Zgodba o novem kemičnem napadu v Siriji vsak dan dobiva novo poglavje, kar je nenavadno, saj se napad sploh (še) ni zgodil. Tako sirsko-rusko-iranska koalicija, kot tudi zahodni mediji so si enotni le v eni točki – da bo do napada v kratkem tudi res prišlo. Mnenja o tem, kdo bo krivec, oziroma, kdo bo v očeh svetovne javnosti odgovoren za napad, pa so si diametralno nasprotna.
Sirski predsednika Assad nima nobene potrebe, da bi uporabil prepovedana sredstva (foto: defenseimagery.mil/H. H. Deffner)
Rusko-sirska stran že tedne napoveduje, da bo naslednji kemični napad kmalu insceniran s strani Zahoda in upornikov proti režimu Assada. Pro-sirski mediji dnevno objavljajo novice o tem, kako je kemično orožje že prišlo v Idlib in kako je domnevna humanitarna organizacija Bele čelade že pripravila skupino otrok, ki naj bi odigrali naslednje žrtve napada. Nekaj dni nazaj so Rusi izdali celo opozorilo, da bo do napada prišlo še isti večer, a se to potem ni zgodilo.
Na drugi strani Zahodna koalicija vseskozi ponavlja, da bo v primeru novega kemičnega napada sprožila novo množično zračno bombardiranje sirskih ciljev. Čeprav je bilo že dokazano, da so za nekatere prejšnje napade s kemičnim orožjem sestavine prišle iz držav EU, sirski kemični arsenal pa so uničili pod nadzorom ZDA že leta 2014, Zahod še naprej trdi, da Assadove enote uporabljajo prepovedane kemične strupe.
Zahodna diplomacija, mediji in predstavniki vojaških sil pa pri temu pozabljajo na eno ‘malenkost’. Assadove sile in njiihovi zavezniki na čelu z Rusijo ne potrebujejo kemičnega orožja, da bi porazili nasprotnike. Njihova zračna premoč povsem zadostuje, pa tudi številke glede oklepnikov, topništva in navadnih vojakov so na njihovi strani. Nov napad s kemičnim orožjem bi torej za sirskega Assada pomenil povsem nepotrebno tveganje, saj bi se kot odgovor nanj v spopade v Siriji spet aktivneje vmešale zračne sile tujih držav in tako spremenile razmerje moči na bojišču.
Kemični napad bi torej ustrezal vsem nasprotnikom Assada – upornikom, Zahodni koaliciji, Izraelu in najbrž tudi Turčiji. Turške sile in njim podrejene sirske milice zasedajo čedalje večje predele zahodne Sirije. Ker so bili ti kraji še pred stoletjem sestavni del turškega cesarstva, ker so določeni predeli naseljeni s turkmensko manjšino in ker so v od upornikov zasedenih pokrajinah že uvedli turško liro kot plačilno sredstvo, se ne da izogniti občutku, da ima turški predsednik Erdogan namen ostati v Siriji in sicer za dolgo.