Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Igor Vučić in njegovih enajst vojn

EKSKLUZIVNO: Igor Vučić in njegovih enajst vojn

Avtor: Spletno Uredništvo
Igor Vučić je širši slovenski javnosti postal bolje znan šele v zadnjih tednih, ko se je skupaj s sodelavci iz RTV Slovenija odpravil snemat tragično dogajanje v Ukrajini. Mnogi po svetu pa nekdanjega študenta Accademie delle belle arti v Benetkah, bivšega osnovnošolskega učitelja ter predvsem dolgoletnega snemalca poznajo že iz prejšnjih vojn. Ta v Ukrajini je namreč za Igorja že enajsta, tako da je resnično videl in posnel marsikaj. Njegovi posnetki iz Bosne, predvsem tisti s krvave sarajevske tržnice, so na primer pristali na mednarodnem sodišču v Haagu, kjer so bili uporabljeni kot dokazno gradivo.
EKSKLUZIVNO Igor Vučić in njegovih enajst vojn

Igor Vučić se morda že čez nekaj dni spet odpravlja v Ukrajino (foto: SJ)

Igor, ste eni redkih Slovencev, ki so v sosednji Italiji uspešno zaključili študij umetnosti in sicer na Accademie delle belle arti v Benetkah. To se je zgodilo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem ste za nekaj let postali osnovnošolski učitelj likovne vzgoje in tehničnega pouka, da bi nato dokončno vzeli v roke kamero in do danes ostali zvesti snemanju. Kako to, da ste sploh pristali v slovenskem šolstvu, nato pa svojo življenjsko pot zasukali povsem v drugo smer?

»Po končanem študiju v Benetkah sem se pri nas prijavil na razpis za osnovnošolskega učitelja, pri čemer sem že med študijem umetnosti opravil tudi celo vrsto izpitov iz pedagogije. V Italiji so namreč že tedaj imeli poseben sistem študija, ki je podoben današnjemu Bolonjskemu sistemu. Tako sem med študijem umetnosti kot izbirni predmet vzel pedagogijo, oziroma so imeli v akademiji predviden vzporedni študij za poklic predmetnega učitelja in sicer s tistih področij umetnosti, ki so jih predavali.

Ko sem se vrnil domov, sem se odločil za službo na šoli, saj mi je bilo najbolj enostavno it učit. Rad imam predavanja, rad sem tudi sam predaval, rad imam otroke. Glede na to, da sem pred študijem končal srednjo strojno šolo, mi je bilo zelo lahko učiti, kako delajo stroji. Pri poučevanju pa sem tudi uporabljal povsem drugačen pristop do dela, kot je bila na primer glasba med poukom, prav tako sem včasih sproti učil več stvari naenkrat.

Enkrat pa sem učencem pokazal, kako se ne sme skoblat in sicer sem si na stroju nehote odrezal košček prsta… Verjamem, da so si to snov dobro zapomnili. No, pa na primer smo pri tehničnem pouku sestavljali tomosov moped Avtomatik. Vsak je prinesel kakšen kos, vsak je malo šraufal, potem pa smo za pusta z njim nagradili najboljšo masko na šoli… Otrokom je to ogromno pomenilo.«

Kaj pa se je zgodilo, da ste vseeno potem profesionalni kamerman?

»Vmes sem pristal še v tovarni Lama, kjer sem bil vodja propagande. Hodili smo po sejmih po tujini, vodil sem idejne zasnove, naredil sem njihov prvi katalog pantov za pohištvo, spon, podstavkov…, oziroma za kar 1500 artiklov pohištvenega okovja. Tudi tam je bilo pestro, medtem pa se je v Kopru ustanovil Videocenter. Začelo se je s snemanjem porok in nogometnih tekem, a je bilo to šele spoznavanje kamer in uvajanje v delo.

Lastnika Videocentra Zorana Stojkovića sem prepričal, da smo nabavili novo profesionalno ‘beta’ kamero in potem smo med vojno za osamosvojitev Slovenije že pričeli redno sodelovati z RTV Koper oziroma z RTV Slovenija. Mi smo bili namreč hitrejši, takoj smo lahko reagirali, prej smo bili na terenu in pravočasno nazaj s posnetki. Tako smo na primer mi prvi posneli pohod oklepnikov in zasedbo mejnega prehoda Škofije.

