Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Olimpijske in druge zgodbice najboljših slovenskih jadralk

EKSKLUZIVNO: Olimpijske in druge zgodbice najboljših slovenskih jadralk

Avtor: Spletno Uredništvo

Tina Mrak in Veronika Macarol sta najboljši slovenski jadralki, oziroma slovenski športnici, ki sta v jadranju doslej osvojili največ odličij. Na dolgem seznamu uspehov v razredu 470 sta dva naslova evropskih prvakinj (leta 2015 in 2018) in dve bronasti medalji na EP (v letih 2014 in 2016). Leta 2017 sta s tretjim mestom osvojil tudi prvo kolajno na svetovnih prvenstvih, lani pa sta zmagali na regati svetovnega pokala v Miamiju in izpolnili normo za nastop na olimpijskih igrah 2020 v Tokiu. Zato so ju konec lanskega leta tudi proglasili za slovenski športnici leta v ekipni konkurenci.

tina vero 1

Ko gledamo vajin dolg seznam uspehov, se kljub vsemu vraževerju ne moremo izogniti dejstvu, da v bogati zbirki medalj manjka le še olimpijsko odličje. V Riu de Janeiru 2016 sta na koncu zasedli šesto mesto, a vama je pot do medalje zaprla (s slovenskega zornega kota sporna) sodniška odločitev, ko niso ugodili vajnemu protestu, amapak so dali prav nasprotnicam. A o Riu bomo več povedali malce kasneje. Letos ste pot približevanja naslednjim olimpijskim igram začeli v Miamiju, kjer ste lani zmagali na prvi regati svetovnega pokala. Tokrat pa sta na tej uvodni regati sezone zasedli šesto mesto. Kaj se je tokrat dogajalo v vodah pred Florido?

“Letos je bila regata v Miamiju res zelo posebna. Regata je bila sicer na sporedu teden dni kasneje kot lani. Tisti teden pred regato smo imeli odlične pogoje za treninge, veter je pihal z močjo okrog 15 vozlov, kar je srednje močan veter. Ko pa se je začela regata, je veter ‘padel’. Sledil je naporen teden, saj smo vsi preživeli ogromno ur na morju, ko smo čakali, da zapiha. Tako je regata postala zelo zahtevna. Nekatere plove sva potem zelo dobro odjadrali, na drugh sva naredili tudi nekaj napak. V celoti gledano pa je bil nastop nedvomno pozitiven,” je o prvi letošnji regati povedala Veronika.

Kakšne pa so bile temperature na Floridi konec januarja in na začetku februarja, ko ste tam vadili in tekmovali? 

“Med 20 in 25 stopinj. Na začetku je bilo malo hladneje, 18 stopinj, ko je pihal veter z obale, oziroma s severa. Sicer je to podobno burji, a se le ne da primerjat z našo burjo. Na morju itak vedno piha in ko smo bili na morju, smo bili tudi zimsko oblečeni, medtem ko sva bili obali pretežno v kratkih rokavih,” pa je floridsko zimsko klimo pojasnila Tina.

Lani oktobra ste že izpolnili olimpijsko normo za Tokio 2020, tako da letos lahko nastopate precej bolj neobremenjeni. Kakšni so torej vajini tekmovalni načrti za letos?

“Zagotovo nama bo zaradi te izpolnjene norme lažje, pritisik bo nedvomno manjši. Vseeno pa je to predolimpijska sezona in na sporedu bo tudi predolimpijska regata, na kateri bodo testirali prizorišče iger na Japonskem. Najprej pa nas konec meseca marca čaka nova regata svetovnega pokala in sicer 50. Trofej princese Sofije na Palmi de Mallorci, kjer bo prisotnih večina evropskih posadk in tudi vsi ostali, ki niso bili v Miamiju. Potem imamo letos prvič tekmo svetovnega pokala v Genovi, nato je na vrsti francoski Hyeres in potem je že sredi maja na sporedu evropsko prvenstvo, ki bo letos v italijanskem San Remu. V prvem delu sezone bo tako tekmovalni ritem kar precej zgoščen,” je dejala Tina.

Tina Mrak in Veronika Macarol sta sicer članici porotroškega Jadralnega kluba Pirat, katerega mlajši tekmovalci in spremljevalci so se prav te dni vrnili z regate iz San Rema in s seboj prinesli nove informacije o tamkajšnjih razmerah za jadranje. Severozahodni del Italije je v zadnjih desetletjih gostil manj kakovostnih članskih regat od ostalih predelov ‘škornja’, zato so lokalne vremenske posebnosti za naše malce večja neznanka. Še posebej to velja za San Remu bižnjo in za vetrove precej zaprto Genovo. Sicer so se slovenski jadralci skozi to pristaniško mesto vozili na skoraj vse regate v zahodnem delu Evrope in sicer točno prek mostu Morandi, ki se je lani tragično zrušil. Vsako potovanje torej prinaša svoja tveganja, kot jih prinaša tudi vsak nastop in tudi na Olimpijskih igrah v Braziliji ni bilo vse ravno idealno. Kaj vama je najbolj ostalo v spominu iz Ria? 

tina vero 2

(foto: SJ)

“Na začetku je bila v Riu de Janeriu prava panika, saj so nam govorili, da ne smemo niti slučajno popit rjavo umazane morske vode in smo se potem trudili jadrati z zaprtimi usti, da se slučajno ne bi okužili. Sicer je bila olimpijska regata prav posebna izkušnja. Mislim, da sva v tistem tednu s Tino jadrali odlično. V celoti gledano sva bili zelo osredotočeni, zbrani, kljub vsem napetostim zaradi dveh protestov. Upam, da bo tako tudi v Tokiu, brez kakšnih večjih napak in brez protestov seveda,” se je svojega olimpijskega debija spomnila Veronika.

