Nekaterim psom običajen sprehod po soseski preprosto ni dovolj. V njih je še vedno močno zapisano delo, za katero so bile njihove pasme nekoč vzrejene – od paše in lova do premagovanja dolgih razdalj. Za ljudi, ki prosti čas najraje preživljajo na poteh, v gozdu ali hribih, so zato lahko izjemni spremljevalci.

Sedem aktivnih pasem psov lahko ob primerni pripravljenosti postane odlična družba za pohode, dolge poti in raziskovanje narave. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Ko običajen sprehod preprosto ni dovolj

Nahrbtnik je pripravljen, pohodniški čevlji obuti, pred vrati pa čaka pes, ki je nad odhodom morda še bolj navdušen kot njegov lastnik. Za številne pohodnike je prav štirinožni spremljevalec eden najlepših delov dneva v naravi. Med psi pa obstajajo velike razlike – in velikost pri tem še zdaleč ni vse.

Nekatere pasme so skozi generacije razvijale vzdržljivost, hitrost, okretnost in močno željo po sodelovanju z ljudmi. To še ne pomeni, da je vsak njihov predstavnik rojen gornik. Starost, zdravje, kondicija, temperament in zahtevnost poti so pomembnejši od samega imena pasme. Kljub temu naslednjih sedem zaradi svojih značilnosti med ljubitelji gibanja še posebej izstopa.

1. Border collie – telo želi naprej, glava pa novo nalogo

Border collie je skoraj sinonim za psa, ki potrebuje zaposlitev. Njegovo pastirsko poreklo se kaže v vzdržljivosti, okretnosti in izjemni pripravljenosti za sodelovanje. American Kennel Club (AKC) ga uvršča med izrazito aktivne pasme, za katere nekaj minut hoje okoli doma praviloma ne predstavlja dovolj velikega izziva.

Prav zaradi kombinacije telesnih in miselnih sposobnosti lahko postane izvrsten spremljevalec na dolgih izletih. Pri njem kilometri vseeno niso vse – po dolgem pohodu lahko še vedno išče novo nalogo za možgane. Njegova inteligenca že dolgo vzbuja zanimanje raziskovalcev, na Dnevnih Novicah pa smo že pisali o raziskavi, v kateri sta pozornost pritegnila border collie in belgijski ovčar malinois.

2. Labradorec – za prijaznim obrazom se skriva športnik

Labradorca poznamo predvsem kot družabnega družinskega psa, vendar njegovo delovno poreklo razkriva precej bolj športno plat. Prinašalci so bili vzrejeni za delo ob človeku, labradorci pa praviloma radi hodijo, raziskujejo in sodelujejo pri različnih dejavnostih.

Njegova velika prednost je vsestranskost. Daljši sprehodi, izleti in dejavnosti ob vodi so lahko zanj pravo veselje. Prijazen značaj pa ne sme zavesti: tudi labradorec potrebuje redno gibanje, količino in intenzivnost napora pa je treba prilagoditi njegovi starosti, telesni pripravljenosti in zdravstvenemu stanju.

3. Sibirski haski – dolge razdalje so del njegove zgodovine

Le malo pasem ima vzdržljivost tako očitno zapisano v svoji zgodovini kot sibirski haski. Razvit je bil za vleko sani in premagovanje dolgih razdalj v hladnem podnebju, zato ni presenetljivo, da AKC haskija omenja tudi med pasmami, ki so lahko odlični pohodniški spremljevalci.

Prav njegovo poreklo pa postavlja pomembno mejo. Haski je veliko bolje prilagojen hladnejšim razmeram kot poletni vročini. Jesenska tura v svežem jutru in dolg vzpon sredi vročega julijskega dne sta zanj povsem različni zgodbi. Pri tej pasmi mora vreme vplivati na načrt prav toliko kot dolžina poti.

4. Avstralski ovčar – pohod je lahko šele prvi del dneva

Avstralski ovčar združuje inteligenco, atletskost in močan pastirski nagon. Rad sodeluje, se uči in rešuje naloge, zato ga poleg pohodništva pogosto srečujemo tudi v različnih pasjih športih.

