Nekdo pove vic in za mizo izbruhne smeh. Drugi pove skoraj enakega, pa nastane neprijetna tišina. Zakaj? Psihološke raziskave kažejo, da humor ni zgolj zabava, temveč je lahko povezan z osebnostjo, ustvarjalnostjo in odnosom do drugih. Toda o človekovem značaju največkrat ne pove število vicev, ki jih pozna, temveč način, kako jih pripoveduje.

Smeh v družbi povezuje ljudi, način šaljenja pa lahko razkriva tudi njihov značaj. (foto: Getty Images / Unsplash+)

Za isto šalo se lahko skrivajo različni razlogi

Na družinskem kosilu, med sodelavci ali v družbi prijateljev se pogosto najde nekdo, ki ima za vsako priložnost pripravljeno duhovito zgodbo. Takšni ljudje znajo pritegniti pozornost, sprostiti napeto ozračje in nasmejati tudi tiste, ki se sicer redko vključujejo v pogovor. Toda navada pripovedovanja vicev še ne pomeni, da imajo vsi podobne osebnostne lastnosti. Nekateri v šalah preprosto uživajo, drugi z njimi vzpostavljajo stik, tretji pa jih uporabljajo za izražanje mnenj, ki jih ne želijo povedati povsem neposredno. Da humor ni enotna značilnost, je pokazala raziskava, ki so jo leta 2018 objavili v znanstveni reviji Frontiers in Psychology. Raziskovalci pod vodstvom psihologa Willibalda Rucha z Univerze v Zürichu so v več raziskovalnih vzorcih proučevali osem slogov humorja, med njimi duhovitost, igrivost, ironijo, satiro, sarkazem in cinizem. Ugotovili so, da se posamezni načini šaljenja različno povezujejo z osebnostnimi lastnostmi, značajskimi prednostmi in sposobnostmi.

Posebej zanimiva je bila povezava igrivega humorja z ekstravertnostjo in občutkom življenjske energije. Nasprotno so se slogi, ki vključujejo posmehovanje, pogosteje povezovali z manj izrazitimi medosebnimi značajskimi prednostmi. Razlika je pomembna predvsem v vsakdanjih odnosih. Nekdo lahko s šalo poveže celotno družbo, drugi pa z enakim namenom nehote prizadene sogovornika. Pri humorju zato ni pomembno samo, kaj človek pove, temveč tudi, komu je šala namenjena in kako jo drugi sprejmejo.

Zakaj imajo nekateri vedno pripravljen duhovit odgovor?

Pripovedovanje že znanega vica in sposobnost, da človek sredi pogovora spontano oblikuje izvirno šalo, zahtevata nekoliko drugačne spretnosti. Pri prvem sta pomembna spomin in občutek za pripovedovanje, pri drugem pa sposobnost hitrega povezovanja besed, dogodkov in nepričakovanih pomenov. Nekateri ljudje v povsem običajnem pogovoru skoraj takoj opazijo nekaj zabavnega, kar drugim sprva sploh ne pride na misel. Prav ta razlika je pritegnila tudi raziskovalce, ki jih je zanimalo, kako se ustvarjanje humorja povezuje z načinom razmišljanja.

Raziskovalci kitajske univerze Sichuan Normal University so v dveh študijah, objavljenih v reviji PsyCh Journal, ugotavljali, kako sta ustvarjanje humorja in odprtost za nove izkušnje povezana z miselnimi sposobnostmi. V prvi študiji je sodelovalo 216 študentov, v drugi pa 182. Pokazalo se je, da sta pri humorju pomembni miselna prilagodljivost in sposobnost sprejemanja različnih razlag iste situacije. Ljudje, ki lažje razmišljajo zunaj ustaljenih vzorcev, imajo lahko prednost pri oblikovanju izvirnih duhovitih odgovorov. Ugotovitve tako ponujajo zanimivo razlago, zakaj nekaterim šale uspevajo skoraj spontano. Hitreje lahko prepoznajo nepričakovano povezavo, ki iz običajne situacije ustvari zabaven preobrat. Vendar se sposobnost ustvarjanja humorja ne izraža vedno v glasnem pripovedovanju vicev. Tudi človek, ki je v družbi bolj zadržan, je lahko izjemno ustvarjalen in ima odličen občutek za duhovitost.

Ali so ljudje, ki radi streljajo vice, tudi inteligentnejši?

