Ni treba daleč v Alpe, da izginejo mestni hrup, velike hotelske verige in ulice, polne turističnih trgovin. Le nekaj ur vožnje iz Slovenije se med gorami skrivajo kraji, kjer še stojijo stoletja stare lesene hiše, domačini ohranjajo jezike svojih prednikov, romarje sprejemajo že več kot 500 let, za zadnjimi hišami pa se začnejo poti proti jezerom, slapovom in visokim alpskim vrhovom. Izbrali smo pet mestec v Italiji in Avstriji, kjer bi bilo škoda ostati samo nekaj ur.

Gorsko mestece ob mirnem alpskem jezeru, obdano z gozdovi in mogočnimi vrhovi. (foto: Getty Images / Unsplash+)

Beseda »neokrnjeno« je pri evropskih krajih lahko hitro pretirana. Tudi v najbolj odmaknjene alpske doline danes vodijo ceste, obiskovalce čakajo nastanitve in restavracije, domačini pa seveda ne živijo tako kot pred stoletjem.

Toda nekateri kraji so svoj značaj ohranili precej bolje od drugih. Stare hiše niso samo kulisa za turiste, lokalni jeziki in narečja niso povsem izginili, tradicionalne obrti še obstajajo, množični turizem pa ni postal edina stvar, okoli katere se vrti življenje.

Pri naslednjih petih mestecih je še ena prednost: vas je pogosto šele začetek izleta.

1. Sauris – stari jezik, turkizno jezero in vonj po dimljenem pršutu

Globoko v Karnijskih Alpah na severovzhodu Italije leži Sauris oziroma Zahre. Že prihod nakaže, da ne prihajamo v običajno italijansko turistično mestece. Cesta se vije skozi gorsko pokrajino in predore, nato pa se med gozdovi odprejo majhna naselja na približno 1.000 do 1.400 metrih nadmorske višine.

Sauris Zahre poudarja, da je skupnost skozi stoletja ohranila izrazito kulturno identiteto. Poleg italijanščine in furlanščine se je tukaj ohranil tudi saurijski jezik, povezan z germansko jezikovno tradicijo. Prepoznavne so tudi tradicionalne hiše s kamnitimi spodnjimi in lesenimi zgornjimi deli.

Sauris pa se ne konča pri zadnji hiši. Pod naselji leži jezero Sauris, obdano z gozdnatimi pobočji, poleti pa je mogoče na vodi veslati s kajakom, kanujem ali SUP-om. Okoliška pokrajina je prepredena s pohodniškimi in kolesarskimi potmi, že sama cesta skozi ozko sotesko Lumiei pa je del doživetja.

Kraj ima tudi okus, ki ga je težko zamenjati. Najbolj znan je rahlo dimljeni Prosciutto di Sauris, ob njem pa se na mizah pojavljajo gorski siri, polenta, lokalne mesnine in pivo, ki ga varijo v vasi. V tem delu Alp kulinarika ni zgolj dodatek turistični ponudbi, ampak odsev načina življenja, ki se je razvijal v precej odmaknjenem okolju.

Za noč ni treba nazaj v dolino. Poleg hotelov, penzionov, turističnih kmetij in apartmajev je zanimiva posebna oblika razpršenega hotela (albergo diffuso), pri kateri gostje namesto v enem velikem objektu bivajo v obnovljenih hišah po kraju.

Sauris tako brez težav zapolni ves dan – od starih hiš in jezika do jezera, gora in večerje, zaradi katere se naslednje jutro morda ne bo mudilo domov.

2. Sappada – 15 zaselkov, slapovi in kraj, kjer se rodi Piave

Pri Sappadi oziroma Plodnu je najbolje pozabiti na predstavo o enem samem strnjenem gorskem mestecu. Kraj med Karnijskimi Alpami in Dolomiti sestavlja 15 zgodovinskih zaselkov, nanizanih po dolini, in prav prehajanje med njimi je velik del njegovega značaja.

Visit Sappada Dolomiti izpostavlja ohranjeno tradicionalno podobo teh zaselkov. V starih delih Sappade in Cima Sappade še stojijo značilne lesene hiše, zgrajene v tehniki Blockbau, med njimi pa hlevi, seniki, majhne kapele in vodnjaki. Ponekod je les potemnel od desetletij sonca, dežja in snega, kar kraju daje precej pristnejši obraz od popolnoma zloščene turistične kulise.

