Venera je v vidni svetlobi videti skoraj enakomerno svetla, ultravijolični posnetki pa razkrivajo povsem drugačen obraz planeta – temne vzorce, ki se premikajo po vrhovih njegovih oblakov. Znanstveniki že skoraj stoletje vedo, da mora biti zanje odgovorna snov, ki močno vpija ultravijolično svetlobo, vendar njene kemične identitete še vedno ne poznajo. Nova raziskava skrivnosti ni rešila, je pa precej natančneje pokazala, kakšne lastnosti mora imeti skrivnostni UV-absorber, ki ga astronomi iščejo.

Venerini gosti oblaki še vedno skrivajo snov, ki vpija ultravijolično svetlobo in znanstvenike bega že desetletja. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Venerini oblaki razkrivajo nekaj, česar v vidni svetlobi ne opazimo

Venera je zavita v gosto atmosfero in debele oblake, sestavljene predvsem iz kapljic žveplove kisline. Če planet opazujemo v vidni svetlobi, je njegova oblačna odeja razmeroma enolična. V ultravijolični svetlobi pa se slika dramatično spremeni.

Na vrhovih oblakov se pojavijo temnejša in svetlejša območja, ki razkrivajo dogajanje v Venerini atmosferi. Opazovanja so pokazala, da je za temnejše predele odgovoren material, ki absorbira ultravijolično svetlobo. ESA ga opisuje kot neznani ultravijolični absorber, njegova identiteta pa ostaja ena od dolgoživih ugank Venerine atmosfere.

Znanstveniki so v desetletjih predlagali več možnih snovi, vendar nobena razlaga doslej ni zadovoljivo pojasnila vseh opaženih lastnosti. Nova raziskava torej ni razkrila, kaj skrivnostna snov je, temveč je precej natančneje določila, kakšne lastnosti mora imeti.

Tokrat niso iskali imena snovi, ampak njen »prstni odtis«

Mednarodna skupina raziskovalcev se je problema lotila nekoliko drugače. Namesto novega ugibanja, katera spojina se skriva v oblakih, so poskušali določiti lastnosti, ki jih mora neznani material imeti, da bi ustvaril podobo Venere, kakršno zaznavajo teleskopi in vesoljska plovila.

V raziskavi, objavljeni v reviji Astrobiology, so opazovanja planeta združili z modeliranjem prenosa sevanja skozi atmosfero. Osredotočili so se na območje valovnih dolžin med 365 in 455 nanometri ter izračunali, kako močno bi morala tekočina v Venerinih oblačnih kapljicah absorbirati svetlobo.

S tem so dobili nekaj precej uporabnejšega od še enega seznama možnih spojin: merilo, s katerim je mogoče posamezne kandidate preverjati v laboratoriju.

Rezultati kažejo, da mora neznani material svetlobo absorbirati zelo učinkovito, biti v oblačnih kapljicah prisoten v visoki koncentraciji ali pa mora veljati oboje. Kot poroča Phys.org, je raziskovalcem uspelo podatke, pridobljene z oddaljenimi astronomskimi opazovanji, prevesti v lastnost, ki jo je mogoče primerjati z laboratorijskimi meritvami.

Skrivnostna snov tako še vedno nima imena, vendar je prostor za iskanje postal ožji. Kemični kandidat, ki ne dosega zahtevanih absorpcijskih lastnosti, preprosto ne more pojasniti tega, kar astronomi vidijo na Veneri.

Organske molekule ostajajo med možnostmi, a to ni dokaz življenja

Posebej zanimiv del raziskave se nanaša na organske molekule. Nekatere bi lahko ob dovolj veliki koncentraciji dosegle absorpcijo, kakršno zahtevajo novi izračuni.

Toda beseda »organsko« v tem primeru zahteva pomembno pojasnilo. V kemiji označuje spojine na osnovi ogljika in ne pomeni, da so raziskovalci odkrili življenje ali dokaz njegovega obstoja v Venerinih oblakih.

Nova raziskava prav tako ni pokazala, da je skrivnostni absorber dejansko organskega izvora. Organske molekule ostajajo ena od možnosti, ki jih bo treba primerjati z drugimi kemičnimi kandidati.

Raziskovalci so med drugim preučevali tudi kompleksne organske zmesi v koncentrirani žveplovi kislini. Takšne zmesi lahko postanejo zelo temne, vendar njihov način absorpcije svetlobe ne ustreza povsem temu, kar opažamo na Veneri. Če je iskana snov organska, bo zato morala imeti precej specifične lastnosti.

Skoraj stoletna uganka je dobila novo sled

Med možnimi razlagami skrivnostnega absorberja so se skozi leta pojavljale različne žveplove in železove spojine, mineralni delci ter organske snovi. Prav dejstvo, da noben kandidat še ni prepričljivo pojasnil vseh opazovanj, je uganko ohranilo odprto.

Nova raziskava ne prinaša dramatičnega razkritja, temveč nekaj, kar je za nadaljnje delo lahko pomembnejše: precej natančnejši opis tega, kar morajo znanstveniki iskati. Potencialne spojine lahko zdaj primerjajo z novimi omejitvami in postopoma izločajo tiste, ki opažanj ne morejo pojasniti.

Naše razumevanje bližnjih svetov se medtem spreminja tudi drugje v Osončju. Nedavno je pozornost pritegnilo Nasino odkritje, povezano z Luno in Io, ki je ponudilo še en nov pogled na procese v naši vesoljski soseščini.

Končni odgovor bo morda moral prinesti obisk Venere

Teleskopi in vesoljska plovila lahko iz svetlobe razberejo presenetljivo veliko, vendar ima raziskovanje na daljavo svoje meje. Če želimo zanesljivo ugotoviti, katera snov povzroča absorpcijo, bodo pomembne prihodnje laboratorijske raziskave, odločilne podatke pa bi lahko nekoč prinesle tudi neposredne meritve v Venerini atmosferi.

Prav zato novi rezultati niso konec skoraj stoletne zgodbe, ampak zemljevid za naslednji korak. Znanstveniki lahko potencialne spojine preverjajo glede na precej strožje določene optične lastnosti in iščejo tiste, ki dejansko ustrezajo razmeram v Venerinih oblakih.

Skoraj stoletje po prvih opazovanjih tako še vedno ne vemo, katera snov riše temne vzorce po Venerinih oblakih. Zdaj pa znanstveniki vsaj precej natančneje vedo, kaj morajo iskati.