Ervina Čurliča slovenska javnost dobro pozna kot dolgoletnega novogoriškega športnega novinarja, v zadnjih letih pa je bolj aktiven v Civilni zaščiti (CZ), natančneje v Regijskem štabu Civilne zaščite za Severno primorsko. Glede na vse različne neprilike, ki se dogajajo na tem območju Slovenije, nazadnje prejšnji teden zaradi vremenske ujme v Goriških Brdih, ekipi iz štaba dela žal ne zmanjka.

Nekdanji novinar, občasni komentator, upokojenec in dolgoletni prostovoljec v Civilni zaščiti (foto: Arhiv E. Čurlič)

Ervin, najprej lepo pozdravljeni. Kako je sploh prišlo do tega, da ste že pred časom ‘podpisali’ za Civilno zaščito, če se izrazimo v športnem žargonu?

“V Regijskem štabu Civilno  za severno Primorsko sem že dobrih petnajst let. Štabu sem se pridružil na povabilo mag. Sama Kosmača, ki je takrat prevzel poveljniško vlogo. Sem pa pri posameznih akcijah in vajah različnih služb za zaščito in reševanje, kot voditelj, sodeloval tudi že prej.”

Kakšne pa so danes vaše delovne zadolžitve oziroma naloge v tem Regijskem štabu?

“V prvi vrsti sem zadolžen za posredovanje informaciji medijem in tako javnosti ob večjih naravnih nesrečah (poplave, plazovi, požari….), vajah (tudi čezmejnih) in v ostalih okoliščinah, kjer je vključena tudi Civilna zaščita. Takšen primer je bil recimo pandemija Covida in vsi z njo povezani ukrepi. V zadnjem obdobju pa sem tudi namestnik poveljnika.”  

Severna Primorska je po teritoriju ogromna, pa tudi problematik s področja Civilne zaščite ima zaradi svojih naravnogeografskih in zgodovinskih dejavnikov veliko. Začnimo z zadnjo vremensko ujmo, ki je povzročila izredno stanje v Goriških Brdih in v okolici. Kakšno je stanje v tem trenutku in koliko ljudi je bilo doslej na terenu?

“V Goriških Brdih so se tokrat prvič srečali s tako hudo in veliko naravno nesrečo. Uničene so ceste, en manjši most,  vinogradi, na srečo pa stanovanjski in gospodarski objekti (še) ne. So se pri nekaterih pojavile razpoke v zemlji in je potrebno vse skupaj pozorno spremljati. Največja težava je bila neprevoznost določenih cest predvsem v Kožbanskem kotu. Prebivalci kar nekaj zaselkov in Kožbane niso mogli do občinskega središča, niti v službe, otroci v šole.

Je pa bila občinska CZ, na čelu s poveljnikom Andrejem Coljo, vseskozi v stiku s prebivalci, posamezni člani pa so se, ob sodelovanju gasilcev,  s terenskimi vozili takoj prebili do vseh teh zaselkov in posameznih hiš. Že to je pozitivno vplivalo na ljudi, ki so bili nekako ‘odrezani’ od sveta. Na srečo so vse komunikacije delovale, tudi elektrike ni zmanjkalo. 

Je pa trenutno na terenu največ dela za strojnike težke gradbene mehanizacije, pred tem so bili aktivni tudi gozdarji. Potekajo pa tudi priprave za temelje za postavitev začasnega – montažnega mostu pod vasjo Snežeče.”

Na srečo na naši strani meje, za razliko od italijanske, ni bilo smrtnih žrtev, potem ko je ta nenavadna vremenska fronta pred dnevi povzročila nastanek ozkega koridorja z izjemno močnimi in dolgotrajnimi padavinami. Kdaj pa je sploh ‘zazvonil prvi alarm’ in kakšna je bila reakcija vašega štaba, ki ima že dolge izkušnje s podobnimi situacijami?

“Akcija se je začela sredi noči, takoj po 1. uri, ko so se predvsem gasilcem oglašali pozivniki in seveda tudi občinskemu poveljniku CZ. A šele ko se je zdanilo, so se začeli kazati obrisi pravega razdejanja predvsem na območju Kožbanskega kota na eni strani ter na drugi – na območju občine Kanal ob Soči. Nekaj intervenciji pa so imeli tudi gasilci v občini Tolmin.

