Dolga leta smo iz kuhinj odstranjevali skoraj vse, kar je spominjalo na preteklost. Les smo prekrivali, posodo skrivali za gladka vrata omaric, vzorce umikali, delovne površine pa praznili. Zdaj se smer obrača. V sodobne kuhinje se vračajo les, keramika, vzorci, samostoječe omare in celo predmeti, ki smo jih še nedavno brez pomisleka označili za staromodne.

Stari leseni kosi se vse pogosteje znajdejo ob sodobnih kuhinjskih elementih. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Ko se v kuhinji skoraj ni več videlo, da kdo kuha

Še pred nekaj leti je bilo precej jasno, kako naj bi bila videti moderna kuhinja. Gladke bele ali sive fronte, ravne linije, čim manj ročajev, prazni pulti in aparati, skriti za pohištvenimi vrati. Če je toaster izginil v omaro in na delovni površini ni ostalo skoraj nič, je bil cilj dosežen.

Takšen slog ni izginil. Toda poleg njega postajajo zanimive kuhinje, ki si dovolijo pokazati nekoliko več življenja. Lesena deska lahko ostane ob pultu, na polici so skodelice, na mizi keramična skleda, v kotu pa morda stoji omarica, ki je starejša od vsega drugega v prostoru.

Najbolj očiten preobrat je doživel les. V številnih starejših kuhinjah ga je bilo ogromno, pozneje pa so ga prekrivale bele, sive in druge enobarvne površine. Danes je vidna lesna struktura znova zaželena, le da jo spremljajo kamen, kovina, sodobni aparati in precej preprostejše linije.

Da ne gre samo za nekaj všečnih fotografij na družbenih omrežjih, kažejo tudi podatki iz panoge. National Kitchen & Bath Association je v poročilu o kuhinjskih trendih za leto 2026 ugotovilo, da je 59 odstotkov sodelujočih strokovnjakov naravni videz lesa na kuhinjskih omaricah označilo kot trend v vzponu.

Material pa ni pomemben samo zaradi videza ali praktičnosti. Raziskava, objavljena v Frontiers in Psychology, obravnava povezave med zaznavanjem materialov, njihovimi lastnostmi in estetiko. To pomaga razumeti, zakaj dve kuhinji s skoraj enako razporeditvijo zaradi različnih površin ne delujeta nujno enako.

In sprememba ni omejena le na kuhinjsko pohištvo. tudi pri osvetlitvi doma se vrača želja po bolj prijetnem vzdušju, zato je očitno, da se spreminja širša predstava o tem, kako naj dom sploh deluje.

Stvari, ki smo jih skrivali, so spet na očeh

V kuhinji naših babic vrč na polici ni bil »dekorativni element«. Tam je stal, ker se je uporabljal. Enako je veljalo za leseno desko ob pultu, skledo na mizi ali posodo, ki ni bila skrita v popolnoma organiziranem predalu.

Prav ta sproščenost se danes pojavlja v precej bolj prečiščeni obliki. Nekaj skodelic na odprti polici, lep vrč, košara, deska ali keramična posoda lahko ostanejo na očeh, ne da bi kuhinja zaradi tega delovala neurejeno. Ključna razlika je v tem, da imajo ti predmeti razlog, da so tam.

To je tudi precej drugače od polnjenja polic z novo dekoracijo, izdelano tako, da je videti stara. Skleda s sadjem, ki jo družina uporablja vsak dan, ali vrč, ki je desetletja stal pri starših, prostoru dasta nekaj drugega kot predmet, kupljen samo zato, da zapolni prazno mesto.

Podoben preobrat doživljajo manjši detajli. Medeninasti ročaji, keramični gumbi, črtast ali karirast tekstil in drobni cvetlični motivi lahko danes delujejo kot nameren poudarek. Za spremembo zato ni treba odstraniti kuhinje in začeti znova. Včasih jo naredi že stvar, ki bi jo ob prejšnji prenovi najverjetneje zavrgli.