Za nekoga, ki konec tedna težko preživi doma, je lahko takšen pes odličen partner. Njegova živahnost pa pomeni tudi precejšnjo odgovornost. Avstralski ovčar potrebuje redno telesno in miselno zaposlitev tudi takrat, ko pohodniški čevlji ostanejo v omari. En dolg nedeljski pohod zato ne more nadomestiti premalo gibanja skozi ves teden.

5. Belgijski ovčar malinois – zmogljivost, ki zahteva izkušenega človeka

Malinois je pravi pasji atlet: hiter, močan, vzdržljiv in izrazito delovno usmerjen. Njegove sposobnosti so eden od razlogov, da pasmo uporabljajo pri policijskem, vojaškem, reševalnem in drugem zahtevnem delu.

Prav tukaj se skriva tudi past. Pes, ki zmore ogromno, ni nujno najlažji spremljevalec. Malinois zahteva dosledno vzgojo, trening, veliko miselne zaposlitve in človeka, ki zna njegove sposobnosti pravilno usmerjati. Izbira te pasme samo zato, ker nekdo obožuje hribe, bi bila prevelika poenostavitev.

6. Vižla – najraje je tam, kjer je njen človek

Madžarska vižla ima lovsko preteklost, ki jo je oblikovala v atletskega in vzdržljivega psa. AKC jo uvršča med pasme, ki se lahko dobro znajdejo pri pohodništvu in drugih dejavnostih na prostem. Poleg potrebe po gibanju jo zaznamuje še ena pomembna lastnost – izrazita navezanost na ljudi.

Za nekoga, ki redno teče, hodi ali raziskuje naravo, je to lahko privlačna kombinacija. Vižla namreč ne potrebuje le možnosti, da se razgiba, temveč tudi veliko stika in skupnih dejavnosti. Dolga pot je zanjo lahko tako druženje kot telesna vadba.

7. Jack Russell terier – kratke noge, presenetljivo veliko energije

Če bi pse za hribe izbirali samo po velikosti, bi Jack Russell hitro ostal doma. To bi bila napaka. Za majhnim telesom se skriva terierska kombinacija vztrajnosti, radovednosti in živahnosti, zaradi katere lahko dobro pripravljen pes preseneti tudi na precej dolgem izletu.

Manjša postava pa ni dovolilnica za vsako gorsko pot. Visoke skalne stopnje, zelo groba podlaga, dolžina ture in druge ovire lahko majhnemu psu predstavljajo precej drugačen izziv kot večjemu. Tudi najbolj zagnan terier ima mejo, ki jo mora pravočasno prepoznati njegov spremljevalec.

V hribih na koncu ne odloča rodovnik

Teh sedem pasem ni lestvica najboljših pohodniških psov. Prav tako seznam ne pomeni, da mešanec ali predstavnik katere druge pasme ne more postati izvrsten spremljevalec v naravi. Pasma lahko nakaže določene telesne in vedenjske lastnosti, nikoli pa ne pove celotne zgodbe o konkretnem psu.

Veterinarski strokovnjaki VCA Animal Hospitals poudarjajo, da mora biti količina gibanja prilagojena starosti, telesnemu stanju in zdravju posameznega psa. Posebno previdnost zahtevajo mladi psi, ki se še razvijajo, starejši psi in živali z zdravstvenimi težavami. V vročem vremenu je treba upoštevati tudi nevarnost pregrevanja.

Voda, odmori, primeren tempo in realna presoja terena so zato pomembnejši od tega, koliko energije ima pes doma. Tudi najbolj navdušen štirinožni pohodnik nam ne more povedati, da smo zanj izbrali nekaj kilometrov preveč.

Najboljši pes za skupne poti zato ni nujno tisti, ki lahko teče najdlje, temveč tisti, katerega sposobnosti, značaj in potrebe se resnično ujemajo z življenjem njegovega človeka.