Tedaj se je pojavilo prvo resno povpraševanje po posnetkih iz tujine, saj nihče ni pričakoval, da lahko leta 1991 sredi Evrope izbruhne vojna. Konkretno so nas poklicali Italijani, družba Fininvest Silvia Berlusconija. Fininvest je potem propadel, a ga je nasledil današnji Mediaset. Pravzaprav pa je bilo moje prvo snemanje v tujini že pred tem v Albaniji in sicer ob protestih po padcu komunizma leta 1989.

Koprski novinar Eros Bičić, ki je že delal tudi za nekatere italijanske medije, je sicer najel lokalnega albanskega snemalca, a se je slednji med demonstracijami ustrašil. Jaz pa sem tedaj šele zares vzel kamero v roke in se vse do danes nisem več ustavil. V Albaniji sem tudi spoznal ljudi z BBC-ja in navezal poslovne stike. Poleg tega pa je bila zame Albanija odskočna deska v več pogledih. Tam so bile namreč poročevalske ekipe z vsega sveta, jaz pa sem opazoval, kako delajo, in se marsikaj naučil.

Ko sem sam snemal okrog, pa sem nekoč naletel kar na Mati Terezo in uspelo mi je narediti fenomenalne posnetke, kako so ji ljudje nosili blagoslovit kruh in je prišlo do prerivanja v cerkvi. Zaradi teh ekskluzivnih posnetkov so mi z BBC-ja ponudili sodelovanje, takoj zatem so snemalca potrebovali Saudijci… sicer pa smo itak vedno delali za več TV družb naenkrat.«

In hkrati ste tudi opravljali več del naenkrat – poleg snemanja ste skrbeli tudi za pošiljanje posnetkov v svet, za montažo, za prevoz, dokumente, nastanitev in prehrano ekipe… Ali to drži?

»Drži. Kasneje je Zoran v Sarajevo prinesel tudi opremo za montažo, saj se je tam delalo zelo intenzivno, prisotnih je bilo dosti ekip…. Sicer je bilo obleganje Sarajeva zanimivo tudi zaradi tega, ker je bila to ena prvih vojn, ki se je praktično v živo prenašala prek satelita.

 Ko sem na primer posnel tragedijo na sarajevski tržnici Markale, so se posnetki že 5 minut kasneje predvajali po vsem svetu. Tedaj je bil namreč v Sarajevu že prisoten tako imenovani ‘pool jeep’, prek katerega so številne TV ekipe lahko pošiljale material ven po skupnem mednarodnem dogovoru in res je vse potekalo zelo hitro, agencije so material takoj razgrabile.«

Glede Sarajeva moramo omeniti, da je bila ekipa Videocentra ena redkih na svetu, ki je imela dostop na srbsko, hrvaško in bošnjaško stran. Vseeno pa v času obleganja Sarajeva izstopata dve vaši zgodbi. Prva je tista o reševanju dečka Kemala, ki ste ga skritega v avtu pomagali prešvercati ven iz države, druga pa je prav ta, ki ste jo že omenili. Bili ste namreč prvi na tisti nesrečni tržnici, vaši posnetki masakra so zato pristali kot dokazno gradivo na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu, med snemanjem pa ste hkrati tudi pomagali nalagati ranjence v vozila…

»… in tudi truplo je padlo name. Ko so naložili vse umrle v napadu na kamion in je voznik speljal, je namreč popustila stranica in kup trupel je zgrmel dol. Bilo je šokantno. Nekoč sem izračunal, da sem bil skupno v Sarajevu med vojno prek 1000 dni, torej približno polna tri leta. Tam sem res doživel marsikaj.

Pa tudi počeli smo marsikaj – od nošenja pisem, zdravil, denarja in reševanja več ljudi, saj nismo rešili le malega Kemala…. Poleg tega smo bili tudi nekakšni lovci na glave – poznali smo jezik in razmere, prek intervjujev smo iskali tudi priče, zato smo obiskovali tudi razna taborišča.«

EKSKLUZIVNO Igor Vučić in njegovih enajst vojn

Slovensko-italijanska ekipa, ki je iz obleganega Sarajeva prešvercala malega Kemala (foto: FB Igor Vučić)

Posneli ste tudi številne intervjuje z ljudmi, ki so pristali na seznamu vojni zločincev, ali pa so umrli, še preden so jih vpisali nanj. Nepozaben je bil en od intervjujev z Juko Prazino, ko je v ozadju stal njegov vojak, oborožen z nitroglicerinsko puško. Pred tem so gledalci to orožje lahko videli le v filmu Terminator, tedaj pa se je kljub mednarodnem embargu pojavilo v rokah paravojaške formacije nekje sredi odročnih predelov Hercegovine.