Zakaj je babičin vrč drugačen od novega, ki je videti star?

Tu postane zgodba zanimivejša od običajnega kroženja trendov.

Stara skleda je lahko nekoliko odkrušena. Na leseni omarici so praske. Krožniki morda niso iz istega kompleta. Toda predmet, ki je bil leta del nekega doma, lahko nosi nekaj, česar nova kopija nima: zgodbo.

Tudi raziskovanje notranje opreme kaže, da pri izbiri predmetov ne odločata samo uporabnost in videz. V raziskavi, objavljeni v Frontiers in Computer Science, so znanstveniki pri proučevanju notranje opreme, navdihnjene z medijskimi vsebinami, med drugim obravnavali nostalgijo in simbolni pomen predmetov.

To ne pomeni, da mora imeti vsak krožnik družinsko zgodovino. Pojasni pa, zakaj lahko star predmet v sicer novi kuhinji pritegne pogled bolj kot popolnoma usklajen komplet. Ni popoln in prav zato je drugačen.

Zanimiva postane tudi kombinacija. Stara kredenca ob novih kuhinjskih elementih, lesen stol ob sodobni mizi ali podedovana skleda na kamnitem pultu ne poskušajo ustvariti kuhinje iz drugega časa. Staremu predmetu samo pustijo, da ostane star.

Toda nihče si ne želi kuhinje spremeniti v muzej

Prav tu je meja med sodobnim prostorom z nekaj nostalgije in dobesednim posnemanjem preteklosti. Če so starinski omara, miza, stoli, svetila, posoda, zavese in vsi dodatki, lahko prostor hitro izgubi tisti kontrast, zaradi katerega je posamezen starejši kos sploh zanimiv.

Tudi oblikovalci se tradicije ne lotevajo nujno tako, da jo preprosto kopirajo. V raziskavi, objavljeni v reviji Sustainability, so pri razvoju sodobnega pohištva, navdihnjenega z istrsko dediščino, tradicionalne elemente prenesli v rešitve za današnjo uporabo. Preteklost je bila izhodišče, ne končni načrt.

Enako dobro pravilo velja v kuhinji. Stare lesene omare ni treba obdati še z lesenim stropom, tlemi, mizo in stoli. Babičinega servisa ni treba razstaviti do zadnje skodelice. Pogosto je ravno en kos dovolj, da prostor ne deluje, kot bi prišel naravnost iz kataloga.

Zato ta premik ni zanimiv samo za tiste, ki kupujejo novo kuhinjo. Morda je še bolj uporaben pred prenovo stare. Preden gre vse v zabojnik, se splača pogledati še enkrat.

Morda smo iz kuhinj odstranili ravno tisto, kar jim je dajalo značaj

Kuhinje naših babic večinoma niso nastale naenkrat. Miza je lahko prišla od drugod kot stoli, posoda se je nabirala skozi leta, kakšna omara je preživela več selitev. Nekaj je bilo kupljeno, nekaj podedovano, nekaj popravljeno in marsikaj je ostalo zato, ker je preprosto še vedno služilo svojemu namenu.

Zato niso bile popolnoma usklajene. Tudi niso bile vedno prazne, brezhibne ali pripravljene na fotografiranje.

Toda imele so nekaj, kar je precej težje kupiti: občutek, da so nastajale skupaj z ljudmi, ki so jih uporabljali.

Morda je prav zato po letih gladkih površin in skritih predmetov znova zanimiv les, na katerem se vidi struktura. Morda zato na odprti polici ni več treba skrivati vsake skodelice. In morda stara omarica ni več težava, ki jo je treba rešiti, ampak stvar, okoli katere lahko nastane preostanek prostora.

Babičina kuhinja se torej ne vrača v celoti. V sodoben dom prihajajo njeni najboljši deli – materiali, predmeti z zgodovino in nekaj dovoljenja, da ni vse popolno.

In včasih je lahko najbolj sodoben kos v kuhinji prav tisti, ki ga je nekdo pred desetimi leti nameraval vreči stran.