Prve informacije v regijskem štabu je prejel poveljnik  mag. Samo Kosmač in potem je sledil odhod ožje ekipe v Goriška Brda na krizni sestanek z vodstvom občine, gasilci in tamkajšnjim štabom Civilne zaščite. Regijski poveljnik CZ je takoj poklical tudi prvega moža slovenske Civilen zaščite Srečka Šestana, tako da je akcija stekla tudi z vrha sistema.

 V dogovoru z briško občino je bila potem hitro sklicana tudi konferenca za medije, da so vodje služb v sistemu zaščite in reševanja lahko podali prve informacije in ocene. Člani regijskega štaba Civilne zaščite za severno Primorsko pa smo se nato podali še v Kanal od Soči, da smo tam iz prve roke izvedeli, kakšno je stanje na njihovem območju.”  

Domačin prihaja do Srečka Šestana, Andreja Colje in Ervina Čurliča na ogledu škode v Brdih (foto: FB Občina Brda)

Slovenska javnost se dobro spominja tudi požarov, do katerih je prišlo na območju, za katerega skrbi Regijski štab CZ za Severno primorsko. Predvsem veliki požar na Krasu leta 2022 je ostal v spominu kot izjemna vseslovenska solidarnostna akcija vseh strokovnih služb in številnih prostovoljcev. Kako ste jo vi doživljali in po čemu se jo najbolj spominjate?

“To je bila ena neverjetna izkušnja za vse, tudi zame. Doslej namreč pri nas v Sloveniji tako obsežnega požara še ni bilo nikjer. Vse se je dogajalo iz dneva v dan. Razmere so se spreminjale iz ure v uro, ognjeni zublji so se širili na vse večje območje. Najhujši so bili trenutki, ko so bile odrejene evakuacije ljudi, saj so bili njihovi domovi v nevarnosti. Koliko akcije je bilo potrebne, koliko usklajevanja različnih služb za zaščito in reševanje, ki so morale delovati kot  popolna ekipa.

Dogajalo se je na tleh, pa v zraku – s helikopterji in z letali za gašenje iz zraka. Kot v filmu. Ob tem pa se je slišalo tudi detonacije do takrat še neeksplodiranih ubojnih sredstev še iz I. svetovne vojne, ki jih je bilo na Krasu bilo (in jih je še) ogromno. In prav to je bila še velika dodatna nevarnost za gasilce (večina jih je bila prostovoljnih) ter tudi za vse pripadnike drugih služb, ki so se spoprijemali z ognjeno stihijo.

  A potrebno je bilo ohraniti mirnost, preudarnost, tudi pri podajanju informaciji. In ni bilo vedno lahko, čustva so v takšnih trenutkih namreč zelo močna. Ob koncu tega ‘maratona’ pa je bilo najbolj pomembno, da se nikomur ni zgodilo kaj hujšega, da so vsi živi in da so vsi objekti (razen ene koče) ostali celi.”

Na italijanski strani meje je prejšnji teden (istočasno kot je ujma prizadela Goriška Brda) poplavilo cele vasi, na slovenski strani pa je reka Vipava letos poplavljala tako spomladi kot jeseni. Poleg poplav, požarov, plazov, potresov in žledu sta na območju, za katerega je zadolžen Regijski štab Civilne zaščite za Severno primorsko, specifični še dve večji lokalni nevarnosti – orkanska burja in neeksplodirana bojna sredstva iz I. svetovne vojne. Koliko ‘proti-bombnih’ intervencij na leto opravijo pirotehniki, čeprav je od konca I. svetovne vojne minilo že 113 let?

“Na severnem delu Primorske smo res izpostavljeni številnim naravnim pojavom in hudim dogodkom. Specifičnost tega območja pa so zares številni ostanki manjših in večjih neeksplodiranih ubojnih sredstev še iz časov I.  pa tudi iz časov II. svetovne vojne. Trenutno na razpolagam z uradnimi številkami, vendar imajo člani državne enote za varstvo pred NUS (neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi) zelo veliko dela. Le-to pa je tudi izredno zahtevno in seveda nevarno.

Pri njih ne sme biti nobene napake, pa naj si gre še za tako zapletene deaktivacije bomb, ki so v zemlji ležale (cele ali pa tudi delno poškodovane, vendar še neeksplodirane) desetletja oziroma kar dobro stoletje. Nazadnje je bilo kar nekaj takšnih odkritih pri gradbenih delih ob modernizaciji železniške postaje v Novi Gorici, tik ob mejni črti.

