Naše Osončje nima superzemlje, čeprav so takšni svetovi okoli drugih zvezd pogosti. Nova raziskava odpira možnost, da je eden nekoč obstajal tudi pri nas, nato pa končal v mladem Soncu. Sledi tega dogodka bi lahko bile v naši zvezdi prisotne še danes.
Umetniška ponazoritev superzemlje, ki se približuje mlademu Soncu. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Je v mladem Osončju obstajala superzemlja?
Profesor Mutlu Yildiz z Univerze Ege v Turčiji je z računalniškimi modeli preveril, kako bi na razvoj Sonca vplival planet, ki bi v zgodnjem obdobju Osončja padel vanj. Rezultate je primerjal z današnjimi meritvami notranjosti naše zvezde.
Najboljše ujemanje je pokazal model s planetom, približno 5,6-krat masivnejšim od Zemlje. Širši nabor modelov, ki se dobro ujemajo z meritvami, dopušča maso približno pet do deset Zemelj – torej svet iz razreda superzemelj.
Tak dogodek bi vplival na kemično sestavo in strukturo Sonca. Prav te spremembe bi lahko ponudile način za preverjanje, ali se je pred več milijardami let kaj takega res zgodilo.
Nekaterih lastnosti Sonca modeli ne pojasnijo povsem
Notranjosti Sonca seveda ne moremo neposredno opazovati. Astronomi jo med drugim raziskujejo s helioseizmologijo, pri kateri analizirajo valovanja Sonca in iz njih sklepajo o razmerah pod njegovo površino.
Pri primerjavi meritev s standardnimi modeli se pojavljajo odstopanja. Med njimi so značilnosti hitrosti zvoka tik pod konvekcijskim območjem in njegova globina. Posebnost je tudi majhna količina litija na Sončevi površini.
Yildiz je uporabil program MESA za modeliranje razvoja zvezd in preveril več možnih scenarijev. Dodatek materiala planeta, bogatega s težjimi elementi, je izboljšal ujemanje modelov z več meritvami današnjega Sonca.
Pri tem je pomembna tudi njegova kemična sestava. Tudi kemična sestava Sonca še vedno skriva presenečenja, natančnejše meritve pa astronomom omogočajo vse podrobnejši vpogled v dogodke iz njegove mladosti.
Planet bi se lahko počasi približeval Soncu
Prva obdobja Osončja so bila precej drugačna od današnjih. Mlado Sonce je obdajal disk plina in prahu, iz katerega so nastajali planeti. Med nastajanjem so se njihove orbite lahko spreminjale, nekatera telesa pa so se selila proti zvezdi.
Prejšnje raziskave so že dopuščale možnost nastanka superzemelj znotraj območja, kjer danes kroži Merkur. Če bi se takšen planet zaradi interakcij s plinskim diskom začel pomikati navznoter, bi lahko nazadnje padel v Sonce.
Izračuni kažejo, da bi kompakten kamnit planet pri prehodu skozi zunanje plasti mladega Sonca izgubil le majhen del svoje mase. Večina materiala bi lahko prodrla globlje in se odložila pod konvekcijskim območjem, kjer bi spremenila lokalno vsebnost težjih elementov ter vplivala na notranjo strukturo zvezde.
Superzemlje so drugod pogoste, pri nas je ni
Astronomi so v drugih planetarnih sistemih odkrili številne svetove, večje oziroma masivnejše od Zemlje in manjše od ledenih velikanov, kot sta Uran in Neptun. V našem Osončju takšnega planeta ni.
Razlog je lahko povsem preprost: superzemlja pri nas nikoli ni nastala. Yildizovo modeliranje pa preverja drugo možnost – da je takšen svet obstajal v notranjem delu zgodnjega Osončja, vendar tam ni ostal.
V tem primeru izgubljenega planeta danes ne bi mogli iskati med telesi, ki krožijo okoli Sonca. Njegov material bi postal del same zvezde.
Za potrditev bodo potrebne nove meritve
Rezultati ne dokazujejo, da je Sonce superzemljo dejansko pogoltnilo. Kažejo, da je takšen scenarij fizikalno mogoč in da lahko pomaga pojasniti več opaženih značilnosti naše zvezde.
Odločilno bo neodvisno iskanje kemičnih in strukturnih »prstnih odtisov«, ki jih napovedujejo modeli. Če bodo prihodnje helioseizmološke ali druge meritve pokazale pričakovane značilnosti, bo mogoče hipotezo preveriti precej natančneje.
Raziskava je bila objavljena 10. septembra 2026 v znanstveni reviji Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Za zdaj zato ne govorimo o odkritju izgubljenega planeta, temveč o modelu, ki ponuja preverljivo razlago nekaterih lastnosti današnjega Sonca.
Če se bo ta razlaga nekoč potrdila, bi del planeta, ki je izginil v mladosti Osončja, lahko še danes ostal skrit globoko v Soncu.