V Južni Koreji so odprli nenavadno »šolo«, v kateri 12 humanoidov sega v hladilnik, ravna perilo in upravlja stikala v avtomobilu. Prizori spominjajo na prihodnost, v kateri bodo roboti pomagali doma in v tovarnah, toda podrobnost je ključna: pri prikazanih opravilih jih še vedno vodijo ljudje. Novi raziskovalni center zato ne razkazuje popolne samostojnosti, ampak gradi temelje zanjo.

Humanoidni robot med učenjem vsakdanjih opravil. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Prva korejska »tovarna« robotskih izkušenj

Na sedežu državnega inštituta Korea Institute of Machinery and Materials (KIMM) v mestu Daejeon so 3. novembra odprli AI Humanoid Data Factory, prvi južnokorejski center, namenjen zbiranju učnih zapisov za dvonožne humanoide. Pri njegovi vzpostavitvi je sodeloval tudi Electronics and Telecommunications Research Institute (ETRI). Ime »tovarna« je lahko zavajajoče: v stavbi ne nastajajo novi roboti, temveč zapisi njihovih gibov in opravil, ki bodo podlaga za razvoj umetne inteligence. Kot je pojasnilo južnokorejsko ministrstvo za znanost in IKT, lahko oprema beleži tako gibanje posameznih okončin kot dejavnosti, pri katerih mora sodelovati celotno telo.

Za začetek uporabljajo 12 humanoidov. Po poročanju Aju Press nameravajo njihovo število povečati na 25, približno 1.000 kvadratnih metrov delovnih prostorov pa je razporejenih v dveh nadstropjih. Takšna ureditev omogoča, da posamezno nalogo večkrat izvedejo pod nadzorovanimi pogoji, primerjajo različne pristope in ugotovijo, kje se postopek ustavi. Vsaka ponovitev ni nujno uspešna, vendar so za razvoj dragoceni prav trenutki, ko prijem popusti ali gib ne steče po pričakovanjih.

Razkorak med pripravljenim prikazom in delom v nepredvidljivem okolju ni zgolj teoretičen. Nedavni 24-urni preizkus humanoidnih robotov v Šanghaju je pokazal, da se lahko stroji zapletejo tudi pri nalogah, ki so se sprva zdele obvladljive. Korejski projekt se tega izziva loteva še pred morebitno redno uporabo takšnih robotov: namesto obljub o njihovi uporabnosti zbira gradivo, na katerem bo mogoče njihove zmožnosti dejansko preverjati.

Hladilnik, perilo in avtomobilska notranjost

Ob odprtju so obiskovalcem pokazali prizore iz različnih okolij. Humanoidi so jemali predmete iz hladilnika, ravnali perilo, urejali kavč ter pritiskali gumbe in premikali ročice v avtomobilu. Izbor ni bil namenjen zgolj zanimivim posnetkom. Trden predmet, mehka tkanina in majhno stikalo od robotskih prstov zahtevajo povsem različne prijeme; telo mora obenem ohranjati ustrezen položaj. Za človeka so to drobne prilagoditve, za stroj pa niz odločitev, ki jih ne more vedno rešiti z vnaprej določeno potjo roke.

Toda posnetek humanoida ob hladilniku še ne pomeni, da bi ga lahko pustili samega v kuhinji. V demonstracijah so robote daljinsko upravljali ljudje, prikazali pa so tudi posnemanje človekovega gibanja. Ta okoliščina je ključna za razumevanje dogodka: namen otvoritve ni bil dokazati, da stroji že samostojno gospodinjijo, ampak pokazati, kako nastaja učna zbirka, s katero bi se takšnim sposobnostim nekoč približali. Prav zato so na eni predstavitvi združili gospodinjska opravila in upravljanje avtomobilske opreme.

