Imena se nam zdijo nekaj izrazito človeškega, toda živalski svet ponuja vse več razlogov za dvom. Delfini uporabljajo značilne žvižge, sloni posebne klice, zanimive sledi pa so raziskovalci našli tudi pri papigah in marmozetkah. Zdaj poskušajo odgovoriti na precej težje vprašanje: kdaj lahko glasovno oznako za določenega posameznika res imenujemo »ime«?

Delfini uporabljajo značilne glasovne signale za medsebojno sporazumevanje. (foto: Pascal van de Vendel / Unsplash)

Ko nekoga pokličemo po imenu, ne uporabimo samo zvoka, na katerega se bo odzval. Z imenom označimo določenega posameznika, isto oznako pa razumejo tudi drugi. Prav tu postane primerjava z živalskim svetom zapletena.

Raziskave že desetletja kažejo, da nekatere živali uporabljajo individualne glasovne signale. Toda prepoznavanje druge živali po glasu še ne pomeni, da jo lahko tudi »pokličejo po imenu«. Kot poroča Live Science, so zato raziskovalci podrobneje primerjali dokaze pri štirih skupinah – delfinih, slonih, papigah in marmozetkah.

Pri vseh obstajajo zanimivi znaki individualnega nagovarjanja, vendar dokazi niso enako močni. Znanstveniki so zato predlagali tudi jasnejša merila, kaj bi morala živalska glasovna oznaka sploh izpolnjevati, da bi jo lahko primerjali s človeškim imenom.

Delfini imajo za zdaj najmočnejše dokaze

Velike pliskavke razvijejo značilne individualne žvižge, nekakšne glasovne podpise, po katerih jih drugi delfini prepoznajo. Raziskovalci te signale proučujejo že desetletja, poskusi pa so pokazali še nekaj pomembnejšega.

Delfin lahko posnema značilni žvižg drugega delfina, ko želi z njim vzpostaviti stik. Posameznika lahko prepozna po strukturi njegovega žvižga tudi takrat, ko isti vzorec proizvede drug delfin. To nakazuje, da signal ni vezan samo na glas živali, temveč lahko predstavlja konkretnega posameznika.

Prav pri delfinih so zato dokazi za uporabo nečesa, kar bi lahko primerjali z imenom, trenutno najmočnejši.

Sloni vedo, kdaj je klic namenjen prav njim

Tudi pri afriških slonih so raziskovalci v njihovem nizkofrekvenčnem oglašanju našli klice, namenjene določenim članom skupine. V poskusih so se sloni na posnetke odzivali drugače, kadar je bil predvajan klic, namenjen prav njim.

To je pomemben namig, da sloni razlikujejo individualno usmerjene glasovne oznake. Še vedno pa ni povsem jasno, ali takšen klic drugega slona simbolno predstavlja na način, primerljiv s človeškim imenom, ali pa živali v njem prepoznavajo drugačne informacije.

Prav zaradi takšnih razlik so znanstveniki pri besedi »ime« previdni. Odziv na individualni klic je pomemben dokaz, vendar sam po sebi še ni dovolj.

Papige ponujajo nekoliko drugačen primer

Pri papigah je del dokazov prišel iz okolja, ki ga zelo dobro poznamo – iz človeških domov. Raziskava v PLOS One je analizirala podatke o 884 papigah, pri 47 odstotkih poročil pa so lastniki navedli primere uporabe imen v družbenih situacijah.

Podrobnejši podatki so pokazali primere, v katerih so papige imena uporabljale kot glasovne oznake za ljudi in druge živali. Nekatere so jih izgovarjale ob pozdravu ali ločitvi, druge takrat, ko so želele pritegniti pozornost določene osebe.

Toda to odpira nekoliko drugačno vprašanje. Papiga se lahko nauči človeške besede in jo uporabi v pravem položaju, ne da bi s tem dokazali, da koncept imena razume enako kot človek. Prav tako to še ne pomeni, da si papige v naravi med seboj spontano dajejo podobne oznake.

Pri marmozetkah ostaja pomemben dvom

Marmozetke so majhne južnoameriške opice, ki živijo v tesno povezanih družbenih skupinah. Raziskave kažejo, da določene klice usmerjajo proti posameznim članom skupine in da na njihovo oglašanje vpliva tudi družinsko okolje.

Toda pri njih se dobro pokaže težava, s katero se srečujejo raziskovalci. Če marmozetka pri nagovarjanju druge živali zgolj posnema del njenega lastnega oglašanja, to še ni nujno simbolna oznaka zanjo.

Zato isti izraz – »ime« – pri različnih živalskih vrstah lahko hitro začne opisovati precej različne pojave.

Kaj mora živalski klic izpolniti, da bi mu lahko rekli ime?

Kelly Jaakkola in sodelavci so letos v reviji Trends in Cognitive Sciences predlagali tri minimalna merila, s katerimi bi lahko takšne trditve preverjali po enakih pravilih.

Prvo je individualna referenca: klic mora biti namenjen določenemu posamezniku. Drugo zahteva, da oznaka tega posameznika predstavlja in ni samo odziv na njegov glas ali trenutno vedenje. Tretje merilo pa zahteva skupen pomen – povezavo med oznako in posameznikom morata razumeti vsaj dve živali.

Prav drugo merilo je pri številnih dosedanjih raziskavah najtežje dokazati. Ni namreč dovolj pokazati, da se žival na neki zvok odzove. Dokazati je treba, da zvok zanjo predstavlja drugega posameznika.

Ko raziskovalci obstoječe dokaze pogledajo skozi ta strožja merila, so delfini trenutno najprepričljivejši primer. Pri slonih, papigah in marmozetkah ostajajo deli zgodbe, ki jih bodo morale razjasniti nove raziskave.

Zakaj bi živali imena sploh potrebovale?

Delfini, sloni, papige in marmozetke imajo nekaj pomembnega skupnega: živijo v zapletenih družbenih skupinah. Posamezniki niso vedno drug ob drugem, zato bi bila sposobnost nagovoriti točno določenega člana skupine lahko zelo uporabna.

Zapleteno družbeno vedenje ni omejeno na komunikacijo. Pri orkah so raziskovalci denimo dokumentirali tudi doslej neznane tehnike lova, ki kažejo, kako raznolike strategije lahko nastajajo znotraj živalskih skupin.

Če se bo izkazalo, da individualne glasovne oznake neodvisno uporabljajo različne skupine živali, bi to lahko pomenilo, da se je takšna sposobnost v evoluciji pojavila večkrat.

Odgovor na vprašanje, ali imajo živali svoja imena, zato še ni preprost da ali ne. Pri nekaterih so dokazi precej močnejši kot pri drugih, nova merila pa naj bi raziskovalcem pomagala natančneje ločiti med prepoznavanjem glasu, individualnim nagovarjanjem in nečim, kar bi lahko upravičeno primerjali z imenom.