Od tod je vredno slediti vodi. V okolici so slapovi Cascatelle, bolj divjo podobo ponuja soteska Acquatona, višje v dolini Val Sesis pa pridemo do izvira Piave. Ta znana reka severovzhodne Italije svojo dolgo pot proti Jadranu začne prav med tukajšnjimi gorami.

Če imamo na voljo dva dni, se načrt skoraj sestavi sam. Prvega lahko namenimo starim zaselkom, slapovom in lokalni kulinariki, drugega pa poti proti izviru Piave ali pohodu proti eni od planinskih koč.

Na jedilnikih se srečujejo vplivi Karnije, Furlanije in stare germanofonske skupnosti. Polenta, siri, gobe, divjačina, cmoki in druge krepkejše jedi so precej logičen odgovor na podnebje, v katerem so domačini stoletja preživljali dolge zime.

V dolini so hoteli, manjši penzioni in apartmaji, višje v gorah pa koče. Sappada zato ni samo kraj za fotografiranje lesenih hiš, ampak dobro izhodišče za cel konec tedna v naravi.

3. Maria Luggau – pet starih mlinov in dolina, kjer kruh ni samo hrana

Maria Luggau v avstrijskem Lesachtalu je drugačna že na prvi pogled. Nad majhnim naseljem se dviga romarska bazilika, ob njej stoji samostan, okoli hiš pa se odpirajo travniki pod Karnijskimi Alpami in Lienškimi Dolomiti.

Romarska tradicija kraja sega več kot 500 let v preteklost, toda ena njegovih najlepših zgodb se skriva ob vodi.

Lesachtal Mario Luggau povezuje z nekdanjo »dolino stotih mlinov«. Nekoč naj bi jih bilo po dolini okoli 200, danes pa ob Mlinarski poti še vedno stoji pet zgodovinskih vodnih mlinov. Njihova kolesa spominjajo na čas, ko je bila voda eden najpomembnejših pomočnikov pri vsakdanjem delu.

Od mlinov do kruha je tu le majhen korak. Tradicionalna kultura peke lesachtalskega kruha je vpisana v avstrijski register nesnovne kulturne dediščine pri avstrijski komisiji za Unesco. V širšem Lesachtalu ima lokalna hrana še danes posebno mesto, zato so kruh, siri, med, marmelade in izdelki okoliških kmetij več kot le spominek za obiskovalce.

Po kosilu lahko ostanemo v vasi, obiščemo baziliko in samostansko okolico ali pa se odpravimo globlje v dolino. Lesachtal odpira poti proti planinam, kočam in visokogorskim jezerom, med najbolj slikovitimi cilji širšega območja pa je Wolayersee pod strmimi stenami Karnijskih Alp.

Maria Luggau je obenem kraj, pri katerem ima nočitev posebno vrednost. Manjši penzioni, apartmaji in turistične kmetije omogočajo, da ostanemo tudi potem, ko dnevni obiskovalci odidejo in dolina pokaže svoj precej mirnejši obraz.

4. Oberdrauburg – mestece, mimo katerega je najlažje samo peljati

Kdor se po avstrijski Koroški pelje proti vzhodni Tirolski, lahko Oberdrauburg hitro spregleda. Leži ob Dravi pod gorami in nima ene same znamenitosti, zaradi katere bi se pred njim ustavljale kolone turističnih avtobusov.

Morda je prav to njegova prednost.

Sprehod skozi staro trško jedro vodi mimo zgodovinskih hiš in cerkva, nad krajem so ostanki Hohenburga, nekaj minut stran pa teče Drava. Ob njej poteka znana kolesarska pot Drauradweg, zato lahko mirno jutro med starimi fasadami še isti dan zamenjamo za kilometre na kolesu.

Pokrajina postane bolj divja, ko pogled usmerimo proti goram. Nad dolino se dviga Hochstadel, za bolj pustolovski izlet pa je zanimiva soteska Pirknerklamm. Poleti lahko družine dan zaključijo na lokalnem kopališču, pohodniki pa nadaljujejo proti višjim potem in Lienškim Dolomitom.

Oberdrauburg ima hotele, penzione, apartmaje, turistične kmetije in kamp, za tiste, ki bi noč raje preživeli višje, pa so možnosti tudi v planinskem svetu nad dolino.

Med našo peterico je najmanj »razgledniški«. Toda ravno zato deluje pristno. Tu ni treba sestaviti urnika desetih znamenitosti. Lahko sedemo na starem trgu, se zapeljemo ob Dravi in šele popoldne odločimo, katera gora bo cilj naslednjega jutra.

