, statični naboj pa lahko vpliva na oprijem nekaterih drobnih delcev.

Prvi teden preizkusa je zato služil kot izhodišče. Brez dodatnega ukrepa je pokazal, koliko prahu se nabere v običajnih razmerah.

Antistatični sprej je pomagal, vendar ne veliko

Drugi teden je bil na vrsti antistatični sprej. Logika je preprosta: če statični naboj pomaga delcem, da se oprimejo površine, bi njegovo zmanjšanje lahko pomenilo manj prahu.

Nekaj razlike je bilo. Toda po tednu dni je bilo izboljšanje majhno.

Sprej torej v tem preizkusu ni bil brez učinka, vendar tudi ni prinesel spremembe, zaradi katere bi lahko krpo pospravili v omaro.

Razvlaževalnik je prinesel nepričakovan rezultat

Tretji teden se je zgodilo ravno nasprotno od pričakovanega. Med uporabo razvlaževalnika se je na spremljani površini nabralo več prahu.

Ena od možnih razlag je povezana s statično elektriko. Bolj suh zrak lahko omogoči, da se električni naboj na nekaterih materialih zadrži dlje, kar lahko vpliva tudi na oprijem delcev.

Vendar je pri tem potrebna previdnost. En domači eksperiment ne dokazuje, da razvlaževalniki povzročajo več prahu. Njihova naloga je predvsem zmanjševanje previsoke zračne vlage, zato jih tam, kjer so potrebni zaradi vlage, ni smiselno presojati po tem preizkusu.

Kot rešitev za prašne police pa se razvlaževalnik v tem primeru ni izkazal.

Najmanj prahu je bilo ob uporabi čistilca zraka

V zadnjem tednu je v prostoru deloval čistilec zraka. Prav takrat se je na spremljani površini nabralo najmanj prahu v celotnem preizkusu.

Razlika je v načinu delovanja. Čistilec ne poskuša preprečiti, da bi se prah oprijel police, temveč skozi filter zajema del delcev, ko so ti še v zraku.

Da lahko prenosni čistilci in filtracija zmanjšajo količino delcev v notranjem zraku, pojasnjuje tudi ameriška Agencija za varstvo okolja (EPA). Hkrati opozarja, da nobena naprava ne odstrani vseh onesnaževal in da je filtracija najbolj smiselna skupaj z odstranjevanjem virov onesnaženja ter ustreznim prezračevanjem.

To je pomembna razlika. Čistilec zraka lahko zajame del lebdečih delcev, ne more pa pobrisati prahu, ki je že pristal na polici.

Pri čistilcu zraka ni vseeno, katerega izberete

Če razmišljate o čistilcu zraka, mora njegova zmogljivost ustrezati prostoru. Naprava, namenjena majhni spalnici, v veliki dnevni sobi ne bo nujno dosegla enakega učinka.

Pri napravah za odstranjevanje delcev je uporaben podatek CADR, ki pomaga oceniti količino prečiščenega zraka, ki jo lahko zagotovi čistilec. Pomembno je tudi redno vzdrževanje oziroma pravočasna menjava filtrov.

Pogosta izbira so HEPA-filtri. EPA navaja, da lahko tak filter teoretično odstrani najmanj 99,97 odstotka delcev s premerom 0,3 mikrometra.

Toda visoka učinkovitost filtra še ne pomeni stanovanja brez prahu. Večji delci se lahko hitro usedejo na tla in pohištvo, še preden jih naprava sploh zajame.

Manj prahu brez nakupa nove naprave

Del težave lahko zmanjšamo tudi precej preprosteje. Odprte police, dekorativni predmeti in težko dostopni kotički pomenijo več površin za nabiranje prahu in več dela pri čiščenju.

Pomembno je tudi, s čim brišemo. Pri pranju čistilnih brisač je ena najpogostejših napak uporaba mehčalca, saj lahko ta na vlaknih pusti sloj ter zmanjša njihovo vpojnost in učinkovitost.

Pri brisanju je cilj prah odstraniti s površine, ne pa ga zgolj dvigniti in poslati nazaj v zrak.

Kaj torej dejansko pomaga proti prahu?

Štiritedenski preizkus je imel jasnega zmagovalca: najmanj prahu se je nabralo ob uporabi čistilca zraka. Antistatični sprej je pomagal le malo, razvlaževalnik pa v konkretnem primeru ni izboljšal rezultata.

To ne pomeni, da je čistilec zraka čudežna rešitev. Preizkus je bil omejen, različna stanovanja imajo različne vire prahu, razlikujejo pa se tudi prezračevanje, vlažnost, površine in način življenja.

Ugotovitev, da lahko filtracija zmanjša količino lebdečih delcev v prostoru, pa je skladna s priporočili EPA. V praksi zato največ smisla daje kombinacija: prah redno odstraniti s površin, omejiti njegovo ponovno dvigovanje in po potrebi del delcev prestreči že v zraku.

Police bo še vedno treba brisati. Morda pa ne tako pogosto.