Naslovnica Svet & EU Bo EU mirno gledala nov Erdoganov korak proti Veliki Turčiji?

Bo EU mirno gledala nov Erdoganov korak proti Veliki Turčiji?

Avtor: Spletno Uredništvo

Dolgo napovedana turška invazija na severozahodno Sirijo poteka že nekaj dni, a še ni dosegla nobenih otipljivih rezultatov. Izgovor za povsem nepotreben napad na kanton s središčem v mestu Afrin je vojaška prisotnost enot ljudske zaščite YPG. Slednje so bile v preteklosti resda ustanovljeni s strani levčarske osvobodilne organizacije turških Kurdov PKK (ki še danes velja za teroristično), a ima sirska ‘hčerinska družba’ z vidika terorizma eno velikansko pomanjkljvost – nikoli ni naredila nobenega terorističnega dejanja.  

Afrin Kurdi so s svojim uspešnim bojem proti Islamski državi zaustavili širjenje kalifata in tako rešili mnoga življenja v Evropi, sedaj tisti iz obkoljene enklave Afrin prosijo za mednarodno pomoč pred maščevanjem Turkov (foto: FB YPG)

 

Enote YPG in nihove sestrske ženske enote JPG v vsem času svojega obstoja od leta 2004 niso naredile niti enega terorističnega atentata v Siriji, kaj šele v Turčiji. Zato že tri leta trajajoče turško vztrajanje pri definiranju YPG za teroristično organizacijo navadna laž. Žalostno pa je, ko večina zahodnih medijev kot papige dnevno ponavlja turško propagando. Medtem so namreč vlade njihovih države že zdavnaj izbrisale YPG s seznama terorističnih skupin (to storile tudi ZDA in EU, YPG pa je poleg tega že pred časom odprl svoje uradno diplomatsko predstavništvo v Moskvi).   

Erdoganova kurdofobija je postala očitna, ko so leta 2015 turški Kurdi na državnih volitvah prvič dobili svoje zastopnike v parlamentu – seveda so turške oblasti hitro razpisale nove volitve. Kurdske politike, intelektualce in novinarje pa so tedaj začeli zapirati po tekočem traku. Podobno počnejo še danes, le da represivni režim uradne Ankare velja za vse napredne sile v Turčiji. Prav te dni so aretirali 42 ljudi, ki so na socialnih omrežjih poročali o dogajanju v okolici Afrina. Obtožba? Sodelovanje s teroristi, zastopanje terorističnih stališč. Toliko o svobodi govora v Turčiji.  

Ne glede na civilno vojno, ki jo turške oblasti že desetletja bijejo proti Kurdom znotraj svojega državnega ozemlja, pa Erdoganova vlada nikoli ni skrivala ambicij tudi po nevtralizaciji ‘teroristov’ na drugi strani meje. Turška vojska je že dve leti ilegalno prisotna v Iraku, prav tako je skupaj z zavezniškimi milicami od lani nazdorovala manjše predele severne in zahodne Sirije. Da so bila ta zasedena ozemlja pred 100 leti še del otomanskega cesarstva in da Turki smatrajo svoje sedanje meje za nepravične, pa  očitno ne skrbi nikogar, razen (od Zahoda osvražene) sirske vlade predsednika Asada.     

Tudi dejstvo, da so Turki v zadnjih letih najprej podpirali genocidno širjenje skrajnežev Islamske države, danes pa so njihovi zavezniki v Siriji predvsem druge skrajne islamistične milice, veliko pove o ‘boju proti terorizmu’, ki naj bi ga izvajala Turčija. Sicer so zadnje čase v Carigradu plovili nekaj članov ISIS-a, vendar pa le zato, ker so se slednji sklenili maščevati Turkom, češ, da so jih v zadnjem letu izdali. In pravzaprav so jih res izdali.

Sicer je Erdogan skozi ponavljal, da je primarni cilj Turčije odstranitev kurdske teroristične navarnosti z mej. Tudi zato so Turki takoj priskočili na pomoč Iraški vladi in sklenili trojno zavezništvo tudi z vlado sosednjega Irana, ko so iraški Kurdi lani uspešno izvedli referendum o neodvisnosti.   

Danes je Turčija formalno še član zveze NATO, a je dejansko v zavezniškem paktu z Rusijo, z Iranom in zato posredno tudi s Sirijo predsednika Asada. Najbrž nihče v EU ni pozabil, kako je Turčija predlani izsiljevala EU s članstvom in z denarno pomočjo, medtem pa je namensko odprla svoje meje in povzročila naval beguncev prek Balkana v evropske države. Tedaj so sicer v veliki večini v Evropo prihajali civili, ki so bežali pred ekstremisti in pred vojno nasploh.

Toda odtlej se je vojna sreča v Sirji in Iraku dokončno obrnila proti islamističnem skrajnežem. Ker pravkar poteka obsežna akcija sirske vojske in njenih zaveznikov proti zadnji provinci, ki jo v celoti nadzorjejo uporniki, lahko torej v naslednjem valu beguncev pričakujemo precej več šolanih islamskih teroristov. Medtem so namreč sirski ‘zmerni’ uporniki (seveda z izjemo Kurdov, ki so enote YPG povezali v multietično demokratično opozicijo SDF, katera deluje pod okriljem ZDA) še bolj v koaliciji s skrajnimi islamističnimi skupinami, kot so bili predlani. 

Ker turški predsednik Erdogan zaradi svojega ‘nenaravnega’ zavezništva z Rusijo ne more naravnost napasti enot sirske vojske, mora pozornost domače javnosti in sirskih islamističnih milic odvrniti od prihajajočega poraza skrajnežev v provinci Idlib. Zato je Afrin sedaj prava priložnost zanj. Sircem in Rusom namreč do neke meja povsem ustreza, da Turki namesto njih oslabijo ameriško prisotnost na kurdskih področjih severa Sirije. A se pojavlja veliko vprašanje, če se bodo Turki potem sploh še kdaj umaknili z zasedenih ozemelj.

Glede nepotrebnega, nehumanega in zahrbnega napada na Afrin, kjer so doslej mirno živeli tudi begunci s sosednjih ozemelj, pa je edino resno miroljubno potezo potegnila zaščitnica svetovnih humanističnih vrednot – Francija. Slednja je te dni zahtevala izredno zasedanje Varnostnega sveta Združenih narodov, da bi zaustavila turško invazijo. A potem do sankcij ZN proti Turčiji ni prišlo.

Pasivnost ZN, napad na Kurde in širjenje Velike Turčije ponuja vzporednico z obdobjem Hitlerjeve Nemčije. Tedaj so Nemci najprej anektirali Avstrijo, potem pa, ker mednarodna diplomacija ni bila dovolj odločna, še Sudete, pa nato ostalo Češko, posredno tudi Slovaško in nazadnje še napadli Poljsko, kar je začelo drugo svetovno vojno v Evropi. Umrli so milijoni civilistov, predvsem Jude pa je čakala podobo žalostna usoda, kakršno turške oblasti danes želijo, čeprav  ‘v rokavicah’, nameniti Kurdom. 

         

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.