5. Malborghetto – pod Julijskimi Alpami, kjer se srečajo trije svetovi

Malborghetto oziroma Naborjet leži v Kanalski dolini na severovzhodu Italije, nedaleč od Slovenije in Avstrije. Stoletja življenja na križišču različnih kultur so pustila sled v arhitekturi, imenih krajev, jeziku in kuhinji.

V središču stoji Palazzo Veneziano iz 16. stoletja, kjer danes deluje etnografski muzej Kanalske doline. Toda pri Malborghettu bi naredili napako, če bi se po ogledu muzeja obrnili proti domu.

PromoTurismoFVG med največjimi aduti širšega območja izpostavlja gorsko pokrajino Julijskih Alp. Iz Malborghetta se lahko odpravimo proti dolini Val Saisera pod mogočnimi stenami Jôfa Fuarta in Montaža, širša Kanalska dolina pa skriva dovolj naravnih znamenitosti za več kot en dan.

Med najbolj znanimi so Belopeška oziroma Mangartska jezera pod Mangartom. V bližini Trbiža se reka Slizza prebija skozi slikovito sotesko, nekoliko naprej leži Predelsko jezero, visoko nad dolino pa Svete Višarje z romarskim svetiščem in razgledom na okoliške vrhove.

Tudi za mizo se pozna, da smo na stičišču svetov. Furlanski, koroški in slovanski vplivi se srečujejo v polenti, sirih, gobah, divjačini, krompirjevih jedeh in drugih okusih gorske kuhinje.

Prav zaradi bogate okolice je tukaj nočitev skoraj bolj smiselna kot hiter obisk. Hoteli, B&B-ji, apartmaji, turistične kmetije in planinske koče omogočajo, da Malborghetto uporabimo kot izhodišče za dvodnevno raziskovanje dolin, jezer in gora.

Za obiskovalca iz Slovenije pa ima še eno prednost: občutek precej odmaknjenega alpskega sveta dobimo presenetljivo blizu doma.

Če imate samo en vikend, kam?

Peterica si je geografsko dovolj blizu, po značaju pa skoraj ne bi mogla biti bolj različna.

Če želite jezero in kulinariko, je Sauris zelo močna izbira. Za slapove, izvir Piave in stare lesene zaselke bi pogledal proti Sappadi. Maria Luggau je za tiste, ki jih privlačijo stari mlini, romarska tradicija in počasnejši ritem, Oberdrauburg pa je dobra baza za kolesarjenje, soteske in pohodništvo.

Malborghetto ima morda največ možnosti za obiskovalca, ki želi v enem vikendu združiti staro alpsko mestece, Julijske Alpe, jezera in razglede.

Nobenega od teh krajev zato ni treba obiskati samo zato, da naredimo fotografijo starega jedra in se odpeljemo naprej.

Ko vas vleče še globlje med gore

Če vas bolj kot znana alpska letovišča privlačijo mirni kraji med gorami, smo že predstavili tudi skrite evropske gorske bisere, kjer so v ospredju narava, razgledi in nekoliko manj obiskani kotički Evrope.

Razdalje med državami so v tem delu Evrope majhne, pokrajina pa se lahko v nekaj urah povsem spremeni. Zjutraj lahko krenemo iz Slovenije, popoldne hodimo ob izviru Piave ali med starimi vodnimi mlini, zvečer pa sedimo za mizo v gorski vasi.

Čas se ni ustavil – le nekoliko manj se mu mudi

Sauris, Sappada, Maria Luggau, Oberdrauburg in Malborghetto niso kraji brez avtomobilov, interneta ali obiskovalcev. Tudi čas se tam seveda ni zares ustavil.

Toda sodobnost še ni povsem prekrila tistega, kar je bilo tam prej. Stari jeziki, lesene hiše, vodni mlini, romarske poti, lokalna hrana in življenje pod gorami niso samo dekoracija za fotografije. Prav zaradi te mešanice starega in novega imajo kraji značaj, ki ga je v večjih turističnih središčih težje najti.

Morda je zato škoda, da bi se v njih ustavili samo za uro ali dve. Ko se dan umiri, ostanejo jezera, gozdovi, gore in majhne ulice – naslednje jutro pa se namesto mestnega prometa lahko najprej oglasijo voda, veter ali cerkveni zvonovi.

Čas se tam ni ustavil. Le nekoliko manj se mu mudi.