Pred 66 milijoni let je trk asteroida povzročil množično izumrtje, v katerem so izginili neptičji dinozavri. Krokodili in njihovi sorodniki pa so katastrofo preživeli. Nova raziskava londonske univerze UCL ponuja možno razlago: na območjih bližje ekvatorju so se tudi po trku lahko ohranile podnebne razmere, ki so nekaterim omogočile preživetje.

Sika prikazuje krokodiljega sorodnika in dinozavre v prazgodovinski pokrajini ob trku asteroida pred približno 66 milijoni let.. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Toplota kot prednost, ki se je ohranila milijone let

Antarktika je danes celina ledu, pred približno 50 milijoni let pa so v njenih toplejših predelih živeli tudi krokodilji sorodniki. Takrat je bila povprečna temperatura planeta približno deset stopinj Celzija višja kot danes, ledenih pokrovov na polih pa ni bilo. To je bilo že dolgo po trku asteroida, ki je končal kredo, vendar najdbe iz tistega časa razkrivajo, kako široko so se te živali lahko razširile, kadar jim je podnebje ustrezalo.

Raziskovalci z University College London so v študiji, objavljeni v reviji Science Advances, povezali več kot 7.000 fosilnih in geografskih zapisov s podatki o več kot 400 živih in izumrlih vrstah. Njihovo razširjenost so primerjali z rekonstrukcijami podnebja in položaja celin v zadnjih približno 245 milijonih let. Ugotovili so, da so krokodilji sorodniki večinoma sledili toplim območjem: v toplejših obdobjih so prodirali proti poloma, ob ohlajanju pa so se umikali proti tropom.

Njihove oblike in življenjske navade so se medtem močno spreminjale. Razmeroma stalna je ostajala predvsem povezanost večine te evolucijske veje s toplim podnebjem. Znanstvenike je zanimalo, ali je prav takšna razporeditev življenjskih območij nekaterim pomagala skozi katastrofo ob koncu krede.

Po udarcu asteroida niso povsod nastale enake razmere

Ko je asteroid Chicxulub zadel območje današnjega polotoka Jukatan v Mehiki, so se v ozračje dvignili delci, ki so zmanjšali količino sončne svetlobe. Sledili so ohlajanje in hude motnje v prehranskih verigah. Izumrli so neptičji dinozavri, medtem ko je njihova ptičja veja obstala. Preživeli so tudi predstavniki krokodilje evolucijske veje, čeprav številni njeni sorodniki niso.

Znanstveniki so preverili več možnih podnebnih razmer v desetletjih in stoletjih po trku. Pri pet- in desetodstotnem zmanjšanju sončne svetlobe so območja ob ekvatorju in v subtropih v modelih ostala primerna za nekatere krokodilje sorodnike. Pri petnajstodstotnem zmanjšanju takšnih zatočišč ni bilo več, vendar raziskovalci ta skrajnejši scenarij označujejo za manj verjetnega. Dodatno segrevanje zaradi večje količine ogljikovega dioksida v preizkušenih scenarijih osnovne slike ni bistveno spremenilo.

»Asteroid ni naredil celotnega planeta enako neprijaznega do vseh skupin,« je v izjavi, ki jo je objavila University College London (UCL), pojasnil vodilni avtor raziskave Alfio Alessandro Chiarenza. Njegove besede so pomemben opomnik: računalniški modeli kažejo, kje bi bilo preživetje podnebno mogoče, ne pa, kje so posamezne živali dejansko obstale.

Na Dnevnih Novicah smo že poročali o posledicah trka asteroida, ki je iztrebil dinozavre, med drugim o raziskavi, ki je preučevala možnost obsežnih požarov po udarcu. Nova študija dopolnjuje to sliko z drugačnim vprašanjem: zakaj so na delu planeta kljub katastrofi lahko ostali pogoji za življenje.

Krokodilji predniki niso bili vsi podobni današnjim krokodilom

Današnji krokodili, aligatorji in kajmani se večinoma zadržujejo v vodi ali ob njej. Njihovi oddaljeni sorodniki pa niso bili le močvirski plenilci. Med njimi so živeli veliki kopenski lovci, oklepni rastlinojedci in morske oblike. Nekateri so bili težji od tone. Zato bi bilo napačno sklepati, da je skupina preživela zato, ker so bile vse njene vrste zgrajene in prilagojene podobno kot današnji krokodili.