Zato so bili varnostni postopki pred deaktivacijo, vključno z evakuacijo prebivalcev na obeh straneh meje v določenem radiu, še precej zahtevnejši. Potrebno je bilo popolno usklajevanje z italijansko stranjo. Je pa ekipa vodje enote Darka Zonjiča, kot vse akcije, tudi to izpeljala popolno. In to je najbolj pomembno.”  

Kaj pa burja? Ali tudi na vašem koncu Primorske ugotavljate, da zaradi klimatskih sprememb sicer piha vse redkeje, ko pa le zapiha, je skoraj vsakič izjemno močna – tudi po ajdovskih standardih?

“Tudi ob orkanski burji sem bil že pogostokrat na terenu. Seveda ni prijetno in predvsem je nevarno, ker nikoli ne veš, od kje bo kaj priletelo. Sem pa dovolj ‘obtežen’, da me ni odpihnilo…Na Goriškem pa niti ni več burje kot nekoč, medtem ko na Ajdovskem še vztraja po starem.”

Kljub vaši današnji primarni dejavnosti pa ste še vsaj občasno najbrž še vedno aktivni kot komentator in voditelj prireditev. Kaj torej danes počne Ervin Čurlič, ko ni alarmov in izrednih razmer?

“Naj povem, da aktivnost v regijskem štabu CZ ni poklicna, ampak na prostovoljni ravni. Kot pri vseh članih na vseh ravneh. Sam sem že 4 leta upokojenec (pred tem sem bil večino časa samostojni novinar), se pa z veseljem odzovem, če dobim priložnost za komentiranje prenosov na TV, ali pa vodenje raznih prireditev. Pa ni nujno, da so strogo povezana s športom. Vedno je tudi potrebno kaj postoriti na vrtu …”

Odbojka je bila od nekdaj vaša velika športna ljubezen. Spremljali ste uspehe kanalskega Salonita, novogoriških odbojkaric, nato ACH-ja in slovenske reprezentance. Odbojka je šport preobratov in nihanj, zato so skoraj vse tekme precej napete. Katera tekma, ki ste jo službeno komentirali, pa je bila za vas najbolj emotivna?

“Odbojka ima posebno mesto pri meni, tudi zato, ker sem imel prvi prenos na TV Slovenija (tega je že več kot 30 let) prav z odbojkarske tekme. Če se ne motim, je to bila finalna tekma slovenskega pokala med kanalskim Salonitom in Mariborom. Potem so prišle tudi prve reprezentančne tekme. Posebej se spomnim tiste med Slovenijo in Turčijo v Mariboru (še po starem sistemu točkovanja), ki je trajala skoraj 3 ure.

Če se ne motim, smo s prenosom na TV SLO 2 začeli ob 17. uri, zmagovito točko naših pa so lahko spremljali tudi gledalci v živo v športnem delu Dnevnika na TV SLO 1 nekaj pred 20. uro. Sicer sem imel na začetku kariere tudi nekaj težavic pri odgovornih zaradi temperamentnega komentiranja in (po njihovem mnenju) preveč govorjenja. A meni je že od nekdaj bolj pri srcu italijanski način spremljanja športnih dogodkov, kot pa recimo bolj umirjen ‘severni model’.

V spomin  so se mi seveda  vtisnile tekme ACH-ja v ligi prvakov, sploh v tisti za oranžne super sezoni 2009/10, ko so se prebili vse do zaključnega turnirja četverice. Na tej poti pa so kar dvakrat ugnali izjemno italijansko zasedbo Lube Macerato in obakrat po dramatičnih 5 nizih… Največ emociji pa je bilo zagotovo na tekmah slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v polnih Stožicah leta 2019….

To so bili nepozabni trenutki, ko se nisem več niti trudil brzdati čustva in temperament, ampak sem na krilih izjemnih predstav naših fantov le še »jadral« od točke do točke, od zmage do zmage. Hvala vam fantje za vso to čarobnost. 

Lepa hvala tudi vam – za ta pogovor, za vas čas in tudi za vse, kar vsi v sistemu slovenske Civilne zaščite počnete za nas. 

Zadovoljstvo komentatorjev po eni od mnogih odbojkarskih zmag (foto: Arhiv E. Čurlič)