Kako človeški gib postane robotska spretnost

Upravljavec robota vodi skozi opravilo, sistem pa zapisuje premike in informacije o poteku naloge. Na tej podlagi razvijalci modele učijo povezovati dogajanje v okolici s potrebnim dejanjem. Aju Press pri opisu projekta uporablja izraz vision-language-action (VLA), ki označuje pristop, pri katerem model združuje vizualne informacije, jezikovna navodila in izvedbo gibanja. To še ni dokaz, da vsak od dvanajstih strojev že obvlada vse tri korake brez pomoči; gre za vrsto sposobnosti, ki jo želijo s takšnim usposabljanjem izboljšati.

Ko je model pripravljen, ga preizkusijo na fizičnem robotu. Opazujejo, ali se naučeni prijem obnese tudi pri predmetu, ki leži nekoliko drugače, ali je gib dovolj natančen in kaj se zgodi ob nepričakovani spremembi. Rezultati teh preizkusov se nato vrnejo v naslednji krog usposabljanja. KIMM ta postopek opisuje kot ponavljajočo se povezavo med zbiranjem izkušenj, učenjem in preizkušanjem. V resničnem prostoru se namreč tkanina lahko izmuzne, vrata se upirajo, predmet pa zdrsne, še preden je ukaz izpolnjen.

Za prihodnjo uporabo zato ni odločilno, ali je robot neko opravilo uspešno izvedel enkrat. Veliko pomembneje je, ali ga lahko ponovi pri drugačni postavitvi predmetov, ob spremenjenih okoliščinah ali z nekoliko drugačnim navodilom. Novi center omogoča sistematično preverjanje takšnih razlik. Njegova vrednost ni v spektakularnem posameznem gibu, temveč v možnosti, da ugotovijo, zakaj nekaj deluje in zakaj naslednjič morda ne.

KAIROS in tekma za domačo tehnologijo

KIMM je na otvoritvi predstavil tudi humanoida KAIROS, ki je pokazal natančno rokovanje s predmeti in posnemanje gibov celega telesa. Predsednik inštituta Ryu Seog-hyeon je ob tem poudaril, da so velike količine kakovostnih zapisov robotskega dela pomembne za tehnološko konkurenčnost Južne Koreje. Njegovo izjavo potrjuje uradno sporočilo Korea Institute of Machinery and Materials (KIMM), objavljeno prek National Research Council of Science & Technology (NST). Raziskovalna ustanova želi z lastno infrastrukturo zmanjšati odvisnost od tujih zbirk in modelov ter pridobljeno znanje uporabljati na različnih robotskih platformah, ne le pri enem prototipu.

V ozadju je tudi industrijska računica. Aju Press navaja, da je država do leta 2030 za razvoj humanoidne industrije predvidela 2,3 bilijona vonov; ta znesek se nanaša na širši sektor, ne na strošek centra v Daejeonu. Načrt vključuje tudi nakup doma izdelanih humanoidov in povečanje deleža domačih ključnih sestavnih delov. Če želi država graditi lastne stroje, potrebuje poleg mehanike še programske rešitve, ki jih bodo znale premakniti v resničnem okolju. Prav tu postane učna infrastruktura gospodarsko pomembna.

Prvi širši dostop šele konec leta 2027

Po načrtih KIMM bodo center od konca leta 2027 postopoma odpirali podjetjem, univerzam in drugim raziskovalnim ustanovam. To je časovnica za uporabo infrastrukture, ne rok, ko bi morali humanoidi že sami kuhati, pospravljati ali upravljati delovne stroje. Pred njimi ostajajo preizkusi zanesljivosti, prilagodljivosti in varnega delovanja, pri katerih bodo morali dokazati več kot spretnost pred kamerami.

Prav zato je na odprtju zanimiv tudi manj opazen prizor: človek, ki usmerja robotsko roko, medtem ko naprava beleži izvedbo. Ko bo robot nekoč lahko enako opravilo ponovil brez tega vodnika, bo to pomenilo konkreten napredek. Dotlej je korejska »šola« predvsem naložba v izkušnje, ki si jih stroji sami še ne znajo pridobiti.