»Juka nam je potem na zapuščeni stavbi neke osnovne šole tudi pokazal, kako deluje ta ‘nitroglicerinka’. V Bosni so se včasih res dogajale precej odštekane stvari. Sicer je Juka začel kot narodni heroj, saj je pred Srbi obranil sarajevsko četrt Dobrinjo, potem pa so prevladali njegovi kriminalni posli, zato ga je bosanska vlada odstavila, zbežal je v Mostar, tam deloval kot plačanec za HVO in nazadnje je končal skrivnostno umorjen v nekem belgijskem kanalu. 

Ker je imelo veliko kriminalcev že pred vojno dobre veze s tujsko legijo – tam ti dajo novo identiteto, tako da si čist pred policijo in Interpolom – so se tudi v Bosni nekateri hitro znašli in pričeli s pomočjo starih zvez uvažati orožje. Pošiljka orožja, med katerim je bila ta slavna nitroglicerinska puška, je bila sredi mednarodnega embarga poslana z letalom in s padli spuščena na določene koordinate, kjer smo jo mi dočakali skupaj z Jukino enoto in potem posneli vso zadevo.«

Če se vrneva korak nazaj. Delo vojnega snemalca ste torej začeli z vojno v Sloveniji, nadaljevali ste na Hrvaškem, sledila je Bosna in Hercegovina, nato pa je počilo na Kosovu…«

»Ja, tudi Kosovo ni bilo ravno mačji kašelj. Za spremljanje dogajanja s kamerami smo morali vstopiti prek Albanije, saj se prek Srbije ni dalo priti na Kosovo. Tudi tam smo posneli veliko dobrih zgodb, v spominu pa mi je ostalo predvsem sodelovanje s posebnimi enotami britanske vojske – z nepalskimi Gurkami. Gurke so že od nekdaj znani kot neustrašni borci, pa tudi po tem, da se ob smrti koga od njih postavijo v krog, se smejijo smrti v obraz in umrlemu obljubljajo, da se bodo itak hitro ponovno videli.«

Potem so sledile še druge vojne. oz. oboroženi spopadi – Eritreja, Irak, Filipini, Vzhodni Timor… Skupno naj bi bila sedanja v Ukrajini za vas enajsta vojna, poleg tega ste bili priče še več etničnim konfliktom, posebnim akcijam, nasilnim protestom… Ne bomo omenjali vsega, ker bi lahko napisali debelo knjigo. Ali pa morda ma podlagi vaših izkušenj le velja povedati kakšno besedo več o katerem od teh kriznih žarišč?

»Ko se enkrat uveljaviš kot vojni snemalec, te največje medijske hiše same kličejo ob vsaki novi krizi, če bi šel tja kaj posnet, saj te nočejo izgubiti. Pa smo šli na primer snemat konec vojne med Etiopijo in Eritrejo. Ta vojna je trajala kar 35 let, Eritreja se je osamosvojila, Etiopija pa je izgubila dostop do morja. To je bil spopad, ki ga Zahod ni podrobno spremljal, kjer pa ni bilo nobenih omejitev glede uporabe prepovedanih bioloških sredstev in kemičnih strupov, saj se ni spoštovalo nobenih pravil.

Ker je fronta potekala tudi na enem najbolj vročih predelov sveta, kjer temperature lahko dosežejo 65 stopinj Celzija, je bilo tam še dolgo let potem ogromno popolnoma mumificiranih trupel. Ker zaradi strupov in min nihče ni smel zapustiti površine edine ceste, ki so jo morali tudi prati vsak dan, so ta trupla najbrž še danes tam.«

No, predimo na aktualno vojno v Ukrajini. Pred kratkim ste se vrnili iz Kijeva, kjer ste z ekipo RTV Slovenija nekaj dni snemali dogajanje po različnih delih države. Vsak oborožen spopad ima svoje posebnosti, kaj je torej specifika ruske invazije na Ukrajino, po čem se ta konflikt razlikuje glede na vaše dosedanje izkušnje?

