Med vsemi vojnimi konflikti, ki trenutno potekajo po svetu, se je ta teden zgodilo nekaj, na kar so mnogi zagovorniki mednarodnega prava čakali dolga desetletja. Združeno kraljestvo je vrnilo suverenost nad arhipelagom Chagos v roke bližnjega Mauriciusa. Žal pa tudi tokrat avtohtonega prebivalstva niso povprašali za njihove želje.

Velika zmaga za mednarodno pravo in za barve Mauriciusa (foto: pxhere.com)

Arhipelag Chagos leži sredi Indijskega oceana in čeprav je bližje Indiji kot afriškemu kontinentu, je bil znan kot zadnja afriška kolonija Združenega kraljestva. V četrtek so Britanci objavili, da je bil dosežen dogovor o predaji otokov Chagos Mauritiusu, s čimer so se končala desetletja sporov in pogajanj o britanski koloniji, kar so potrdili tudi na Organizaciji združenih narodov (OZN).

Sporazum je bil dosežen po 13 krogih pregovorov, ki so se začeli leta 2022, potem ko sta Meddržavno sodišče (ICJ) in Generalna skupščina OZN v letih 2019 in 2021 priznala zahteve Mauritiusa po suverenosti nad tem otočjem. Zaplet pa se je začel, še preden je Mauritius leta 1968 sploh postal neodvisen, saj je tedaj Velika Britanija nezakonito ločila in oblikovala novo kolonijo na arhipelagu Chagos, poimenovano Britansko ozemlje v Indijskem oceanu (BIOT).

Združeno kraljestvo je tedaj mednarodni skupnosti lagalo (!), da Chagos nima stalnega prebivalstva – da mu ne bi bilo treba poročati o svoji kolonizaciji v OZN. V resnici je po odcepitvi otokov od Mauritiusa Združeno kraljestvo izgnalo med 1.500 in 2.000 otočanov, da bi lahko Združenim državam Amerike dalo v najem otok Diego Garcia za vojaške namene, predvsem letalom namenjeno bazo pa so Američani in Britanci od tedaj upravljali skupaj.

V resnici je na Chagosu stoletja živelo avtohotono prebivalstvo, ki sta ga Vladi Združenega kraljestva in ZDA sta med letoma 1967 in 1973 prisilno razselili. Zaradi strateškega položaja baze na otoku Diego Garcia so nasilno odpeljali prebivalstvo z vseh naseljenih otokov arhipelaga. Pregnali so ga predvsem na bližnje otočje Maurituis, kjer so begunci nato živeli v revščini in po mnenju nekaterih poznavalcev razmer tudi kot ‘drugorazredni’ državljani.

Trajalo je torej 50 let, da sta ‘civilizirani’ zahodni velesili dopustili ljudem, da se lahko vrnejo domov. Z OZN pa so ob tem potrdili, da bo Združeno kraljestvo tudi po vrnitvi teritorija pod oblast Mauritiusa (slovensko ‘Mavricija’) še vedno obdržalo nadzor nad ameriško-britansko vojaško bazo na otoku Diego Garcia. Baza je namreč zaradi svoje lokacije preveč pomembna, da bi se ji ZDA in ZK kar odrekli.

Vendar pa so bili tudi po novicah z OZN številni prebivalci Chagosa vseeno razočarani, saj se vlada ZK z njimi ni predhodno posvetovala. Izjavili so, da so jih spet pustili brez moči in brez glasu pri določanju njihove lastne prihodnosti in prihodnosti njihove domovine. Tega na OZN niso omenili, a morda bi bili prebivalci otočja raje neodvisno državo, kot pa bili del Mavriciusa, kjer v zadnjih 50 let z njimi niso vedno ravnali najbolje.

Vseeno pa ta dekolonizacijska poteza Združenega kraljestva zbuja upanje, da mednarodno pravo le še ni klinično mrtvo. Da bi se uradno vrnilo med žive inzdrave, pa bi morala madnarodna skupnost rešiti še podobne zaplete, kot so na primer meje države Zahodna Sahara, poenotenje Cipra in obstoj države Palestine v njenih mednarodno določenih mejah.