Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Domen Črnigoj bi rad napravil še zadnji korak

EKSKLUZIVNO: Domen Črnigoj bi rad napravil še zadnji korak

Avtor: Spletno Uredništvo

Domen Črnigoj je slovenski nogometaš, član A slovenske reprezentance, ki je letos na svoji koži najbolj občutil, kako hitro se športna sreča obrne. Domen, ki je pred kratkim dopolnil 24 let, med božično-novoletnimi prazniki v domačih Škofijah že vrsto let pomaga lokalnemu KMN Bronx pri izpeljavi tradicionalnega Festivala mladega nogometa, pa tudi sicer mu slava ni udarila v glavo, ampak, je vedno na voljo za pogovor.

EKSKLUZIVNO Domen Črnigoj bi rad napravil še zadnji korak

 (foto: SJ)

 

Domen, leto 2019 si bodo ljubitelji nogometa v Sloveniji, vsaj glede članske reprezentance, zagotovo dobro zapomnili. Zgodile so se pozitivne in negativne stvari. Začniva s tistimi pozitivnimi in sicer s tem, kako se je reprezentanca dolgo mučila zaradi neučinkovitosti, potem pa se junija proti Latviji s tvojima dvema zaporednima goloma v nekaj minutah marsikaj spremenilo. Kaj ti je najbolj ostalo v spominu s tiste prelomne tekme?

»V tistem obdobju sem igral dobro v klubu, zato sem tudi dobival vedno več priložnosti v reprezentanci. Po prihodu novega selektorja Matjaža Keka sem počasi pridobil na zaupanju, dobil nekaj minut na dvobojih z Izraelom in Makedonijo ter jih dobro izkoristil, zato mi je selektor pred dvobojem z Latvijo dejal, da bom podobno kot proti Avstriji začel v prvi postavi. Najprej si želiš vpoklica, nato si želiš nastopa in nato si seveda zaželiš še gola. In na srečo sta prišla kar dva zadetka.

Potem je bila nad menoj storjena še najstrožja kazen, tako da bi lahko teoretično v teh 5 minutah zabil kar najhitrejši hat-trick v zgodovini naše reprezentance. A tedaj mi to niti ni padlo na pamet, evforija po prvih dveh golih je bila itak velika. To tekmo si bom vseeno zapomnil za vedno. Moj naslednji cilj pa je priti s slovensko reprezentanco na eno od velikih nogometnih tekmovanj. To Sloveniji manjka že precej časa…«

No, in s to željo (za katero najbrž prav vsi slovenski ljubitelji nogometa srčno upajo, da se bo čim prej uresničila) se lahko navežemo na drugi del letošnje zgodbe o reprezentanci, ki je povezan z Domnom Črnigojem. Gre za grdo poškodbo ob najboljši predstavi slovenske članske ‘repke’ zadnji let in fenomenalni zmagi z 2:0 proti favorizirani Poljski. Že naslednjo tekmo proti Izraelu smo se spet mučili, a smo vseeno izvlekli vse 3 točke, nato je po veliki evforiji sledil še toliko močnejši šok – po vrsti smo izgubili proti Makedoniji, Avstriji in Poljski, tako da so po veliki evforiji in prepričljivih predstavah sanje o evropskem prvenstvu kar naenkrat izpuhtele….

»Drži. To je bilo res negativno obdobje tudi zame. Pogodba s švicarskim Luganom klubom se mi namreč pravkar izteka in nismo se dogovorili za podaljšanje. S predsednikom nisva našla skupnega jezika, zato so me dali na stranski tir in že tedaj kaka dva meseca sploh nisem svoj zaigral za klub. Nato je prišla še ta tekma proti Poljski, ko sem si v sodnikovem podaljšku grdo zvil gleženj in si hkrati natrgal mišico na dveh mestih. Tudi psihično je bilo potem zame vse še bolj težko. Si pošten, fer, se trudiš in trdo delaš, vseeno pa gre naenkrat vse narobe.

In to ne zaradi moje kakovosti, ampak zaradi nekih tretjih oseb, oziroma nekih drugih interesov. Za nameček sem bil sam v Luganu in sploh mi ni bilo lahko, čeprav me je oče nekajkrat obiskal, a sem v teh hudih trenutkih kot oseba precej napredoval in dozorel. No, po poškodbi sem obiskoval rehabilitacijo in pavziral en mesec. Medtem je moj klub zašel v krizo in v Luganu so zamenjali trenerja. Ker bolečin nisem več čutil, sem se vrnil v ekipo in dobil v švicarskem prvenstvu proti Xamaxu priložnost za četrt ure igre. To je še šlo, na kar sem opravil še dva treninga in pred tekmo Lige Evropa – sem spet začutil bolečine.

Pregled z magnetno resonanco je pokazal, da se je poškodba mišice obnovila, tako da sem moral še za mesec in pol ponovno izostati z igrišč. Vrnil sem se šele na zadnjih treh tekmah sezone – dveh prvenstvenih in na tekmi Lige Evropa proti Dinamu iz Kijeva. Sicer pa sem se drugič poškodoval prav zato, ker sem, kljub številnim opozorilom, da naj ne hitim s povratkom na igrišče, hotel zaigrati proti Xamaxu, da bi se s tem tudi čim prej vrnil v reprezentanco. Vem, da ne bi smel, a tako je, če si pravi športnik in si želiš igrati za klub in za reprezentanco.«

 

EKSKLUZIVNO Domen Črnigoj bi rad napravil še zadnji korak 2

(foto: nzs.si)

 

Kaj pričakuješ na klubskem nivoju v letu 2020? Omenil si novega trenerja Jacobaccija in spremembe v klubu. Ali torej ostajaš v Luganu, ali odhajaš drugam, ali je morda še prezgodaj za kakšno dokončno odločitev?

