Nekateri evropski jeziki imajo pravila, ki lahko tujcem povzročijo precej preglavic. Finščina preseneti s 15 skloni, madžarščina s številnimi priponami, slovenščina pa z nečim, kar je med indoevropskimi jeziki prava redkost – dvojino. Prav vsakdanji stavek »midva greva« pokaže, zakaj je naš jezik za številne tujce nekaj povsem novega.

Slovenščina, finščina in madžarščina imajo svoje jezikovne posebnosti. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Slovenščina je za nas nekaj povsem vsakdanjega, toda že preprost stavek midva greva razkrije posebnost, ki je številni drugi jeziki ne poznajo. Ko govorimo o dveh osebah, namreč ne uporabljamo množine, temveč dvojino.

Tudi drugod po Evropi najdemo jezike s pravili, ki lahko tujca hitro presenetijo. Finščina ima 15 sklonov, madžarščina pa slovnične informacije pogosto izraža s priponami, ki jih dodaja besedni osnovi.

To še ne pomeni, da lahko slovenščino, finščino in madžarščino preprosto razglasimo za tri najtežje jezike v Evropi. Težavnost je močno odvisna od maternega jezika posameznika in njegovega predznanja. Imajo pa vsi trije značilnosti, zaradi katerih so za številne tujce pravi izziv.

Slovenščina: ko dva še nista množina

Jaz grem, midva greva, mi gremo.

V teh treh oblikah se skriva ena največjih posebnosti slovenščine. Poleg ednine in množine imamo posebno slovnično število za dve osebi ali dve stvari.

Dvojina seveda ni omejena samo na glagole. Rečemo eno jabolko, dve jabolki, tri jabolka. Za govorca jezika, ki razlikuje le med enim in več, to pomeni dodatno slovnično kategorijo in nove oblike, ki jih mora znati pravilno uporabljati.

Po podatkih GOV.SI je slovenščina eden redkih indoevropskih jezikov, ki so ohranili dvojino. Ima tri slovnična števila – ednino, dvojino in množino –, šest sklonov ter tri slovnične spole.

Prav kombinacija teh lastnosti lahko učenje precej zaplete. Samostalniki, pridevniki, zaimki in glagoli spreminjajo svoje oblike, pri izbiri pravilne pa je pogosto treba upoštevati več slovničnih informacij hkrati.

S tem se posebnosti našega jezika še ne končajo. Slovenščina ima kljub razmeroma majhnemu številu govorcev izjemno bogato narečno podobo. Uradni podatki navajajo več kot 40 narečij, zato lahko nekdo, ki dobro obvlada knjižno slovenščino, že v drugem delu države naleti na izraze in izgovorjavo, ki jih v učbeniku ni srečal.

Finščina: ko se šest slovenskih sklonov ne zdi več tako veliko

Imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik. Slovenskih šest sklonov je marsikomu povzročalo težave že v šoli.

Finščina jih ima 15.

Finski Inštitut za jezike Kotus pojasnjuje, da se v finščini številna slovnična razmerja izražajo s spreminjanjem besed in dodajanjem elementov na njihovo osnovo. Pomen, za katerega bi v kakšnem drugem jeziku uporabili predlog ali dodatno besedo, je tako lahko izražen že z obliko besede.

Za človeka, ki je vajen drugače zgrajenega jezika, to pomeni precej drugačen način razmišljanja o stavku. Ne uči se le novih besed, temveč tudi številnih načinov, kako se lahko njihove oblike spreminjajo.

Finščina pozna še samoglasniško harmonijo, pri kateri samoglasniki v besedi vplivajo na obliko določenih končnic. Pomembna je tudi dolžina glasov, saj lahko razlika med kratkim in dolgim glasom spremeni pomen.

Po drugi strani finščina nima slovničnega spola. Učencu se zato ni treba pri vsakem samostalniku učiti še, ali je moškega, ženskega ali srednjega spola.

Madžarščina: ena beseda lahko pove presenetljivo veliko

Madžarska je slovenska soseda, toda njen jezik se od slovenščine precej razlikuje. Madžarščina skupaj s finščino spada v uralsko jezikovno družino, medtem ko slovenščina spada med slovanske jezike indoevropske jezikovne družine.

Ena značilnih lastnosti madžarščine je način, kako se slovnične informacije dodajajo besedni osnovi. Nanjo se lahko naveže več pripon, pri čemer vsaka prispeva nov del pomena ali slovnične informacije.

Beseda lahko zato z dodajanjem pripon postaja vse daljša. Kar bi v nekaterih drugih jezikih izrazili z več ločenimi besedami, je mogoče v madžarščini deloma izraziti z eno kompleksnejšo besedno obliko.

Tudi madžarščina pozna samoglasniško harmonijo. Oblika nekaterih pripon se prilagaja samoglasnikom v besedi, zato ni vedno dovolj vedeti, katero pripono potrebujemo – poznati moramo tudi njeno ustrezno obliko.

Z madžarsko morfologijo in samoglasniško harmonijo se ukvarjajo tudi strokovnjaki Research Centre for Linguistics. Tako kot finščina tudi madžarščina nima slovničnega spola, kar lepo pokaže, da je lahko jezik na enem področju zelo zahteven, na drugem pa presenetljivo preprost.

Je slovenščina res med najtežjimi jeziki v Evropi?

Na spletu najdemo številne lestvice »najtežjih jezikov«, vendar je pri njih potrebna previdnost. Jezik, ki je za nekoga izjemno zahteven, je lahko za govorca sorodnega jezika precej lažji.

Govorec hrvaščine bo denimo v slovenščini prepoznal številne znane besede in slovnične vzorce, medtem ko bo imel govorec angleščine povsem drugačno izhodišče. Podobno lahko jezikovna sorodnost in predhodno znanje vplivata na zahtevnost učenja finščine ali madžarščine.

Zato teh treh jezikov ne moremo razglasiti za nesporno najtežje v Evropi. Lahko pa rečemo, da imajo slovnične značilnosti, ki so za številne tujce precej nenavadne in zahtevajo veliko vaje.

Slovenščina ima pri tem nekaj, kar uporabljamo tako spontano, da o tem skoraj ne razmišljamo. Ko rečemo midva greva, že slovnična oblika pove, da govorimo o natanko dveh osebah.

In morda se posebnosti maternega jezika najlepše zavemo prav takrat, ko moramo nekomu pojasniti pravilo, ki ga sami uporabljamo vsak dan, ne da bi o njem sploh razmišljali.

Več zanimivosti in zgodb iz evropskih držav lahko na Dnevnih Novicah spremljate v rubriki Svet.