Zvečer zaspimo na enem boku, zjutraj pa se zbudimo obrnjeni povsem drugače. Odeja je zmečkana, vzglavnik zamaknjen, vendar smo še vedno na postelji. Zakaj se ponoči lahko tolikokrat premaknemo, ne da bi zdrsnili na tla? Znanstveniki so posneli na tisoče gibov med spanjem in odkrili pomembne razlike med njegovimi fazami. Razlaga vključuje mišice, možgane in prostor, v katerem spimo.

Med spanjem se obračamo, vendar običajno ostanemo na postelji. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Zakaj nočni obrat ni isto kot padec

Zjutraj pogosto opazimo samo posledice nočnega gibanja: nagubano rjuho, obrnjeno blazino ali odejo, ki je zdrsnila proti nogam. Ne vemo pa, koliko manjših premikov se je zgodilo medtem. Nekateri zajamejo le roko ali stopalo, pri drugih pokrčimo kolena, večji pa nas obrnejo na drug bok. Razlika je bistvena. Zasuk telesa še ne pomeni, da se je njegovo težišče premaknilo dovolj daleč, da bi izgubili oporo na vzmetnici.

Večino noči zato ne preživimo na poti proti robu postelje, četudi nikakor nismo povsem pri miru. Pri tem šteje tudi prostor: človek, ki leži na sredini širokega ležišča, ima ob obračanju več rezerve kot nekdo, ki zaspi tik ob robu. Vendar razdalja ni edini dejavnik. Med spanjem se spreminja način, kako živčni sistem uravnava mišice, zato nočnih gibov ne moremo enačiti z gibi, ki jih zavestno izvajamo podnevi. Prav to povezavo med gibanjem in fazami spanja so raziskovalci začeli meriti precej natančneje.

Raziskovalci so med spanjem našteli 4.057 gibov

Znanstveniki z Univerze v Bologni so za raziskavo, objavljeno leta 2024 v reviji Sleep, pregledali videoposnetke in polisomnografske meritve spanja 50 zdravih odraslih. V skupini je bilo 27 moških in 23 žensk, starih od 20 do 70 let. Skupno so zabeležili 4.057 gibov, od preprostih premikov okončin do kompleksnejših zaporedij, ki vključujejo več delov telesa.

Mediana je znašala 11 gibov na uro, mediana trajanja posameznega giba pa štiri sekunde. To niso bili samo obrati z boka na bok. Raziskovalci so prepoznali tudi raztezanje, praskanje in druge vzorce, ki jih večina ljudi zjutraj ne bi znala opisati. Kar 54,6 odstotka zabeleženih gibov ni spadalo v uveljavljene strokovne kategorije, 86 odstotkov pa jih je bilo spontanih. V številkah se tako pokaže, zakaj navidez miren človek v resnici ponoči opravi toliko drobnih premikov.

Gibanje ni bilo enakomerno razporejeno med fazami spanja. V najgloblji fazi NREM so bili gibi redkejši, v REM-spanju pa se je njihova pogostost znova povečala. Iz teh meritev je razvidno, da se vzorci gibanja skozi noč spreminjajo. Da bi razumeli, zakaj, moramo pogledati, kaj se dogaja, ko v sanjah tečemo, telo pa ostaja na ležišču.

Zakaj med sanjanjem ne stečemo iz postelje

V sanjah lahko tečemo, skačemo ali se branimo pred nevarnostjo, telo pa večinoma ostane na ležišču. V fazi REM namreč živčni sistem izrazito zmanjša tonus večine skeletnih mišic. Pojav imenujemo mišična atonija. Njena naloga ni merjenje oddaljenosti od roba postelje, temveč omejevanje izvajanja gibov, ki jih doživljamo v sanjah.

Po pojasnilih ameriškega Nacionalnega inštituta za srce, pljuča in kri (NHLBI) se spanje izmenjuje med fazama NREM in REM. Posamezen cikel običajno traja od 80 do 100 minut, v eni noči pa jih večina ljudi doživi od štiri do šest. V globokem spanju NREM je možganska dejavnost značilno počasnejša, v REM-spanju pa je v določenih pogledih podobna budnosti. Mišična atonija ne traja vso noč, zato se lahko v drugih fazah povsem običajno obrnemo, krajši gibi pa se pojavijo tudi med REM-spanjem.

Kako pomembna je meja med spanjem, budnostjo in mišičnim tonusom, pokaže spalna paraliza: človek se ob uspavanju ali prebujanju za kratek čas zaveda okolice, vendar se ne more premakniti. Ni isto kot običajno obračanje ali mehanizem, ki bi preprečeval padce. Spalna paraliza se lahko pojavlja tudi pri narkolepsiji tipa 1, o kateri smo na Dnevnih Novicah pisali v prispevku o narkolepsiji. S tem pa ostaja odprto vsakdanje vprašanje: koliko speči človek ve o svojem položaju na vzmetnici?

Ali speči možgani prepoznajo rob vzmetnice?

Med budnostjo položaj telesa občutimo tudi brez pogleda nanj. K temu prispevajo dotik, pritisk podlage in propriocepcija, občutek za lego rok, nog ter sklepov. Ko zaspimo, se obdelava takšnih signalov spremeni, vendar živčni sistem ne preneha sprejemati vseh informacij iz telesa. Povsem razumljivo je zato vprašanje, ali nam ti občutki pomagajo, da se pri obračanju ne približamo preveč robu.

Toda tu je treba razlikovati med verjetno razlago in neposrednim dokazom. Omenjena raziskava je štela premike, ni pa preverjala, ali so udeleženci zaznali konec vzmetnice. Tudi opis faz spanja ne potrjuje posebnega možganskega »alarma«, ki bi človeka vedno ustavil pred padcem. Znanost za zdaj bolje opisuje različne nočne gibe in njihov mišični nadzor kot natančen način, kako speči človek ohranja položaj na postelji.

V vsakdanjih okoliščinah to pomeni, da je izid odvisen tudi od položaja telesa in širine podlage. Pogosto imamo dovolj prostora za zasuk, ne da bi se pomaknili čez rob; če ga nimamo, je padec mogoč. Zato je ureditev ležišča posebej pomembna tam, kjer je tveganje večje.

Pri otrocih šteje varno ležišče, pri odraslih tudi opozorilni znaki

Spanje dojenčka ni enako spanju odraslega. Zdravnica Marjetka Jelenc v strokovnem priročniku o spanju predšolskih otrok, objavljenem pri NIJZ opisuje mirno in aktivno spanje ter pojasnjuje, da se značilna mišična atonija pri majhnih otrocih razvije v prvih šestih mesecih življenja. V tem obdobju se spreminjajo tudi vzorci gibanja in razmerje med posameznimi fazami. Iz teh razvojnih razlik ni mogoče neposredno izračunati nevarnosti padca, zato je najpomembnejša starosti primerna in varno urejena posteljica.

Pri odraslem človeku občasna sprememba položaja sama po sebi navadno ni razlog za skrb. Drugače je, kadar se ponavljajo padci, poškodbe ali nenavadno siloviti gibi, ki jih spremljajo kričanje, mahanje z rokami oziroma vstajanje. Takšne dogodke je smiselno opisati zdravniku, saj lahko kažejo na motnjo spanja. Za večino ljudi pa je razmetana odeja le dokaz, da so se ponoči nekajkrat premaknili.

Razmetana posteljnina zjutraj razkrije, da se je ponoči marsikaj zgodilo. Na tleh praviloma konča odeja, ne človek: številni gibi so kratki, nadzor mišic se skozi noč spreminja, nekaj prostora na vzmetnici pa naredi svoje.