Majhen asteroid 2026 RB39 je v četrtek švignil mimo našega planeta na razdalji, ki je bila skoraj enaka povprečni oddaljenosti Lune od Zemlje. Po podatkih Evropske vesoljske agencije (ESA) ga je ob najbližjem preletu od središča Zemlje ločevalo približno 384.000 kilometrov. Čeprav gre v vesoljskem merilu za bližnje srečanje, nevarnosti za naš planet ni bilo.

Asteroid 2026 RB39 je mimo Zemlje švignil na razdalji, primerljivi s povprečno oddaljenostjo Lune. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Od Zemlje ga je ločevala skoraj natanko ena lunina razdalja

Asteroid z oznako 2026 RB39 je Zemlji prišel najbližje v četrtek, 17. septembra, ob 02:28 po univerzalnem koordiniranem času (UTC), kažejo podatki Evropske vesoljske agencije (ESA).

Takrat je bil od središča našega planeta oddaljen 384.174 kilometrov oziroma 0,002568 astronomske enote. ESA je isto razdaljo izrazila še kot 0,999 LD – skoraj natanko eno povprečno razdaljo med Zemljo in Luno.

Ta znaša približno 384.400 kilometrov.

Primerjava je presenetljivo nazorna, vendar je ne smemo razumeti tako, da je asteroid letel tik ob Luni ali po namišljeni črti med Zemljo in njenim naravnim satelitom. Lunina razdalja astronomom v tem primeru služi predvsem kot priročna enota za opis bližine preleta.

Takšni obiski Zemljine okolice niso redkost. Konec avgusta smo na Dnevnih Novicah poročali tudi o asteroidih, ki so se Zemlji približali konec avgusta, med njimi pa je bil takrat na novo odkriti 2026 QQ1.

Le nekaj metrov velik, a izjemno hiter

2026 RB39 ne spada med velikane Osončja. ESA njegov premer ocenjuje na približno pet do deset metrov, observatorij Sormano pa navaja podoben razpon, od približno štiri do 11 metrov.

Pri tako majhnih asteroidih premer pogosto ni neposredno izmerjen. Ocena temelji predvsem na svetlosti objekta in predpostavljeni odbojnosti njegove površine, zato se lahko navedene vrednosti nekoliko razlikujejo.

Precej bolj oprijemljiv je podatek o hitrosti. 2026 RB39 je glede na Zemljo potoval s približno 9,3 kilometra na sekundo oziroma okoli 33.500 kilometrov na uro.

Za primerjavo: obseg Zemlje okoli ekvatorja meri približno 40.000 kilometrov. Pri nespremenjeni hitrosti bi asteroid takšno razdaljo prepotoval v dobri uri.

Telesa, ki krožijo okoli Sonca, se glede na Zemljo lahko gibljejo z več kilometri na sekundo, zato astronomi pri bližnjih preletih poleg razdalje spremljajo tudi njihovo relativno hitrost.

V katalogih se je pojavil tik pred srečanjem z Zemljo

Pri 2026 RB39 je zanimiva še ena podrobnost. Podatki o objektu so bili v okviru Minor Planet Center objavljeni 15. septembra, približno dva dni pred njegovim najbližjim preletom.

2026 RB39 sodi med bližnjezemeljske objekte oziroma NEO. Izraz se uporablja za asteroide in komete, katerih orbite jih pripeljejo v širšo okolico Zemljine orbite. Uvrstitev med NEO zato še ne pomeni, da je objekt na poti proti našemu planetu.

Majhne asteroide je težje opaziti kot večja telesa. Odbijajo manj sončne svetlobe in so lahko do razmeroma poznega trenutka prešibki, da bi jih teleskopi zaznali.

Ko se na posnetkih pojavi nov objekt, astronomi spremljajo njegovo gibanje glede na zvezdno ozadje. Več meritev, zbranih v daljšem časovnem obdobju, omogoči natančnejši izračun orbite in s tem tudi prihodnjih približevanj Zemlji.

Tako lahko po odkritju novega asteroida razmeroma hitro ugotovijo, ali gre zgolj za bližnjega obiskovalca ali za objekt, ki zahteva dodatno pozornost.

Bližnji prelet ni pomenil nevarnosti

Razdalja približno ene Lune je dovolj majhna, da je bil 2026 RB39 zanimiv za spremljanje, vendar pri njegovem četrtkovem preletu ni bilo nevarnosti trka z Zemljo.

Observatorij Sormano za 2026 RB39 navaja vrednost 0 na torinski lestvici, torej najnižjo stopnjo tveganja.

Torinska lestvica se uporablja za sporazumevanje o morebitni nevarnosti trka asteroida ali kometa z Zemljo. Pri vrednosti 0 ni razloga za zaskrbljenost javnosti.

Pomembna je tudi velikost objekta. Nekajmetrski 2026 RB39 je povsem drugačen od več sto metrov ali celo kilometre velikih asteroidov, pri katerih bi morebitna nevarna orbita zahtevala bistveno več pozornosti.

Pri asteroidih zato dramatično zveneča razdalja sama zase ne pove dovolj. Upoštevati je treba tudi velikost objekta, njegovo orbito in izračunano tveganje trka.

Istega dne je mimo Zemlje letel precej večji asteroid

Četrtkova slika Zemljine okolice je bila zanimiva tudi zaradi drugih objektov.

ESA je za 17. september evidentirala več bližnjih preletov. Med njimi je bil 2026 NT2, katerega ocenjeni premer znaša približno od 240 do 500 metrov. Po velikosti je to povsem druga kategorija od nekajmetrske skale 2026 RB39.

Toda večji asteroid je ostal precej dlje stran. Zemljo je obšel na približno 6,18 milijona kilometrov oziroma nekaj več kot 16 luninih razdaljah. Tudi 2026 RN4 in 2026 RD38 sta se gibala več milijonov kilometrov od našega planeta.

2026 RB39 je tako med četrtkovimi preleti izstopal zaradi bližine, ne zaradi velikosti.

Pa še ta prelet ni bil najbližji v zadnjih dneh. Le dva dni prej je asteroid 2026 RG15 po podatkih observatorija Sormano Zemljo obšel na približno 95.000 kilometrih od njenega središča – občutno bližje kot 2026 RB39.

Zaporedni preleti kažejo, kako pogosto skozi širšo Zemljino okolico potujejo majhna telesa.

Tudi majhni asteroidi so za astronome dragoceni

V katalogih bližnjezemeljskih objektov niso pomembni samo asteroidi, ki bi zaradi velikosti lahko predstavljali nevarnost.

Tudi majhna telesa astronomom pomagajo ugotavljati, koliko asteroidov se giblje po notranjem delu Osončja, kakšne so njihove orbite in kako pogosto se približujejo Zemlji.

ESA navaja, da vsak mesec več deset bližnjezemeljskih asteroidov pride znotraj 0,05 astronomske enote od našega planeta. Večina teh dogodkov mine brez večje pozornosti zunaj astronomskih krogov.

Posebej zanimivi so na novo odkriti objekti, saj lahko že nekaj dodatnih opazovanj precej izboljša poznavanje njihove orbite. Astronomi nato ne spremljajo le trenutnega položaja asteroida, temveč lahko izračunavajo tudi njegova prihodnja približevanja Zemlji.

2026 RB39 je po četrtkovem preletu nadaljeval svojo pot po Osončju. Meritve, zbrane ob takšnih srečanjih, pa ostanejo del vse obsežnejših podatkov o majhnih telesih, ki potujejo skozi naš del vesolja.