Topli kraji so bili le del prednosti. Pomagale so lahko tudi manjše energijske potrebe živali, katerih telesna temperatura je odvisna od okolja, prilagodljiva prehrana ter življenje v vodi in na kopnem. Ko je zaradi pomanjkanja svetlobe upadla rast rastlin in je hrane primanjkovalo, je bilo za nekatere živali pomembno že to, da so lahko dlje zdržale brez obroka. A sposobnosti današnjih krokodilov ni mogoče brez pridržka pripisati vsakemu njihovemu izumrlemu sorodniku.

Chiarenza je za Reuters pojasnil, da lahko današnji krokodili v neugodnih razmerah zmanjšajo dejavnost in porabo energije. To jim pomaga prebroditi obdobja pomanjkanja hrane. Tudi takšna telesna vzdržljivost pa ne bi zadostovala, če bi se razmere v življenjskem okolju povsem oddaljile od njihovih fizioloških zmožnosti.

Kako so iz fosilov rekonstruirali izgubljeni svet

Fosilna najdba razkrije, da je neka žival živela na določenem kraju, sama po sebi pa še ne pove, kakšne razmere je potrebovala. Raziskovalci so zato združili podatke o najdiščih, evolucijske sorodstvene odnose in podatke o današnji razširjenosti krokodilov. S podnebnimi rekonstrukcijami so nato ocenili, kje so bile v različnih obdobjih primerne temperature in padavine. Pri tem so morali upoštevati tudi premikanje celin: današnji zemljevid se precej razlikuje od sveta pred milijoni let.

S takšnim pristopom so lahko primerjali, kako se je razpoložljiv življenjski prostor odzival na velike podnebne preobrate. Predhodne simulacije dela iste raziskovalne skupine so pokazale, da so se po trku asteroida za neptičje dinozavre podnebno primerna območja skrčila veliko izraziteje kot za krokodilje sorodnike. Primerjava tako podpira zamisel o toplih zatočiščih, čeprav ne more pojasniti vseh razlik med vrstami.

Pri tem je treba upoštevati tudi vrzeli v fosilnem zapisu. Kjer fosilov niso odkrili, živali niso bile nujno odsotne. Prav tako primerno podnebje ni pomenilo samodejne možnosti za preživetje: potrebni so bili hrana, voda in dovolj stabilne razmere za razmnoževanje. Rezultat zato ni zemljevid dokazanih zatočišč, ampak ocena, kje so bila takšna zatočišča mogoča.

Raziskava ponuja razlago, ne dokončnega dokaza

Tudi navezanost na toplo podnebje ni bila brez izjem. Pred približno 34 milijoni let se je ena od izumrlih skupin avstralskih krokodiljih sorodnikov prilagodila bolj suhemu okolju. Evolucijska zgodovina te skupine torej ni bila enosmerna, kaže pa izrazit vzorec, ki so ga avtorji prepoznali v številnih obdobjih in pri številnih sorodstvenih vejah.

Raziskava ima tudi sodobno razsežnost. Če so se številni krokodilji sorodniki ob nekdanjih podnebnih spremembah umikali tja, kjer jim je ustrezalo, imajo današnje vrste pri tem več ovir. Rečne sisteme, mokrišča in poti med njimi prekinjajo naselja, ceste in kmetijske površine. Kot opozarja soavtor Philip Mannion, bo ob nadaljnjih podnebnih spremembah pomembno, ali bodo živali sploh imele prostor za premik.

Trk asteroida torej ni razkril skrivnostne neuničljivosti krokodilov. Nova raziskava ponuja bolj stvarno razlago njihovega obstanka: nekaterim je ob velikanski katastrofi morda pomagalo, da so živeli prav tam, kjer je ostalo dovolj toplote za preživetje. Njihove prilagoditve so lahko odločilno prednost dopolnile, ne morejo pa nadomestiti primernega življenjskega prostora.