»Pogodba z Luganom se konec januarja izteče, potem bom prost igralec. Do tedaj sem še v Luganu, a lahko podpišem predpogodbo s komerkoli drugim. Nov trener bi me sicer rad zadržal še vsaj za pol leta, vsaj tako pravijo, saj gre po drugi strani tudi za mojo odškodnino in bi morda Lugano rad tudi kaj zaslužil. Medtem pa je tudi prišlo že do prvih stikov z drugim klubom, klubom, ki je meni všeč, pa tudi Luganu naj bi ustrezal. Najbrž bom že kmalu po začetku prestopnega roka, zdi sem mi da se začenja že 2. ali 3. januarja, bolj natančno vedel kaj sledi.«

Če pogledamo tvojo dosedanjo kariero, hitro opazimo nekaj, kar bode v oči. Od leta 2012 si po vrsti igral za slovenske reprezentančne selekcije U-17, U-18, U-19, U-21 in člansko izbrano vrsto Slovenije. Danes imaš 24 let, v vsej svoji dosedanji klubski karieri pa si nastopal le za dva kluba – za Koper in za Lugano. Ali ni to v sodobnem nogometu prava redkost, oziroma že kar neverjetno?

»Že v Kopru sem imel ponudbe drugih slovenskih klubov, a nisem želel drugam. Potem sem odpravil v tujino in prvi dve leti je v Luganu vse super funkcioniralo. Prišli smo iz druge lige, se dvakrat prebili v finale pokala in dvakrat zaigrali v skupinskem delu Lige Evropa. Sam sem v Švico leta 2015 prišel z željo, da odigram dve ali tri sezone, potem pa grem naprej. No, to obdobje se je sedaj malce podaljšalo, a nenamerno. Sicer sem zadnjo sezono izgubil, ker praktično nisem igral tekem. Mogoče bi moral lani zamenjati sredino, a tedaj zame ni bilo prave ponudbe. Niso me namreč zanimali samo finančni pogoji, ki sicer bili kar dobri, ampak sem še mlad in bi rad predvsem šel nekam, kjer bi še lahko napredoval kot nogometaš.«

Geografsko gledano je med tvojimi rojstnimi Škofijami in Luganom vmes Italija. Ali te ni mikalo, da bi se preizkusil v italijanski ‘Serie A’, ki je še vedno ena od najbolj kakovostnih v Evropi?

»Seveda me je zamikalo, še ko sem bil otrok. Zdaj pa bi rad zaigral v eni od ‘top’ pet lig v Evropi – Španiji, Nemčiji, Franciji, Angliji ali Italiji. Rad bi Prišel na ta nivo Zdaj se počasi pripravlja tretje poglavje v moji nogometni karieri in poskusil ga bom izkoristiti tako, da bo za moje igranje najboljše. Rad bi prestopil v klub, kjer si me želijo, kjer bom lahko čim več igral in dobil čim večjo minutažo. To je še zadnja stopnička, ki jo lahko naredim, da bi napredoval in se izboljšal kot nogometaš. Moram se pametno odločit.«

Kateri pa je pravzaprav tvoj najljubši igralni položaj? Videli smo te namreč igrati na levem in desnem boku, pa na položaju ‘zadnjega veznega’, oziroma kar na vseh položajih v zvezni vrsti…

»Najbolj uživam v vezno-krilnih položajih, najbrž pa mi celo bolj ustreza leva stran, saj sem desničar, in mi je potem lažje priti do strela, oziroma tudi preigravati. Pravzaprav je to nekaj takega, kar igram v reprezentanci.«

Prihajaš iz športne družine. Oče Ludvik je bil dolgo let rokometni trener, pred tem pa je bil še kot obetaven mlad nogometaš tudi na preizkušnji pri tedanjem jugoslovanskem prvoligašu Olimpiji. Mama Alenka (z dekliškim priimkom Letig) pa je bila vrhunska slovenska rokometašica in reprezentantka. Ali sta veliko vplivala nate?

»Seveda sta vplivala. Naj povem, da sem kot ‘mulc’ istočasno igral rokomet, nogomet in tudi namizni tenis. Nato smo ugotovili, da vse hkrati ni možno in sta mi rekla, naj se odločim le za en šport. In odločil sem se za nogomet.«

Kaj bi si Domen Črnigoj v letu 2020 želel za slovensko reprezentanco in kaj zase?

»Glede reprezentance, kot sem že rekel – da se uvrstimo na svetovno ali evropsko prvenstvo. Bo težko, ampak obljubim, da bomo poskusili. Zase pa si želim le zdravja.«

Domen, prisrčna hvala in veliko sreče v letu 2020. 

EKSKLUZIVNO Domen Črnigoj bi rad napravil še zadnji korak 3

(foto: KMN Bronx ŠKofije)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.