Povezava med humorjem in inteligenco že dolgo vzbuja zanimanje, vendar je odgovor precej bolj zapleten od preprostega da ali ne. Raziskava pod vodstvom Willibalda Rucha je pokazala, da je bila med proučevanimi slogi predvsem duhovitost povezana z besedno inteligenco. Ljudje, ki spretno uporabljajo besedne igre, dvojne pomene in nepričakovane jezikovne povezave, lahko pri takšnem humorju izkoristijo svoje besedne sposobnosti. Toda poznavanje velikega števila vicev ni isto kot sposobnost ustvarjanja izvirnih šal. Nekdo lahko zna na pamet desetine zabavnih zgodb in jih pripoveduje tako prepričljivo, da vedno znova nasmeji družbo, drugi pa v trenutku oblikuje domiselno pripombo, čeprav skoraj nikoli ne pove klasičnega vica.

O tem, kako se lahko prepletata smisel za humor in inteligenco, smo na Dnevnih Novicah že pisali. Raziskovalne ugotovitve nakazujejo, da je lahko določena oblika duhovitosti povezana z miselnimi sposobnostmi, vendar sposobnost zabavanja drugih ni zanesljivo merilo inteligence. Zanimivo je tudi, da se duhovitost ne izraža vedno enako. Nekateri ljudje so odlični pripovedovalci, drugi mojstri kratkih besednih pripomb, tretji pa najbolj uživajo v subtilni ironiji. Prav te razlike kažejo, kako raznolik je lahko človeški smisel za humor.

Kdaj šale razkrijejo manj prijetno plat značaja?

V družbi skoraj vsak pozna človeka, ki se najraje šali na račun drugih. Njegove pripombe so lahko zabavne, dokler niso usmerjene proti nekomu, ki mu takšen humor ni prijeten. Meja med prijateljskim zbadanjem in poniževanjem je včasih tanka, zato psihologe zanima tudi povezava med sarkazmom, cinizmom in osebnostnimi značilnostmi. Psihologinja Zoe Stephenson z Univerze v Birminghamu je marca 2026 v reviji Current Psychology objavila sistematični pregled 21 raziskav o temnejših oblikah humorja. Ugotovila je, da sta bila sarkazem in cinizem pogosteje povezana z manjšo prijaznostjo oziroma sodelovalnostjo ter nekaterimi manj ugodnimi kazalniki psihološkega počutja. Pri ironiji so bile povezave precej bolj raznolike, satira pa se je v določenih okoliščinah povezovala tudi z ustvarjalnostjo in kritičnim razmišljanjem.

To ne pomeni, da je vsak ljubitelj sarkazma neprijazen ali da črni humor razkriva čustvene težave. Veliko je odvisno od okoliščin, odnosa med sogovorniki in skupnega razumevanja šale. Sarkastična pripomba med dobrimi prijatelji lahko sproži iskren smeh, medtem ko lahko iste besede v drugačni družbi povzročijo zadrego. Pri človekovem značaju zato ni pomemben samo izbrani slog humorja, temveč tudi sposobnost prepoznavanja meja drugih ljudi.

Prav tukaj se pokaže razlika med človekom, ki želi nasmejati družbo, in tistim, ki za zabavo potrebuje tarčo. Prvi običajno opazi, kdaj šala ni uspela, in zna pogovor obrniti drugam. Drugi lahko zbadanje nadaljuje tudi takrat, ko sogovorniku očitno ni več prijetno. Takšno vedenje samo po sebi sicer ni psihološka diagnoza, lahko pa pomembno vpliva na kakovost medosebnih odnosov.

Največ o človeku pove tisto, kar se zgodi po šali

Psihološke raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki radi pripovedujejo vice, lahko zelo različne osebnostne značilnosti. Humor je lahko izraz ustvarjalnosti, način povezovanja z drugimi, sredstvo za izražanje kritike ali preprosto navada, ki človeku prinaša zadovoljstvo. Zato je pri razumevanju njegovega značaja koristneje opazovati širši način komunikacije kot zgolj število šal, ki jih pove. Pomembno je predvsem, ali zna prisluhniti tudi drugim, prepoznati razpoloženje družbe in sprejeti, da se njegovemu vicu ne bodo vedno vsi nasmejali. Človek, ki zna zabavati, ne da bi pri tem koga poniževal, s humorjem pogosto ustvarja prijetnejše odnose. Nasprotno lahko nenehno zbadanje tudi dobro družbo sčasoma spremeni v prostor, kjer se posamezniki ne počutijo več sproščeno.

Dober vic lahko v trenutku nasmeji celo družbo. Toda o človeku pogosto največ pove to, kako se po njem počutijo tisti, ki so ga poslušali.