“Meni pa je v Riu ostala v spominu predvsem nevihta. Ne spominjam se točno kateri, ampak en tekmovalni dan so nas zaradi brezvetrja v zalivu pred mestom peljali daleč ven na ocean. Prvi plov smo še uspešno opravili, potem pa je zaradi nenadne nevihte zapihal tako močan veter, da je prevrnilo večino jadrnic, potrgalo je jadra in lomilo jambore, tako da smo se komaj uspeli vrniti na obalo,” pa je dejala Tina, ki je v paru s Tejo Černe nastopila že na Olimpijskih igrah v Londonu (oziroma Weymouthu) leta 2012.

“U, ja, res je bilo pestro. Hitro sva spustili sva glavno jadro in pustili le ‘flok’, pa naju je ob močnih sunkih vetra vseeeno hotelo prevrniti. Naš trener Tomaž Čopi naju je s čolnom vlekel v marino in nam kričal navodila, a je bilo tudi njega že strah. Toda mi smo se še dobro uspeli rešiti. Nakteri so namreč prišli na obalo šele tri ure za nami, premočeni, s strganimi jadri in s polomljenimi jambori. Spominjam se objokanih Švicark, ki so se vrnile šele v temi, pa panike Nemk, ko je moral njun trener skočiti na jadrnico in z nožem prerezati jadro, da jih reši iz nevarne situacije,” se je ‘olimpijskega neurja’ spomnila Veronika.

Rio je za vama, pred vama pa  so OI v Tokiu. Ker v vrhunskem športu o medaljah vse bolj odločajo resne priprave in sploh vsaka, pa čeprav na prvi pogled nepomembna malenkost, ste se že pred izpolnitvijo olimpijske norme podali na Japonsko, da bi se spoznale s tamkajšnjimi razmerami. Kot smo lahko izvedeli že marca lani, ko ste ob splovitivi vajine nove jadrnice na portoroški plaži postali tudi ambasadorki turistične destinacije Portorož & Piran, se je že prvi obisk dežele vzhajajočega sonca izkazal kot zelo modra poteza in sicer zardi logistike. Drži?

“Prvič smo naleteli smo na tri tedne dežja. Bilo je oktobra in tedaj je v tem delu Japonske vreme zelo deževno. V hotelu smo imeli zelo majhno sobo in nismo imeli kje posušit stvari. Postelje so bile majhne in eudobne, tudi WC-ji so bili zelo majhni. Predvsem pa je bilo vse nenehno mokro, bili so res trije grozni tedni in tedaj smo si vsi želeli čimprej domov,” se je prvega stika z Japonsko kar nerada spomnila Veronika.

“Naslednjič pa smo potem našli dobro nastanitev. Lani smo se bolje spoznali z domačini in se nastanili pri družini, ki nam je dala v uporabo hiško. Tam so pogoji za bivanje boljši, tudi postelje so normalne. Postali smo še prijatelji z družino in se naučili smo se celo nekaj japonskih fraz. Sedaj se lahko posvetimo le jadranju in spoznavanju lokalnih vremenskih pogojev,” je rešitev težav z logistiko na Japoskem pojasnila Tina, ki je sicer diplomiranka Fakultete za Šport.

macarol razst

(foto: mo.gov.si)

Ker Veronika še študira arhitekturo na ljubljanski univerzi in se med prostim časom ukvarja tudi s slikarstvom, obe dekleti pa sta trenutno tudi pripadnici športne enote Slovenske vojske, smo za konec najboljši slovenski športnici leta 2018 (v ekipni konkurenci) povprašali še, kaj načrtujeta za prihodnost, oziroma, kje se na relaciji služba-šport vidita čez nekaj let?

“Ne vem še. Po Olimpijskih igrah v Londonu sem si vzela premor, da sem končala zadnje izpite in diplomirala. Med olimpijskim ciklusom se je bilo zaradi drugih obveznosti zares težko osredotočiti na študij. Takrat sem si rekla, da moram končat, da je pravi trenutek. Ne vem pa še, kaj bom počela čez nekaj let, nimam nekih konkretnih ciljev. Morda bom učitelj telesne vzgoje, morda bom trener jadranja. Zaenkrat še res ne vem, ampak zagotovo bo nekaj v zvezi s športom,” je zaključila Tina.

“V bistvu ni lahko povezati vrhunskega športa s študijem. Tudi jaz sem imela pavzo po Londonu, bila pa sem tudi že absolvenka, a sem se spet osredotočila na jadranje. Po Tokiu pa moram res končat to arhutekturo. Sicer med arhitekti fakulteti doslej očitno ni bilo ravno veliko vrhunskih športnikov. Ko sem šla prvič uveljavljat status vrhunskega športnika, so me namreč na referatu začudeno vprašali, kaj je to,” pa je dodala Veornika, ki je sicer tudi uspešna slikarka, saj ima za seboj že nekaj razstav.

 

 

 

 

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.