»Specifika je predvsem po tem, da tudi v bližini fronte niti ni videti veliko vojakov. Vse se dogaja z večje razdalje. Baze in položaji se raketirajo z velike oddaljenost, topništvo deluje z razdalje, tanki se uničujejo od daleč. Večina ciljev se uničuje z raketnim orožjem, precej bolj pa so prisotni droni. Tako izvidniški droni, kot tudi bombniški, raketni in samomorilski droni. Nenehno je potrebno gledati v zrak, saj so ti novi droni skoraj neslišni.

Poleg tega pa Rusi na ukrajinskih bojiščih in v zaledju precej porabljajo hipersonične rakete, ki so šest do devetkrat hitrejše od zvoka, zato jih je skoraj nemogoče sestreliti. Imajo pa zelo veliko rušilno moč. Sicer so včasih eksplodirale šele potem, ko so že prebile objekt in prišle ven na drugi strani. Vendar smo videli tudi primere na ukrajinskem podeželju, ko je bilo vse uničeno v radiusu kilometra in pol. 

Moram pa pojasniti, da še preden grem kam snemat spopade, vedno najprej dobro preverim, kam pravzaprav grem, kakšen jezik se tam govori, katere religije so prisotne, kakšni so lokalni običaji, kaj je priporočljivo in kaj ni. Potem pa še posebej preverim, kakšna oborožitev se tam uporablja med spopadi. V Irak sem tako na primer odpotoval kar s posebno disketo o najrazličnejšem orožju.«

Če se vrneva v Ukrajino. Poleg vseh človeških tragedij, ki ste jim bili priča, je bilo vaše potovanje že samo po sebi precej stresno, ali ne?

»Res je. Kar tri dni smo potovali do Kijeva, ne smemo pozabiti, da je Ukrajina zelo velika – ena največjih držav v Evropi. Razdalje so ogromne, ceste pa so slabe. Sicer smo že pred odhodom navezali prave stike, tako da smo imeli potem odprta vrata praktično povsod, kar je naši ekipi s Sandrom Dokićem in Valentinom Arehom potem precej olajšalo delo. 

Ukrajinci so nam kmalu celo že tako zaupali, da smo jih morali nekajkrat mi opozoriti, da nam kažejo zaupne oziroma strateško pomembne objekte in da tega ne bomo snemali. Najbližje fronti pa smo bili na severovzhodu Kijeva, le kake tri kilometre od prve črte.«

No in prav tu je verjetno nastala anekdota, kako so se Rusi povsem nepričakovano umaknili iz celotnega območja severne Ukrajine in sicer takoj zatem, ko ste se prav vi pojavili na tej fronti?

»Res je. Že med drugimi vojnami oziroma konflikti se je večkrat zgodilo, da so se spopadi ustavili prav tedaj, ko smo mi prišli tam, da jih posnamemo. Podobno se je zgodilo tudi tokrat. Peti ali pesti dan našega obiska je postalo že nezanimivo, Rusi so res začeli zapuščati ves sever Ukrajine…«

Ne moremo pa govoriti o aktualnem dogajanju v Ukrajini, ne da bi se dotaknili človeških tragedij, ki jih prinaša vojna. V vojnah, vsaj tistih v zadnjem stoletju, so bili civilisti običajno največje žrtve spopadov.

»Daleč največ žrtev je zagotovo med civilisti. Vedno. Meni je sicer žal prav vsakega življenja. Tudi mladim neizkušeni ruskim vojakom so obljubljali, da bodo v treh dneh že v Kijevu. V njihovih vozilih so na primer našli celo uniforme za svečane priložnosti. Mnogo jih je, sploh na severu države, umrlo povsem po nepotrebnem, podobno pa je veliko neizkušenih vojakov zaman umrlo tudi na ukrajinski strani.«

Igor, prisrčna hvala za ta pogovor. Želimo Vam veliko sreče in še posebej varen povratek z vašega drugega obiska Ukrajine, ki se neuradno napoveduje za sredino meseca maja.

Igor med zadnjim snemanjem v Ukrajini (foto: arhiv I.V.)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.